Sara Dević: "Da bi bili obkroženi z lepoto, morda ne potrebujemo novega sveta, ampak svež par oči"

Njene svetilke plešejo nekje na meji med svetlobnimi skulpturami, dizajnom in vseprisotnim pozitivnim odnosom sveta do recikliranja.

Sara Dević čas preživlja med Beogradom in New Yorkom, kjer je študirala in se je, kot kaže, odločila ostati še nekaj časa. Njena blagovna znamka Nusprodukt je edinstvena in vsekakor vredna vaše pozornosti, tako kot tudi tale intervju, ki je pred vami, v katerem je Sara z nami delila svoje zanimive poglede na svet in stvari, ki jih odkriva v njem …

Za začetek povej kaj več o svoji dizajnersko raziskovalni poti, kako si se znašla v tem, kar počneš?

Med študijem arhitekture v Beogradu sem spontano začela sestavljati svetilke iz materialov za makete, da bi izboljšala ostro osvetlitev v svoji sobi. Največji preboj se je zgodil kasneje na Parsons School of Design, med študijem urbanizma, zaradi 24-urnega dostopa do delavnice v več nadstropjih, ki je imela vse možne stroje za vse možne materiale. Tako sem iz svoje izobrazbe arhitektke prevzela občutek za mere in konstrukcijo, od Parsonsa pa spoznavanje novih materialov in strojev. V zvezi s tem moje ukvarjanje s svetilkami ali svetlobnimi skulpturami pravzaprav ni izhajalo iz formalnega izobraževanja, ampak iz velike potrebe po izdelavi, ki je bila vedno prisotna, pri čemer so fakultete pomagale.

Na Nusprodukt raje, kot na umetniško ali oblikovalsko, gledam kot na obrtno prakso. V našem jeziku manjkata besedi maker in craftsman (craftsmanship ima širši pomen kot »obrt«). Te besede dajejo prednost izdelovalski veščini, medtem ko je umetnik ali oblikovalec lahko nekdo, ki si predmet zamisli, vendar ga ne naredi. Okoli obrti je veliko romantiziranja in nostalgije, saj jo je industrijska proizvodnja že zdavnaj označila za zastarelo in preživeto. Dandanes je tako redko, da bi nosili čevlje, ki so edini na svetu in katerih vsak element je skrbno premišljen in sestavljen z veliko spretnosti. Ta proces je tako naporen in prav zaradi tega vrhunskega mojstrstva danes prisoten skoraj samo v high-end proizvodnji. Pri rokodelstvu je tisto, kar me pritegne bližina izdelku lastnega dela. Produkt vašega truda in časa ni nekaj, kar gre v oblake, kar je abstraktno, ampak nekaj, kar lahko vidite, se dotaknete in uporabite.

Zakaj ravno oblikovati svetilke iz starih, najdenih delov? Kako oblikuješ nove svetilke, kako delaš, kje najdeš kose za ustvarjanje, kaj te navdihuje?

Enkrat sem poskušala oblikovati svetilko iz nič, iz svoje glave, pa nikakor ni šlo. Ne vem, kako to ljudje počnejo, začnejo z belim papirjem. Jaz ne verjamem v beli papir, torej verjamem, da je vse okoli nas surovina za ustvarjanje in da vedno izhaja iz vtisa, izkušnje, reference. Moje izhodišče so predmeti, ki jih najdem v trgovinah z rabljenim blagom, na ulici, na eBayu in zbiram v studiu. Potem jih dolgo rišem, obračam, sestavljam. Manj kot delujejo privlačni (npr. pasja igrača za žvečenje), bolj so mi zanimivi za delo.

S kom sodeluješ pri svojem delu, kdo ti stoji ob strani?

Ker uporabljam najrazličnejše materiale, to delo vključuje elektrotehnična, mizarska, steklarska in klasična kiparska znanja, tako da sem v Beogradu, pa tudi zdaj v New Yorku, našla ljudi s temi znanji in se od njih nenehno učim. Trenutno največ sodelujem s sarajevskim umetnikom Nebojšom Šerićem, ki se je sem preselil pred dvema desetletjema in sem ga spoznala čisto po naključju.

Vaše svetilke so nekje na meji kiparstva, uporabnega dizajna, retro estetike in predvsem odraza upcyle/reuse filozofije in pogleda na svet, torej združujejo vse to.

Ja. Spadajo tudi v sfero zbirateljskega dizajna – zbirateljskih predmetov, saj so (za zdaj) izključno unikati.

Kako pogosto nastajajo novi kosi, kako ustvarjaš kolekcije ali kosi nastajajo posamezno?

To je odlično vprašanje. Mislim, da imajo ljudje, ki delajo ali ustvarjajo karkoli, pogosto težave s kontinuiteto in doslednostjo. Običajno delam na desetinah komadov vzporedno, potem pa eno leto na nobenem. To je tudi smiselno, ker oblikovanje razdelim po vrsti dela: delam vse steklene elemente, nato vse lesene elemente in šele nato sestavim posamezne kose in priključim elektriko.

Tvoj čas je razpet med New Yorkom in Beogradom, povej mi, kaj se ti kje dogaja, kako pogosto prihajaš v te konce? Kakšen je New York do tebe?

V Beograd prihajam manjkrat, kot bi si želela. New York je intenziven in grob, a ljudje so čudoviti. Zato sem ostala tukaj, za zdaj.

S čim se trenutno ukvarjaš in kako najlažje priti do tvojih svetilk?

Nusprodukt svetila so trenutno na voljo na spletni platformi 1stDibs, v galeriji Urban Glass ter v trgovinah Casa Ziki in Designers Collab v Brooklynu. Trenutno delam v studiu skoraj vsak dan, v sodelovanju s pesnico iz Los Angelesa zaključujemo veliko zbirko unikatnih kosov – poezija in osvetlitev! Tako bosta spletna in instagram prodaja bolj transparentni. Vzporedno razvijamo tudi modele, ki bodo šli v majhnih serijah. Upam tudi na sodelovanje z umetniki in podjetji v naši regiji.

Zelo mi je všeč tvoja paradigma; praksa iskanja sublimnega v banalnosti vsakdanjega materialnega okolja, ki nakazuje – da bi bili obkroženi z lepoto, morda ne potrebujemo novega sveta, ampak svež par oči.

V nekaterih prejšnjih kolekcijah sem uporabljala plastične posodice iz trgovin Vse po 99 din, v določenem obdobju pa so se mi zdele izjemno navdihujoče stekleničke detergenta ali šampona, saj so, če dobro razmislite, večinoma v obliki in velikosti arhaičnih Vener, prazgodovinskih ženskih božanstvev. Rada verjamem, da je videti nekaj kot lepo, stvar odločitve. Ko je nekaj vredno, ker smo to sami označili kot tako, je to kar močan občutek.