Kako je ženski orgazem postal močno orožje upora

Ko sem stopila v Barcelono, je bila ideja le ena. Da nekaj dni ne počnem nič drugega kot poslušam svoje telo in njegove potrebe, se vrnem k svojim prvinskim željam in jim ugodim na način, za katerega pogosto pozabim, da ga sploh znam. Prihod sem plačala s čustvenimi dramami, na katere nisem bila pripravljena, bila sem utrujena, potrebovala sem sonce, mir in lepe ljudi. Povsem preprosto. Na začetku je bilo osvobajajoče. Celo eno dopoldne telefon ni bil glasnik nervoze in nujnih novic, nisem odgovarjala na video in glasovna sporočila, ki so me živcirala, nisem si obrila nog, pojedla sem tako ananas kot kašo in umešana jajca in tri rogljičke in kos skutine torte.

Moj načrt je kljub dobremu začetku propadel takoj, saj se je precej hitro izkazalo, da v resnici ne znam uživati, prav tako pa je moj odnos do užitka pogojen z blaznim utilitarizmom, ki se mu danes očitno ni mogoče izogniti (še posebej če si anksiozen), in z občutkom krivde zaradi izgubljenega časa. Medtem ko sem sedela na hotelski terasi, malo opazovala ljudi, malo zamižala v junijskem vetriču, je moj um izvajal svojo standardno sabotažo.

Spominjal me je na kilograme, ki sem jih pridobila, zato je precej neumno, da sem sploh s sabo vzela tiste kopalke. Na to, da mi samota v resnici ne ustreza tako dolgo, kot bom zdaj tukaj. Na vse neodgovorjene maile in besedila, ki čakajo, da jih preberem, medtem ko jaz sedim in ne počnem nič. Na vprašanje, ali sploh obstaja užitek brez občutka krivde – ali je ta pri nas vedno neločljivo povezan s krivdo ali sramom. Nekje med temi nenehnimi vprašanji sem se spomnila, kako sva s prijateljico nedavno po nekaj običajnih vljudnostnih frazah čisto spontano in v obojestransko veselje prešli na temo samozadovoljevanja – in to, kako danes skoraj vse znamke spolnih igračk poudarjajo pomen te prakse in individualnosti potreb. Skupaj sva ugotovili, da ni tako pomembno, za kakšen tip orgazma gre, kot to, da se mu znaš preprosto prepustiti. Strinjajoče sva pokimali, čeprav je prav prepuščanje ena težjih lekcij, ki se jo vsak dan znova učim obvladati.

Slika: Egon Schiele, 1913

A prav to vsakodnevno ponavljanje snovi je bil še en opomnik. Samo prepuščanje včasih ni dovolj. V času, ki je minil od obdobja, ko sem verjela, da je edino, kar res šteje, spontanost in sledenje toku – četudi te ne pripelje nikamor – sem se naučila še nečesa. Da je uživanje resno delo in da se ga je treba lotiti tako – z zavestjo in neomajno odločenostjo, da si izborimo tisto, kar si zaslužimo. Užitek ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe, niti nekaj, kar lahko pričakujemo kar tako, samoumevno. Zanj je treba delati, sebi je treba dati čas, prostor in potrpežljivost. Užitek od nas pričakuje, da smo dejavni v njegovem doseganju – ali pa vsaj dovolj radovedni, da se znova in znova učimo vse od začetka. In pri tem sploh ne govorim samo o seksu.

Samozadovoljevanje v spolnem smislu je ena od praks, pri kateri se lahko najneposredneje učimo užitka kot nečesa, kar bi moralo biti visoko na seznamu prioritet. Kolikor visoke so koristi orgazma, toliko bolj žalostna je statistika, da jih hetero cisspolne ženske doživljajo najmanj, in splošni presek stanja ter mojih pozitivnih in negativnih ugotovitev bi bil približno takle: Orgazmi dvigujejo dopamin, oksitocin, znižujejo kortizol in nasploh delajo čudeže za naše mentalno, čustveno in fizično stanje, zato so nam nujno potrebni. Ampak! Obstaja ogromen razkorak v užitku med cisspolnimi hetero ženskami in cisspolnimi hetero moškimi (tega ne pravim jaz, ampak statistika). Queer ljudje imajo boljši seks. Mnogo stvari se moramo kot družba od-učiti, pa tudi znova naučiti. Performativnost ne pomeni nič, povezanost in razumevanje pa vse. Ne obstaja one size fit all rešitev (no pun intended), ne glede na to, koliko se pogovarjamo in analiziramo, kaj komu ustreza in zakaj. Včasih je treba začeti povsem od začetka. Včasih je treba stopiti iz cone udobja. V zavestnem odnosu med dvema osebama, ne glede na spol, ni ničesar neprijetnega ali nemogočega. Vedno je okej poiskati pomoč – ki jo je na srečo danes na voljo v izobilju.

A veliko pomembnejše vprašanje od tega, kako doživljamo orgazem, je vprašanje: zakaj ne? V nedavnem poročilu o spolni vzgoji (ki, naj spomnim, v naši regiji sploh ne obstaja), ki ga je izvedla Univerza v Birminghamu, so mladi kot največji problem izpostavili dejstvo, da se o zadovoljstvu skoraj sploh ne govori. To dosledno in vztrajno manjka v pogovorih, masturbacija pa se omenja izključno skozi penis-centrično perspektivo, zaradi česar se dekleta počutijo izključena in jih je sram, da sploh občutijo željo. K razmeram ne prispeva nič dobrega niti drugo raziskovalno poročilo, ki kaže, da najstniki seks povezujejo z besedo “zadovoljstvo”, medtem ko njihovi vrstnice to besedo zamenjujejo z “bolečino”. Morda prav tam – in tako zgodaj – nastane znameniti “orgazmični prepad”.

Zato je, še preden sploh začnemo govoriti o vseh načinih, kako si prinašamo zadovoljstvo, nujna zavest o tem, da ga vsi potrebujemo – ne kot luksuz, temveč kot pravico. Tisto, kar Laurie Mintz imenuje orgazmična pravičnost, je neposreden odgovor na spolna življenja mnogih in na neenakost, ki se v njih žal prepogosto dojema kot nekaj samoumevnega – a se ne nanaša le na to. Uživanje v sebi, v kateremkoli smislu, je čista subverzija sistema, individualni aktivizem in opomnik, da mora (in zmore) biti boj za pravičnost, svobodo in enakost povezan tudi z užitkom, igro, čutnostjo, telesnostjo in skrbjo zase. To je radikalno dejanje upora proti kulturi sramu in krivde – pa tudi nadzoru nad ženskimi, queer ali rasno drugačnimi telesi.

Ko malo pričakujemo, malo tudi dobimo. A da bi lahko pričakovali več, moramo vedeti, o čem govorimo in kaj sploh iščemo. In tu je treba začeti od začetka – s transparentnostjo, postavljanjem pravih vprašanj in kakovostnejšimi pogovori. Če malo bolje razmislimo, je beseda samozadovoljevanje v svojem bistvu čudovita – samozadostna, ne potrebuje dodatnih pojasnil, prevodov ali opomb. Njeno bistvo je opomnik, da ima vsak od nas možnost, da si sam nudi užitek – na kakršenkoli način, ki se mu zdi smiseln. In prav ta sposobnost, da izstopimo iz glave in se povežemo s telesom, se trenutno zdi ena temeljnih oblik samoopolnomočenja in ena pomembnejših oblik skrbi zase.

Vkolikor ne veste, kje začeti, so te knjige obvezno branje

 1

„Masturbatory Read”
več avtorjev

Ta knjiga se predvsem osredotoča na znanje in osvoboditev, ki ju pridobivamo iz erotičnega – in ju lahko uporabimo na vseh drugih področjih. Na 136 straneh 16 avtoric in avtorjev razmišlja, sanjari, se poti in pristopa k teoriji kot k telesu v gibanju.

2

„All about love”
bell hooks

Morda se sliši, kot da ljubezen nima nič skupnega s tem, toda če se spomnite filma “Nimfomanka”, se boste verjetno spomnili tudi, da vse izvira iz ljubezni. Bell Hooks ne ponuja rešitev za samopomoč, temveč mehko revolucijo, ki nas spominja, da je ljubezen resno delo. Pa tudi politična praksa.

3

„Pleasure Activism”
Adrienne Maree Brown

Politični manifest za vse tiste, ki vedo, da je užitek več kot le sladica na koncu obroka. Nekatere stvari je treba pozabiti, nekatere se je treba naučiti, iskanje užitka v vseh pogledih pa je del tistega, česar se moramo še naučiti. Užitek ni razkošje. Je orodje upora.

4

„Becoming Cliterate”
Laurie Mintz

Obvezno branje za vse, ki vedo, da ženski orgazem ni mit. Vodnik po vsem, česar nas niso naučili, pa bi nas morali, nujna pozornost na klitoris ne le kot prostor užitka, ampak tudi upora, priročnik za dekodiranje lastnega in tujega ženskega užitka.

5

„Come as you are”
Emily Nagoski

Spolna vzgoja za vse starosti. Ta knjiga, ki temelji na najnovejših raziskavah in nevroznanosti, pojasnjuje, zakaj in kako deluje ženska spolnost – brez sramu, brez mitov in brez pritiska.