Kako bo videti svet umetnosti v prihodnosti?

Lovro Japundžić je znano ime na domači in regionalni umetniški sceni. Je kustos in producent z dolgoletnimi izkušnjami pri kuriranju in produkciji razstav, festivalov in drugih kulturnih programov. Letos se podpisuje pod razstavo in koncept Salona mladih, ki bo, kot kaže, najbolj drugačen od vseh dosedanjih Salonov, saj se ukvarja z neulovljivim, abstraktnim, merljivim in neizmerljivim – časom. Zanimalo me je vse, kar je povedal o umetnosti, času, regiji, delu in umetniškem trgu

Na lokalni in regionalni sceni je aktiven že več kot deset let: na likovni kot kustos, na glasbeni pa kot organizator in selektor. Zdi se mi, da gre eno z drugim z roko v roki. Ali po toliko časa in izkušenj opažaš kakšne spremembe v generacijah, ki zapuščajo sceno, kako gledaš na svojo poklicno pot?

Za člana neodvisne kulturne scene se štejem že od studijskih dni, ko sem bil aktiven v glasbenem kolektivu Živa muzika, v okviru katerega sem organiziral eksperimentalne koncertne in clubbing večere. Razlog za ukvarjanje s tem poslom je radovednost po odkrivanju umetniških praks, ki so v domačem kontekstu premalo zastopane in skoraj nevidne. Prav tako mi je angažma na festivalu Organ Vida omogočil uporabo prejšnjih kuratorskih in organizacijskih izkušenj iz glasbenih dogodkov v polju vizualne umetnosti. Zamenjal sem vloge in sceno in tako sem pri plesnem kolektivu BADco. vstopil v uprizoritvene umetnosti in po tej izkušnji začel delati kot eden od kustosov Galerije Močvara, katere program širi definicije performansa in koreografije. Vedno mi je bilo zanimivo združevati mednarodno in domačo sceno in videti kakšna razmerja se bodo ustvarila, kako bodo te scene ena drugo bogatile. Bilo je tudi pozitivnih premikov in sodelovanj, ki so se nadaljevala in celo ljubezenskih odnosov! Povezali smo umetnike, tehnike, glasbenike in prijatelje. Nekako verjamem, da se je to delo dolgoročno obrestovalo na sceni, kakršna koli že je.

In kar zadeva generacije, težko določim jasne meje ali kronologije umetniških tokov in praks, ki se ves čas prepletajo in prežemajo. Ko sem začel delati na sceni, je bila postinternetna umetnost popularna, kasneje pa so se vsi oddaljili od nje, ker je postala cenena in malo naivna, celo kič. Danes je vse manj pravil, mlajše generacije so večinoma medijsko neobremenjene, svobodne pri predstavljanju svojega dela, ki kroži po različnih platformah. Nekateri lokalni umetniki, oblikovalci ali glasbeniki so tako znani na internetu, da morda sploh ne vemo, da živijo v naših mestih.

Lahko primerjate zahodno in našo lokalno, regionalno umetnost?

Obstajajo umetniški tokovi, ki so univerzalni v obeh kontekstih, vendar menimo, da smo v lokalnem kontekstu še vedno obremenjeni z mentorji, njihovimi tematskimi preokupacijami in afirmacijami, ki morda od mlajše generacije zahtevajo, da najde svoj jezik. Pripadamo regiji, ki je izven umetniških centrov moči, zahodnih umetnostnih sistemov, ki narekujejo trende in od umetnikov pogosto zahtevajo ideološko fleksibilnost. Ta avtsajderska pozicija ni nujno slaba, saj se ravno z umetniških obrobij, neodvisnih prostorov in novonastalih mladih kolektivov rojevajo neslutene poetike in ideje produkcije in pridobivanja znanja. To je blessing in curse hkrati; ste neobremenjeni s trgom in vam to daje svobodo pri ustvarjanju in idejnem snovanju projektov brez prevelikega prodajnega pritiska, predstavlja pa tudi omejitev – če želiš bolj ambiciozno produkcijo, ta, le z javnimi sredstvi, ni mogoča.

Fokus letošnjega Salona mladih so dela, ki raziskujejo alternativne oblike začasnosti. Katere so alternativne oblike začasnosti?

Alternativne oblike začasnosti so vse tiste, ki niso linearne, premočrtne ali rezultat naučenih vzročno-posledičnih razmerij. Navajeni smo razmišljati o času v nekih abstraktnih enotah, a to ni dovolj, da bi zaobjeli vso kompleksnost svetov, torej časov, ki nas obkrožajo. Letošnji Salon mladih poziva k osvoboditvi vsiljenih časovnih okvirov, prisluhne glasovom okolice, človeškim in nečloveškim, tehnološkim in organskim, izmišljenim in resničnim. Obstaja več ur, ki tiktakajo hkrati in smo jih zanemarili ali prezrli, zato je to lahko priložnost, da ponovno preučimo razmerje med lastno in tujo časovnostjo, s katero se vsakodnevno srečujemo. Ta tema je bolj aktualna kot kdaj koli prej, saj lahko preko nje pojasnimo vse, kar počnemo narobe ali kar je šlo narobe v zadnjih letih in desetletjih.

Kaj bi bile ovire za časovni napredek in kaj točno so ovire za časovni napredek?

Motnje so vse, kar ovira upravljanje časa, ki sledi logiki rasti, razvoja in konkurenčnosti. Sprejemanje le takšnega načina bivanja otopli možnost zaznavanja časovnih prekinitev in tišin, nekakšnih presežkov, ki jim zaradi neproduktivnosti grozi izbris. To vključuje vse tiste izmuzljive, upočasnjene, tesnobne ali evforične trenutke vsakdanjega življenja, ki rušijo stabilnost normiranega toka časa. Motnjo lahko razumemo, kot kljubovanje nenaravnemu ritmu kapitala, ki redno manipulira z našim duševnim, fizičnim ali čustvenim stanjem.

Naraščajoči razvoj, kot imperativ zahodnega sveta, naš svet, ne glede na to kako se trudimo biti zahodni svet, napredek, če hočete, skozi čas je nekaj, kar nam je vcepljeno, kot edino pozitivno in pravo in to avtomatično pomeni, da gresta tekmovalnost in primerjava z roko v roki. Koliko je zate to edino naravno in možno in ali bi bilo smiselno, da bi bilo le naravno in mogoče?

Mislim, da se je težko boriti proti temu. Že to, da delam Salon mladih, dogodek takšnega obsega, je zame pomenilo spoštovanje rokov in vnaprej začrtanih urnikov, da bi dosegel vse, kar sem si zamislil. Primerjava je nekaj, kar pride z vsakim projektom, ki mora biti na višji lestvici od prejšnjega. Naše telo ni vedno pripravljeno na tako stroge ritme, včasih se moramo upočasniti in prevzeti nadzor nad svojim časom. To je lahko težko, ker je čas postal prostor nadzora in dominacije – vedno nekdo nekomu meri čas. V tem kontekstu me je navdihnila knjiga Saving Time: Discovering a Life Beyond the Clock, ameriške umetnice Jenny Odell, ki je izšla ravno v trenutku, ko sem snovala temo. Pravi, da je želja po več časa morda le želja po več avtonomije, pomena in smisla v lastnem življenju.

Je offline uspeh sploh merljiv v primerjavi s spletnim uspehom, sploh v umetniškem delovanju?

Spletni uspeh se lahko zdi fantastičen, nato pa nastopi razočaranje zunaj spleta. Gre za zvito pozicijo, kjer ti dve realnosti ne sovpadata, vendar sta vseeno obe realnosti. Po družbenih omrežjih in ekranih krožijo izbrušene podobe po katerih smo se naučili orientirati; način okvirjenja in postavitve razstav, razmišljanje o dokumentaciji, pritegovanje pozornosti vseh s katerimi želimo sodelovati v prihodnosti. Merjenje uspeha pogosto sovpada z vidnostjo v spletnem kontekstu in povzroči, da se vsakdo, ki ne igra po pravilih, počuti manj vrednega. Dogaja se izkrivljena slika uspeha. Moja težnja po delitvi poslovnega uspeha ima zagotovo ego moment, vendar izhaja tudi iz mesta odgovornosti, da obveščam javnost o projektih ali umetnikih s katerimi delam. Mainstream mediji mi niso vedno na voljo, zato so osebni komunikacijski kanali pogosto edina možnost.

Pao sat u bunar (Ura je padla v vodnjak) je ime tvoje osrednje razstave Salona mladih. Ime je odlična prispodoba sedanjega trenutka, kaj je bilo nujno pri snovanju razstave?

Metanje v vodnjak v mojem razstavnem konceptu ne pomeni nujno obupavanja zaradi nezmožnosti obvladovanja krize ali bremena časa. Se pravi, morda to pomeni, ali je razumljeno bolj v kontekstu prostega pada, v katerem se srečamo z vsemi tistimi in tistim, kar smo izločili iz dominantnih časovnih tokov. V otroški igri Care, care gospodare koliko ima sati? , je car s hrbtom obrnjen proti igralcem, ti pa ga sprašujejo za čas. Cilj je, da se z živalskim skakanjem približamo carju in sčasoma prevzamemo njegovo vlogo. Če car na vprašanje o času odgovori “Ura je padla v vodnjak”, se igralci vrnejo na začetek igre. Všeč mi je bila metafora te igre, saj sta raziskovanje novih začetkov in opuščanje sledenja avtoritetam, tistim, ki merijo in določajo smer časa, glavni tematski determinanti.

Kako deluje Salon mladih, t.j. tisti umetniki in umetnost, ki jo boš predstavili na razstavi, dihajo v primerjavi z mednarodno sceno, sploh če upoštevamo tvojo izkušnjo pri Organih Vida, kam se na Hrvaško pripelje mednarodne umetnike?

Mislim, da ni eksplicitnih razlik v tematskih usmeritvah, so pa trendi prisotni; na primer ukvarjanje z ekološkimi vprašanji, afekti, večkratnimi identitetami in medijsko manipulacijo naracij, pogosto v obliki instalacij, ki združujejo računalniško generirane podobe ali kiparske elemente, sestavljene iz sintetičnih in ready-made objektov. Pri domačih umetnikih opažam naklonjenost intimnim pripovedim, ki razkrivajo osebne ranljivosti in tesnobe, iz katerih lahko beremo širša vprašanja absurdnega časa v katerem živimo. Vsekakor menim, da je mlajša generacija veliko bolj diskretna, a hkrati iskrena, medtem ko so bile starejše generacije veliko bolj glasne.

Kako bo videti svet umetnosti v prihodnosti?

Čeprav smo mislili, da bo čas po pandemiji prinesel nekaj sprememb v delovanju umetniških sistemov, jih ni. V samem izrazu menim, da bodo umetniki še naprej raziskovali prepletanje različnih materialnosti in časovnosti, prevpraševali možnosti strojnega učenja in prevajanja iz enega medija v drugega. Vse lepote in slabosti novih tehnologij bodo na delu in mislim, da to ni nujno slabo. Mislim, da bo to odprlo nekatera nova polja izražanja in raziskovanja.