Da, prebrali smo novi roman Sally Rooney - Intermezzo

Minili so trije tedni od izida Intermezza, novega romana ene najuspešnejših pisateljic današnjega časa Sally Rooney. V teh treh tednih se je zgodilo marsikaj; le teden dni po prihodu izdaje na police britanskih knjigarn, je roman osvojil prvo mesto na vseh lestvicah literature, tako po branosti kot po prodaji.

Knjigo sem seveda takoj naročila. Sally Rooney je nedvomno najglasnejši literarni glas svoje generacije, vendar se zdi, da je njen talent še večji od tega. Poleg tega moram omeniti, da bo ta roman zagotovo razdelil bralce, potem ko sem prebrala knjigo. Avtorica je šla v svojem pisanju še korak dlje, zavedam se, da bodo nekateri to razumeli kot odmik, jaz sem to videla kot razvoj.

Intermezzo govori o dveh bratih, Petru, uspešnem odvetniku v Dublinu, in Ivanu, ki je bolj zaprt, sramežljiv, deset let mlajši, nosi keramični zobni aparat in igra tekmovalni šah. Oba obžalujeta očetovo smrt in med njima je prisotna grenkoba. Naše predstave o Petru in Ivanu se bodo med branjem romana precej spremenile, prav tako občutki, ki jih neizogibno ustvarjamo in vežemo na lika. Kdor je bral njena prejšnja dela, še posebej Conversations With Friends in Normal People se zaveda, da je njena glavna preokupacija ljubezen. In ljubezen v vseh oblikah, od najmanjših podrobnosti zaljubljenosti do njenega konca.

Intermezzo

Sally Rooney, kot da namerno sledi trendu ljubezni, odnosu med mlajšim moškim in starejšo žensko, saj se tega dotakne na izjemno zanimiv način. Če ste do zdaj uživali v filmih, kjer ta trend prevladuje (A Family Affair, The Idea of You, Lonely Planet…), bo roman Intermezzo zadovoljil vašo nagnjenost k tovrstnim zgodbam. Vendar pa je ta odnos v romanu le ena izmed niti s katerimi avtorica plete zgodbo. Hkrati me je spomnil na Notes on a Scandal Zoe Heller in The Young Man Annie Ernaux. Brez skrbi, ne spominja nanje, jih ne kopira; ne ideje, ne zgodbe, ne stila. Sally je svoja, izvirna, od prve do zadnje knjige. Zanimivo pa mi je, da njeno ime povezujem še z dvema avtoricama, saj sta se s tem romanom nekako naravno, morda prek podzavestne analogije, izpostavili.

Intermezzo je njen najzrelejši roman doslej, izjemno prefinjen in daje bralcem občutek, če nam je všeč ali ne. Imela sem občutek, da me med branjem preplavljajo različna čustva, izmenično, nikoli pa me povsem ne prevzamejo. Roman, kot da noče biti preveč za bralca, a vseeno se ne ustavijo, ni premora, od začetka do konca so prisotna, menjajo se in me spominjajo nanje. Sally z vsakim poglavjem igra partijo šaha, kot pove naslov romana. Toda to je ena tekoča, elegantna strateška igra z natančnim ciljanjem v čustveno središče.

V teh sedmih letih je objavila štiri knjige, pri čemer je vsaka naslednji močno dvignila pričakovanja, kar je ta zadnja z lahkoto presegla. Čeprav obstajajo tisti, ki jim nekatere stvari v njenem pisanju (kot je zaključek romana Normal People, kjer Connell odpotuje v New York, da bi sledil svojemu sanju, da postane pisatelj, kar se zdi, da izpolnjuje njegove ‘meščanske’ sanje) motijo in na videz nasprotujejo tistemu, kar ona sama proklamira, v tem romanu tega ni, ali namerno ali ne, ni pomembno. Opažam, da je naredila dobro potezo, da se ni ujela v lastno past.

Intermezzo je še vedno tipičen roman Sally Rooney, a še bolj premišljen, previden, prefinjen in bralcem prinaša zgodbo o tem kako resnično, globoko žalovati in ljubiti. To je kot povrnitev ljubezni na tovarniške nastavitve. In vsi vsaj enkrat v življenju potrebujemo popolni reset.

Photo: Faber Books