Logo
Please select your language

Courtesy of Mona Awad
Courtesy of Mona Awad
Books

Če vam je bil všeč film The Substance, vas bo ta roman očaral

Sonja Knežević

17 decembra, 2024

Zdi se, da smo to leto porabili za ozaveščanje o toksičnosti beauty industrije. Čeprav vemo, kako škodljiva je ta industrija, saj jo umetniki in misleci že dolgo kritizirajo, kot je Naomi Wolf s svojo knjigo The Beauty Myth, se je v pop kulturi začela izražati “novoodkrita” nestrpnost družbe do nerealnih lepotnih standardov. Julija je Sable Yong, nekdanja beauty urednica, objavila knjigo esejev Die Hot With a Vengeance. Yong nas je na humoren način popeljala skozi trike beauty industrije, ki nas prepričujejo, da “moramo samo” kupiti še eno kremo ali serum, pri čemer pogosto izumljamo nove negotovosti. The Substance, eden najbolj poudarjenih filmov, ki je izšel letos, se prav tako ukvarja z anti-beauty temami – in gledalci so v tem popolnoma uživali.

Mnogi so The Substance takoj označili za enega najboljših filmov leta, del njegovega čara pa je, da je izšel ravno ob pravem času. Kdaj bi bilo bolje govoriti o problemih beauty industrije kot v letu, ko so ekstremni lepotni posegi in tretmaji navidezno prevzeli svet – spomnimo se nenadzorovanega uživanja Ozempica in operacij, po katerih so igralke srednjih let prišle na rdečo preprogo v takšni izdaji, da smo morali preveriti koledarje, da se prepričamo, da nismo dejansko v letu 1994. Najboljše grozljivke so pogosto tiste, ki temeljijo na resničnosti, ki dovolj razburjajo našo domišljijo, da nas prestrašijo s tem, kar nas morda čaka v prihodnosti ali kaj se morda že nekje dogaja.

Vendar pa je pred filmom The Substance Mona Awad, avtorica uspešnice Bunny, napisala horor roman, ki ga je navdihnila nezdrava obsedenost z videzom – Rouge. Roman bi lahko pritegnil vsakogar, ki ga še vedno drži zagon, v katerega nas je pahnil film in ki išče nekaj, kar bi vsaj delno spominjalo na ta hit film.

Priznam, da knjigo ocenjujem po platnicah. V redu, ne da naslovnica opredeljuje moje mnenje o knjigi, ampak lepa platnica me bo vedno zaintrigirala in me prisilila, da vsaj pogledam, o čem knjiga govori. To je veljalo tudi za roman Rouge, katerega naslovnica se resnično ujema s celotno estetiko in vzdušjem v zgodbi. Tako temno je, a nedvomno lepo. Ko sem ugotovila, da gre za anti-beauty grozljivko, sem vedela, da bi lahko knjiga letos postala ena mojih najljubših, in občutek me ni prevaral.

V zgodbo nas vpelje grozljiv prolog. Grozljiv, ne zaradi pošasti, ki prežijo, in prelivanja krvi, ampak zato, ker prebudi tisto pošast, ki jo imamo mnogi od nas v glavi. Občasno pride iz teme, da nas opomni, da ne, nismo dovolj dobri in zagotovo nismo dovolj lepi. Ne toliko, kot bi lahko bili. Mirabelle je majhna deklica, ki se je med odraščanjem zavedala, da ni tako privlačna kot njena prelepa mama. Mirabelle nima njenih obraznih potez in nima svetle polti, zato pogosto misli, da se ji mama posmehuje, ko jo kliče Belle. Vidi kreme, serume in druge pripravke, ki jih njena mama nenehno uporablja, zato v prihodnosti razvije precejšnjo obsedenost z nego kože, želi vsaj na daljavo spominjati na svojo mamo, njun odnos pa se sčasoma poslabša in shladi. Ko odraste, se Mirabelle preseli v Kanado, stran od peščenih plaž Los Angelesa, kjer je odraščala, kjer začne novo življenje (vendar seveda s seboj vzame svoje izdelke za nego kože). A nepričakovana smrt matere jo pripelje nazaj v otroški dom, v materine sobe, v kopalnico, polno praznih steklenic krem in serumov, in Mirabelle komaj čaka na trenutek, ko bo končala vso borikracijo in pobegnila od tam. Ko pa začne srečevati skrivnostne ljudi, ki trdijo, da so del ožjega kroga njene matere, se odloči, da bo podaljšala svoje bivanje v Los Angelesu in nehote pade v kult beauty fanatikov – ne kult, katerega del je bila prej, ko se je uspavala z videoposnetki o hiperpigmentaciji s kožo, namočeno v polžjo sluz, ampak pristen, demonski kult.

V zadnjem času sem opazila, da mi ni tako enostavno preprosto odpluti v svet nekega romana, ampak da potrebujem poseben slog pisanja, ki me lahko prilepi na kavč in me prisili, da obrnem samo še eno stran. Na srečo je slog Mone Awad ravno to – dovolj opisen, da se mi zdi, da bi lahko naslikala vse prizore iz romana (čeprav bi za to potreboval neverjetne količine bordo barve), hkrati pa nagajiv in hiter, zaradi česar sem se lahko potopila v zgodbo in ostala željna spoznavanja likov in zapletov. Rouge je kot temna pravljica, zgodba o zlobni kraljici in njenih negotovostih namesto o Sneguljčici, neskončno zabavna, a hkrati refleksivna. Šele ko Mirabelle začne opisovati svojo beauty rutino, se zavedamo, kako grozljivo se v resnici sliši in koliko smo kot družba, preobremenjena z majhnimi stvarmi in videzom, normalizirali pretirano “nego zase”. Ona pravzaprav sledi rutini, ki smo jo lahko videli na družbenih omrežjih in hkrati pomislimo, da morda potrebujemo takšen tonik, kot ga uporablja to lepo dekle, ker kako je mogoče, da nima niti ene nepravilnosti? Roman me je večkrat spodbudil k razmišljanju o moji lepotni rutini – predvsem o tem, kako nepotrebne so nekatere stvari, vendar me je tudi spomnil na prepotrebno hidracijo (ni vse tako črno-belo).

Skozi zgodbo o Mirabelle, Awad preizprašuje nerealne lepotne standarde in toksičen odnos do lepote, zaradi katerega zdravimo svojo negotovost tako, da kukamo v pore drugih. Roman se hkrati ukvarja s temo precej zapletenega odnosa med materjo in hčerko, ki je po eni strani zelo zmeden, po drugi pa bralcu zelo blizu, kar bi rekla, da je primer tudi pri drugih motivih v Rougeu.

Čeprav me je roman popolnoma očaral, moram priznati, da je tema precej specifična in mislim, da ni univerzalno privlačna. Zaradi elementov groze je sama knjiga precej nadrealistična – Mirabelle ima tako kot Dorothy par rdečih čevljev, ki je ne vodijo v Oz, ampak naravnost v žarišče demonskega kulta – zato ne bo ustrezal bralcem, ki imajo radi strogo podlago na resničnosti. Vendar, kolikor je nadrealistična, je ta knjiga prav tako resnična, Mirabelle pa je zelo surov lik, dekle, ki ga lahko srečate v mestu, ali dekle, ki ste morda prav vi sami. Kakorkoli že, tistim, ki jim je bil všeč film The Substance z vso njegovo grotesknostjo in resničnostjo, bo morda všeč tudi ta roman, ki vas bo popeljal na čarobno (čeprav precej temno) potovanje.

VOGUE RECOMMENDS