Society
Ko mi je prijateljica nedavno predlagala, da letos na decembrski seznam praznovanj dodamo še praznovanje saturnalij, sem se seveda takoj strinjala in naslednjih nekaj ur preživela v iskanju čim natančnejšega opisa teh antičnih slavij, nato recepta za globule, kar se je nato razvilo v nekoliko poglobljeno raziskovanje starorimskih jedilnikov, kmalu zatem pa še v raziskovanje družbene vloge takšnih praznikov. Tistim, ki se niso podali po tej raziskovalni poti, verjetno ni neznano, da so se po vsem svetu in v različnih oblikah, od karnevalov do praznikov, družbene neenakosti pogosto umirjale z zabavo in s tem, da je bilo za en ali več dni vsem vse dostopno, dovoljeno in mogoče. Mešali so se stanovi in razredi, bogati in revni, zasedeni in prosti, zasebno in javno, neposreden stik pa je začasno postal mogoč med vsemi. Nagnjena sem k temu, da mislim, da je v sodobnem svetu temu najbližje prav odhod v klub. Klubska tema se v tem pogledu prav nič ne razlikuje od takšnih manifestacij, ko gre za enakost tistih, ki so prisotni na reveu, pa tudi za trk nasprotij, ki se znajdejo na plesišču. A če clubbing demokratizira, hkrati pa generira potencial kolektivnega telesa, ali se morda zametki večjih družbenih sprememb lahko začnejo prav tukaj? Navsezadnje, ali nista prav gibanje in občutek skupnosti skozi zgodovino povezovala mnoge?
V iskanju odgovorov na vprašanja, kakšni so subverzivni potenciali clubbinga in kako lahko nočno življenje vpliva na dnevno ter prispeva k temu, da je tudi to drznejše, glasnejše in bolj povezano, sem se pogovarjala z umetnikom Bogomirom Doringerjem, katerega projekt Dance of Urgency je meni osebno morda celo najljubša študija kolektivnega telesa in ki je, kot pravi tudi sam Bogomir, “dokaz, da ples ne izhaja nujno iz radosti, temveč iz veliko kompleksnejšega nabora čustev: bolečine, strahu, pritiska, potrebe po preživetju, ki se lahko skozi gib razpletejo in vodijo v občutek pripadnosti in povezanosti”, pa tudi s Samuelom Douekom, ki je iz queer, seks-pozitivnih zabav razvil inkluzivno sex wellness blagovno znamko s tako močno zavestjo in načeli, da meji na gibanje.
Povezano: Tudi Harry Styles je z novo linijo Pleasing izdelkov skočil v spolno wellness industrijo
Čeprav sta si na prvi pogled po svojih praksah in pozicijah precej oddaljena, sta oba začetke svojih razmislekov našla na plesišču, v skupnostih, ki se oblikujejo okoli njega in ki predstavljajo zamišljanje novih prostorov svobode, preizkušanje alternativnih načinov organizacije in povezovanja. Je torej pretirano reči, da je plesišče morda najbolj iskren, najmanj diskriminatoren in najbolj demokratičen prostor svobode današnjega časa? Ali se lahko skozi clubbing gradi skupnost? “Strinjal bi se, da je ideja plesišča kot dostopnega, vključujočega in raznolikega prostora tisto, kar mu daje moč. Številni dogodki in zabave skozi zgodovino, od zgodnjega 20. stoletja, prek šestdesetih in sedemdesetih let, pa vse do same rave kulture, so nosili prav te vrednote. Vendar je danes to težje trditi zaradi cen vstopnic, strogih vstopnih politik in dejstva, da je glasbena industrija v veliki meri prevzela nadzor nad klubsko kulturo,” začne Bogomir. “Vsekakor pa mislim, da želiš opozoriti na to, da vrednote vsakdanjega življenja in pravila, ki veljajo čez dan, ponoči ne veljajo– in da je prav ta možnost, da ljudje preizprašujejo svoje dnevne vloge, sprejmejo drugačne identitete ali z njimi eksperimentirajo, tisto, kar se dejansko dogaja. Zato mi je nočno življenje še posebej zanimivo: v resnici je ritual maskiranja in plesa. Skozi takšne izkušnje se povezujemo, zelo pogosto neverbalno, in odpirajo se nam možnosti, da si zamislimo drugačno resničnost ter ustvarjamo vezi in mreže med ljudmi, ki se sicer morda nikoli ne bi srečali – ne v službi, ne v šoli, ne na katerem koli drugem mestu vsakdanjega življenja.”
Povezano: Mladi uporniki, ki so šokirali Britanijo in postali legende sodobne pop kulture
Prav to demokratičnost imam v mislih. Pogosto sem se v klubih, nošena z istim ritmom in željo, da s sebe stresem in iz sebe izženem vse tisto, česar se nisem mogla znebiti z nobeno drugo obliko intervencije – da pretrpim, prebolim ali proslavim – znašla obdana z ljudmi, s katerimi verjetno nikoli ne bi delila življenjskega ali miselnega prostora. Plesnega pa da. Noč razkriva, a tudi izenačuje. “Mislim, da je izjemno pomembno nameniti več pozornosti nočnemu življenju in nočni kulturi, saj sta vitalni del ne le kulture, temveč tudi umetnosti in predstavljata neverjeten prostor skupnosti,” se pridruži Samuel. “Nightlife je bil pogosto zavrnjen in zanikan kot ‘nižja oblika’, v resnici pa je prostor rojstva številnih subkultur. HOWL se je začel prav iz želje, da ustvarimo prostor, kjer bodo različne skupnosti pod LGBTQ+ dežnikom prepoznale varno mesto, ki bo hkrati tudi seks-pozitivno. Pogosto imam občutek, da so queer prostori demografsko precej enodimenzionalni, naša ideja pa je bila, da se v HOWL-u zbirajo resnično raznoliki ljudje, ki bodo praznovali užitek in zadovoljstvo. Med pandemijo in po njej, ko je bil clubbing eksistencialno ogrožen, sem razmišljal, kako bi vznemirjenje, strast in povezanost s plesišča prenesli tudi v resnični svet. Tako je HOWL postal sexual wellness blagovna znamka. Želeli smo prinesti radikalno spremembo v razumevanje intimnosti.”
Povezano: LGBTQ+ knjige mladih regionalnih avtorjev, ki jih beremo kot manifest svobode in odpora
Demokratičnost plesnog prostora Samuelu je otvorila put novim razmišljanjima o dostupnosti ideje o uživanju, otvorila je priču o stidu i sramoti, o oslobođenju uma, koje tek onda može pratiti slobodno telo, i Samuel i njegov tim su principe koje su usavršili kroz udruživanje i organizovanja žurki, preveli u svet intimnosti, izdvajajući „Osam principa oslobađanja” koja zaslužuju status pravog manifesta. „Ovih osam principa su naš sistem verovanja.
Demokratičnost plesnega prostora je Samuelu odprla pot k novim razmislekom o dostopnosti ideje užitka, odprla je vprašanja sramu in zadrege, osvoboditve uma, ki mu šele nato lahko sledi svobodno telo, Samuel in njegova ekipa pa so principe, ki so jih izpopolnili skozi povezovanje in organiziranje zabav, prevedli v svet intimnosti ter izluščili “osem principov osvoboditve”, ki si zaslužijo status pravega manifesta. “Teh osem principov je naš sistem prepričanj.
Želimo biti glasni, ponosni in brezkompromisni ter jih razširiti med ljudi po vsem svetu, zlasti tam, kjer je življenje zunaj normativnih skupnosti in načinov bivanja stigmatizirano..
‘Pleasure without shame’ je zagotovo najpomembnejši princip, saj ne glede na spol, raso, razred ali starost vsi občutimo sram, zelo pogosto prav v povezavi z užitkom. Mi se želimo ukvarjati s tem vprašanjem sramu, ga razpakirati.” Tako je HOWL postal prva sex wellness blagovna znamka, ki se je prebila v kulturni mainstream in sodeluje s Tate Modern, Barbicanom, Universal Music… in to ni zgolj vprašanje sodelovanj, temveč normalizacije pogovora o intimnosti. Politična in družbena gibanja, njihovi pogoji in represije v veliki meri vplivajo na način, kako ne le uživamo v lastnem telesu, temveč tudi kako o njem govorimo in kako ga premikamo. “Način, kako plešemo, način, kako se gibljemo, je odvisen od prostorov in okolij, v katerih vidimo možnost, da to svobodo uresničimo, pa tudi od določenih zakonskih omejitev,” opozarja Doringer. “Vedno obstaja ta vrsta igre: kako smo lahko kreativni znotraj meja, ki so nam dane? Zato je pogosto zelo zanimivo opazovati, kako se gibanje, skoraj kot tekočina, premika in najde svoje razpoke, svoje prostore, svoje meje – pa tudi kako si včasih te meje zamišlja ali jih premika in prebija.” Z njim sem delila občutek, da sta ti dve besedi morda celo ključni. “Premikanje” in “prebijanje”, ki ju skoraj nezavedno povezujemo z mejami. In da se mi zdi, da prav v tem “gibanju” in iskanju prostora tiči edina možna rešitev za spopadanje s prihodnostjo. Še ena pomembna lekcija clubbinga. “Underground skupnosti so pri tem najbolj kreativne, vedno najdejo nove načine. V bolj represivnih okoljih se svoboda pogosto išče veliko drznejše,” sklene Samuel, jaz pa dodam, da je precej zastrašujoče, kako se kljub navideznim svoboščinam meje znova utrjujejo, in zdi se mi, da to vpliva tudi na clubbing; ne morem se izogniti misli na povezavo s discipliniranjem telesa. Koliko se je clubbing v zadnjem času sploh spremenil? “Mnogi pravijo, da nočno življenje umira, a jaz mislim, da v svojih dvajsetih letih partyinga še nikoli ni bilo tako živo in raznoliko, kot je zdaj,” nadaljuje. “Z novimi klubi in novo generacijo sem po pandemiji vsaj v Londonu začutil, da rave kultura doživlja ponovno rojstvo in moč, kakršne ni bilo od devetdesetih let. Le da zdaj namesto enega velikega vala za vse obstaja veliko več ‘nišnosti’, prilagojenosti potrebam različnih skupnosti. Nočno življenje in skupnosti so neločljive. In zagotovo ne umirajo, temveč cvetijo.” To me je nekoliko potolažilo. “Clubbing nenehno doživlja transformacijo,” se pridruži Bogomir, še preden sem uspela prikimati.
Povezano: Zagreb je dobio novi koncept clubbinga, razgovarali smo s Benom Colganom koji vodi priču
„Pred dvajsetimi leti clubbing ni bil nujno dober, morda je bil pred desetimi, zdaj pa spet ni.
Ko rečem, da je ali ni, opazujem tudi, kako se telesa gibljejo ali ne gibljejo in kaj jih pri tem prekinja. Prisotnost telefonov in tehnologije na plesišču vsekakor prekinja ritual plesa. Vedno obstajajo oblike odpora času, v katerem živimo. Vsakega posameznika na plesišču vedno opazujem kot zgodbo, ki se šele mora odpreti, hkrati pa tudi vsako množico ljudi.”
Ako posmatramo ples kao vežbanje slobode kretanja, a ljude kao priču čije otvaranje tek čekamo, da li revolucija ako ne bukvalna makar i misaona može da krene iz kluba? „Mase ljudi su pomalo nalik oblacima – donose promenu bilo u vremenskim uslovima ili u društveno-političkoj klimi. Ja mislim da ples zaista može da pokrene revoluciju ili da se uključi u društvene i političke promene. Ne samo da verujem u to, već znam da je tako.
Če ples razumemo kot vadbo svobode gibanja, ljudi pa kot zgodbe, katerih razkritje še čaka, ali se lahko revolucija – če že ne dobesedna, pa vsaj miselna – začne v klubu? “Množice ljudi so nekoliko podobne oblakom – prinašajo spremembe bodisi v vremenskih razmerah bodisi v družbeno-politični klimi. Mislim, da lahko ples resnično sproži revolucijo ali pa se vključi v družbene in politične spremembe. V to ne le verjamem, ampak vem, da je tako.
V Gruziji se je zgodila tako imenovana ‘rave revolucija’, ko so se ljudje dva dni zbirali pred parlamentom, da bi preprečili zaprtje kluba Basiani s strani vlade.
Ta klub je bil takrat – in je še danes – razumljen kot resna grožnja političnemu projektu, ki želi Gruzijo odmakniti z evropske poti in jo znova približati Rusiji, kar je, žal, proces, ki ga spremljamo tudi danes. Če pogledamo kolektiv Las Tesis, gibanje proti femicidu v Čilu, vidimo, kako sta petje in ples na ponavljajoče se ritme v javnem prostoru prerasla v globalno gibanje proti femicidu, nasilju v družini in posilstvom žensk.” Klubi in plesni prostori so nekakšna oblika formalnega in neformalnega treninga za kolektivno telo in gibanje – kraji, kjer se nekaj nalaga, vadi in pripravlja, nato pa se po potrebi prelije na ulice in v javni prostor. “Za nas vsekakor,” se je nasmehnil Samuel. “V iskanju odgovora, kako živeti življenje brez sramu, smo od zabav prišli do brenda. Kot odraslim se nam je težko odvaditi določenih vzorcev, a ni nemogoče. Mislim, da se ljudje zlahka učijo, vendar so skeptični do sprememb in imajo občutek, da te ogrožajo njihov ‘moralni kompas’. Manjka nam razumevanje, da bo sprememba resda posegla v sistem, toda če pomeni boljše življenje za vse, potem to ni slaba sprememba. To zavest skušamo širiti skozi izobraževanja, prek Instagrama, ki deluje kot baza informacij o različnih temah, ter skozi najrazličnejše ambasadorje, od spolnih delavk/cev prek didžejev do edukatorjev. Nastaja nova skupnost in tudi če se po našem besedilu ali dogodku bolje in bolj razumljeno počuti samo ena oseba ali se dobro počuti v tem, kar nosi in kar je, je to čudovito. Navdihniti eno samo osebo je že dovolj velika sprememba.”
VOGUE RECOMMENDS
