Nadrealna satira ukrajinskega režiserja Romana Bondarčuka je razburkala SFF

Že v prvih petih minutah Redakcije spoznamo: ogroženega glodavca, lokalne piromane, kult galebov Jonathana Livingstona, gozdnega jasnovidca (neodvisnega od kulta) in ubogega Juro, ki mora krmariti po tem svetu. Po ogledu filma me ne preseneča, da je bila ta nadrealistična satira ukrajinskega režiserja Romana Bondarčuka, uvožena naravnost iz Berlina, eden prvih filmov, izbranih v tekmovalni program letošnjega Sarajevskega filmskega festivala.

Kulturna redakcija, spremenjena v skladišče, influencerka, ki pristane živeti v (dobesedno) verigah, da bi še naprej prejemala drage kreme, ali volitve, ki se spremenijo v TikTok dance-off tekmovanja in mafijske spopade — čeprav povsem bizarne in absurdne situacije, v katerih se znajde junak in liki, ki jih sreča, bodo neizogibno rezonirali pri vsakem prebivalcu naših prostorov.

Jura, mladenič, ki skuša le razkriti storilce za gozdnimi požari, pade v zajčjo luknjo ukrajinske politike in življenja v nekoliko psihedelični zgodbi, ki je ne morem opisati drugače, kot otroka Raduja Judea in Wojciecha Hasa, ki ima veliko mixed feelings do svoje domovine. Prav tako je Ukrajina, ki jo upodablja Bondarčuk, barvita dežela, kjer nemogoča nasprotja postanejo resnična.

Težko bi sploh začeli razlagati vzporedne pripovedne niti, ki sestavljajo ta film, a vseeno poskusimo. Poleg že omenjenega okoljevarstvenega poslanstva glavnega junaka Redakcija spremlja tudi lokalne volitve med dvema kandidatoma, od katerih je eden v komi, drugi pa mrtev (kar daje zelo dobeseden pomen izrazu mrtva dirka). Samotarski župan ima tudi svetovalca Ruslana, ki je, mimogrede, vodja kulta ptic že od samega začetka, a tudi ljubimec Jurove mame, ta pa je padla v povsem drugo zgodbo in postala privrženka kriptoprevaranta Boba. (Ne bom niti začela s feministično-veteranskim gibanjem Jurinega dekleta, ki proizvaja drone za ameriško vojsko.)

Čeprav je globoko ironičen in na trenutke posmehljiv, se film pravočasno ustavi na meji cinizma. Vsi absurdi in humor so podvrženi nečemu drugemu — pravi ljubezni do domovine, ki prežema zgodbo. Obožujem ta kraj… ampak kako lahko kdo živi v tem divjaštvu?, bo eden izmed likov vprašal Juro, pa tudi občinstvo.

Kljub res zabavni izkušnji gledanja ne morem pisati o Redakciji, ne da bi govorila o vojni, ki se tam dogaja. Poleg tega, da je film posvečen padlem montažerju, številni prizori preroško govorijo o nasilju, ki bo sledilo le nekaj mesecev po snemanju. In ko bi se v kinu občasno spomnila, da je bila večina tega, kar gledam, posneta v Hersonu, katerega velik del je danes skoraj zravnan z zemljo, bi me prevzel grozovit občutek in nekakšna krivda, ker gledam duhove ljudi in krajev, ki ne obstajajo več.

Ti trenutki, skupaj z nadrealističnim humorjem ostalih, so tisto, zaradi česar je Redakcija posebno in pomembno delo, ki ga vsekakor priporočam za ogled – ne samo zato, ker lahko vsi prepoznamo like, kot je šef, ki je tik pred upokojitvijo in zato noče delati hrupa, ali mularija v bleščečih avtomobilih, ki se norčujejo iz feministk, temveč tudi zato, ker je res dokaz specifične bolečine, ki jo trenutno doživlja narod nedaleč od nas. Zato kljub vztrajanju, da je naša družba sestavljena iz iluzij in laži, Redakcija, tako kot Jura, ne opušča prepričanja, da resnica obstaja.