Prinašamo vpogled v 40 let dolgo zgodovino delovanja LGBT skupnosti v Sloveniji

“Pravo merilo vsake družbe je mogoče najti v tem, kako ravna s svojimi najbolj ranljivimi člani” je citat Mahatme Gandhija, ki še kako drži in ki pade na misel ob pogovoru z aktivistko in pisateljico Suzano Tratnik iz Društva ŠKUC o projektu 40 let LGBT gibanja in prihajajoči razstavi v sklopu projekta. Danes 24. oktobra bo namreč otvoritev razstave 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani v Mestnem muzeju Ljubljana, ki bo obiskovalcem prek dokumentov, predmetov in pričevanj prenesla zgodbo kako so vse od začetkov 80-it letih posamezniki in posameznice ter skupine premikali meje družbenih norm in kot civilno gibanje nepreklicno zaznamovali urbano ljubljansko okolje in širšo regijo.

Mavrična zastava, ki je visela na stavbi Kinodvora med 39. Festivalom LGBT filma. Sežgali so jo neznani vandali. Hrani MGML

Ko sem povprašala gospo Suzano, ki je tudi soavtorica razstave, o samih začetkih ter kako je izgledalo gibanje v bivši skupni državi, mi je zaupala, da sama ne opredeljuje gibanja glede na delovanje v socializmu in po njem. V obdobju socializma je sicer Jugoslavija v 60-ih in 70-ih let doživljala postopno spreminjanje in osvobajanje družbenih in spolnih norm in leta 1977 je Slovenija – kot njena najbolj liberalna republika – prva dekriminalizirala sporazumne homoseksualne odnose med moškimi. Pomembna prelomnica, ki jo skupnost šteje kot uraden začetek gibanja sega v leto 1984 s festivalom Magnus, ki ga je pod naslovom “Homoseksualnost in kultura” organiziral ŠKUC-forum. S tem festivalom je skupnost vstopila v javni prostor in opozorila nase kot na enakovreden del družbe. V 90-ih so pripadniki različnih organizacij prišli tudi do svojih prostorov. Na Kersnikovi 4 so potekali legendarni nedeljski gejevsko-lezbični večeri in leta 1993 je skupnost z zasedbo vojaškega kompleksa na Metelkovi pridobila možnost neprekinjenega delovanja. “Ko smo z lezbično in gejevsko sekcijo Društva ŠKUC 94-ega zasegli pritličje stavbe Lovci na Metelkovi smo dobili prve prostore, kjer so se začela prva druženja. Takrat smo zavzeli stavbo kot skvot, kar je privedlo do tega, da so nam odklopili elektriko in vodo,” se spominja Suzana. “Kasneje pa smo podpisali pogodbo z občino, ki še vedno velja in nekaj let zatem sta se zasnovala kluba Monokel in Tiffany, ki delujeta še dandanes.”

Plakat festivala Magnus: Homoseksualnost in kultura, 1984, ŠKUC-Forum, Dušan Mandić, Aldo Ivančić, Iz osebnega arhiva Dušana Mandića

Zgodovina LGBT skupnosti je polna manjših in večjih, znanih in neznanih pomembnih dogodkov. Ko dveh LGBT pripadnikov niso spustili v ljubljanski lokal Cafe Galerija, je dogodek denimo postal povod za organizacijo prve parade ponosa leta 2001, polemika glede izbora drag skupine Sestre za nastop na Evroviziji leta 2002 pa je bila priložnost, da se tudi mednarodno javnost opozori na stanje LGBT-populacije v Sloveniji. Pa vse do leta 2022, ko je ustavno sodišče Republike Slovenije določilo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol. V skladu s to odločitvijo je Slovenija postala prva postsocialistična država v Evropi, v kateri se lahko istospolna/i partnerja_ici formalno poročita in skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca.

Ročno izdelani plakat prvega mednarodnega lezbičnega tabora sekcije ŠKUC LL na otoku Rabu, Rab, Hrvaška, 1988, Aprilija Lužar, Iz arhiva društva ŠKUC

O tej prehojeni poti, polni ovinkov in preprek, po kateri LGBT organizacije, skupine in posamezniki stopajo še danes, pripoveduje obsežen arhiv, ki se je zbiral in ustvarjal v zadnjih 40-ih letih. Preko osebnih predmetov, umetnin, fotografij, dokumentacije, transparentov, plakatov in drugega gradiva si razstava prizadeva čim bolj približati obiskovalcem zgodbo o boju za enakopravnost in proti homofobiji, ki traja še danes. Majhen vpogled v razstavo pa vam prinašamo v spodnji galeriji.