Z Raiven o obleki, ki jo je pozabila prinesti na nastop, babičinem prstanu in kosih s posebno zgodbo

V okviru kampanje blagovne znamke Answear.si “Odeni življenje v dragocenosti” smo posneli posebno modno zgodbo z Raiven, slovensko glasbenico, mezzosopranistko in harfistko, ki je na letošnji Evroviziji navdušila občinstvo s svojim čarobnim glasom pa tudi z zelo značilnim stilom.

Ko jo gledam, kako se z lahkoto, brez kančka vidne treme premika po odru, se mi Raiven zdi kot nekdo, ki se je rodil pod žarometi. Na njej je nekaj spogledljivega, a hkrati mogočnega in nežnega. Kar pa je nemogoče spregledati, je tista nadnaravna, vilinska avra, ki daje njeni neizčrpni karizmi pridih mističnosti. Zapeljiv mezzosopran zagotovo začini čarobnost njene osebnosti, a najbolj izžareva to, da se v svojem telesu počuti tako prekleto dobro.

O tem pričajo tudi njeni odrski kostumi, ki si jih marsikdo zagotovo ne bi drznil obleči. Eden takšnih primerov je popolnoma prosojen kombinezon, v katerem je zapela svojo “Veroniko” na evrovizijskem odru v Malmöju na Švedskem. A poleg poguma in samozavesti nekaj o njenem odnosu do mode povedo tudi ekstravagantne stilske izdaje na odru. Njene avantgardne modne izbire nikakor niso naključne, dobro  se zaveda, da so oblačila nepogrešljiv del njene podobe. Tako na odru kot takrat, ko žarometi ugasnejo. Zato sem se z Raiven želela pogovarjati o vseh temah, povezanih s stilom, predvsem pa se dotakniti tistih dragocenosti v njeni omari, ki so “več od oblačil”. Tistih kosov, ki jih hrani, čeprav jih ne nosi več in tistih, ki so prežeti s sentimentalno vrednostjo samo zato, ker imajo posebno zgodbo. Pogovor je potekal na pravem mestu, sredi gostega gozda, kjer naju je na eni strani obdajala neverjetna jama na drugi strani pa gosto zelenje. Družbo so nama delale le ptice in črički, kot da sva v pravljičnem scenariju. Ne bi si mogla predstavljati boljšega settinga.

Nisem se mogla upreti, da ne bi potešila svoje radovednosti in pogovor začela z vprašanjem o njenem precej provokativnem kostumu, ki ga je nosila na odru v Malmöju. Reakcije so bile pravzaprav zelo različne. Polarizirane, mi pove v smehu. Veste, Slovenci nismo preveč odprti, a tujina je bila navdušena. Kostum je bil zelo všeč tudi mojima staršema, še posebej mami. Vedno me je podpirala pri mojih modnih izrazih, saj je tudi sama velika ljubiteljica mode, kljub temu, da je njen stil popolnoma drugačen od mojega. Čeprav sem podzavestno morda pričakovala nekoliko drugačen odgovor, sem ga bila vesela, tako da sva nekako naravno zaplavali v obujanje spominov na najstniške dni. Tiste, ki so bili za večino od nas zaznamovani z iskanjem identitete, izgubami in eksperimentiranjem, pripadnostjo različnim subkulturam, v katerih smo našli svoje mesto… A vse to je pogosto prišlo z nezadovoljstvom staršev. V najstniških dneh sem bila malo emo, a ne na klasičen način. Spreminjala sem barvo las. Iz modre v roza do zelene. Prvič sem se tetovirala pri 17 letih in moji starši takrat niso marali mojih piercingov in tetovaž, mi pravi.

“Tudi ko nisem na odru, nosim provokativne obleke. Všeč mi je kontrast nežnega in ostrega. In dobro se počutim v svoji koži.”

Zdiš se mi kot nekdo, ki ima oblačila, ki jih nosi za srečo in čigar omara je polna stvari, ki imajo posebno emocionalno vrednost, obujajo neke spomine , ji iskreno povem. Ne boš verjela, ampak jaz nimam oblačil za srečo, mi pravi. Pred pomembnimi dogodki vedno nosim isti parfum. Kar pa se tiče posebnih stvari, imaš prav. Imam jih veliko. Predvsem nakit slovenskih oblikovalcev. Uhan z vrtnico je kreacija ljubljanske oblikovalke nakita Sande Vidmar in zelo mi je všeč nežnost tega kosa nakita. Prstan z motivom Meduza je darilo moje najboljše prijateljice. Obožujem Meduzo in imam jo tetovirano, ker je tako močna in hkrati tako ženstvena. Tudi škornji, ki jih vedno nosim na nastopih, so zame zelo posebni, saj so lahki, v njih pa sem videti ekstra visoka. Nosila sem jih tudi na vseh zabavah pred Evrovizijo, v Stockholmu, Amsterdamu, videli so svet in z mano prepotovali veliko kilometrov. Všeč mi je tudi prstan oblikovalke Ursule Rihtar z motivom glicinije. Obožujem cvetlične motive, sploh če izgledajo vilinsko. Všeč mi je ta kontrast nežnega in edgy.

“Obleke vedno kombiniram z barvo las in tatuji. Ne bi rekla, da jih imam veliko, ampak jih obravnavam kot nakit.”

In katera je tvoja najljubša stvar v vaši omari?, jo vprašam. Zamišljeno gleda v daljavo in vidim jo, kako v mislih brska po predalih in obešalnikih v omari. Lahko dve?, me vpraša in jaz ji prikimam. Imam par črnih čevljev s peto Alexander McQueen, ki so okrašeni z lobanjo in ki mi jih je podaril prijatelj. In še en pomemben kos je prstan moje babice, ki mi ga je podarila, ko sem bila stara deset let. Ne nosim ga pogosto, a mi veliko pomeni. Posebno mesto v njeni omari imajo kostumi iz prejšnjih nastopov, od katerih se ne more ločiti, mi pripoveduje. Imam veliko število kostumov, ki sem jih nosila na nastopih in na katere sem čustveno navezana. Eden izmed njih je zagotovo kombinezon, ki je bil v celoti sestavljen iz ogledal in se je lesketal pod sojem žarometov. Žal mi ne pristaja več, a se od njega ne morem ločiti, zato ga še vedno hranim, čeprav je od tistega nastopa minilo že veliko let. Gre za custom made kos, ki ga je po mojih navodilih izdelala slovenska oblikovalka Lea Behek.

In glede na to, da je njena omara polna kosov, ki hranijo nekakšne spomine, si ne morem kaj, da je ne bi vprašala, ali ima kakšno anekdoto, povezano z oblačili. Misliš na fashion emergency, me vpraša po mojem nerodno zastavljenem vprašanju, ki je v moji glavi zvenelo kot čisto tekoča slovenščina. Pokimam z glavo, ne da bi skrila nasmeh. O ja, veliko jih je bilo, pravi. Pred šestimi leti smo se med pripravami na Emo, dan pred nastopom odločili, da kostum, ki smo ga načrtovali, preprosto ne gre. Tako sem morala v samo enem dnevu najti povsem nov outfit, kar je bilo zelo stresno, pripoveduje in nato nadaljuje: In ko sem bila pred kratkim v Stockholmu, sem pozabila vzeti obleko, ki bi jo morala nositi na odru. Na srečo sem imela plan B. Popolnoma preprosta črna obleka. Nisem bila zadovoljna, ker je bila originalna obleka res kul, a sem jo uporabila za drugi nastop.

Tvoj slog je vedno nekako nežen, a hkrati temačen, ji rečem in jo vprašam, od kod ta navdih. Moj stil se nenehno spreminja, toda tisto, kar je konstantno, je mantra ‘black always works’. Črna je preprosta, seksi, elegantna in nekoliko drzna. Že od malega sem imela rada Gospodarja prstanov, oboževala sem tudi Harryja Potterja, pravljice, čarovnije, nekoliko temačne filme in glasbo, vedno me je navduševalo nekaj nezemeljskega, pravljičnega, vse kar ima v sebi malce dark momenta. Čakaj, kaj pa glasba?, jo prekinem: Imam vprašanje, če bi bil tvoj stil pesem, katera pesem bi bila? OK, to je res težko!, mi spet reče in zamišljeno gleda v daljavo. Razložim ji, da je to hitro vprašanje in naj pove prvo, kar ji pride na misel. I’m a Maneater, veselo poje. Da, je odgovorila Maneater, Nelly Furtado, in najin smeh je za trenutek preglasil gozd.

DoP / Color Grading: Džejlan Ibrahimović
Foto: Filip Koludrović
Styling: Petar Trbović
Ličenje: Marija Stošić
Pričeska: Zvezdana Svetozarević
Producenta: Igor Milakov in Strahinja Đurčić
Montažer: Andrija Grkić
Kamera Operater: Andrija Radojević
Foto asistent: Darko Sretić

Oblačila: Answear.si