Zakaj nas je letošnji izbor besede leta tako razbesnel?

Ne maram piti čaja zato, ker je takoj ko ga skuham preveč vroč in moram čakati da se ohladi, ko pa se ohladi ga več ne želim. Preprosto me mine potreba po njem. Ta čaj navadno samo ostane na mizi, po nekaj urah pa me nanj spomni le rjava sled skodelice, ki jo je nekdo od domačih mimogrede obrisal. Ne maram mailov, ker ne prenesem negotovosti odgovora, ki lahko prispe vsak trenutek, ali pa nikoli, jaz pa tega nikoli ne bom mogla vedeti. Ne maram čakanja v vrsti, ker mi ni treba dajati priložnosti da si premislim, mogoče me bo začela boleti glava, ali pa bi medtem lahko šla na kavo, kupila šopek cvetja ali si doma skuhala čaj, ki ga na koncu ne bom spila. Iz vsega navedenega je lahko sklepati da sem oseba z zelo kratko vžigalno vrvico v vseh parametrih. Ne morem se niti spomniti vseh trenutkov, ki so v meni ta teden sprožili iskro, ki bi se lahko razplamtela v bes, medtem ko sem skrolala po TikToku, ter vseh glasovnih sporočil, ki so nato priletela v skupni klepet, moji prijatelji pa tega zagotovo več niti ne štejejo. Sprijaznili so se s svojo usodo. Internet je prostor popolnoma rodoviten za vse neumne, nesmiselne, zlobne, pa tudi zelo modre in koristne informacije, ki jih bodo različni ustvarjalci predstavljali na svoj način. In na nas, ki to vsebino uživamo, je, da nanjo reagiramo v skladu s tem kar v nas prebuja.

Kaj pa takrat, ko je vsebina dobesedno ustvarjena zato da v nas prebudi bes?

Takšna je situacija z izrazom rage bait, ki ga je Oxford University Press razglasil za besedo leta 2025. Rage bait je vsebina ustvarjena tako, da nas namerno razjezi in nas povleče v reakcijo, komentarje ali razpravo. Bistvo je sprožiti bes, da se dvigne participacija. Zdaj, ko smo določili definicijo, lahko z gotovostjo rečem da letos rage baitan ni bil samo tisti, ki so mu ugasnili internet za vedno. Celo leto je delovalo kot en ogromen, popolno načrtovan rage bait. Dajem si pravico o letu 2025 govoriti v pretekliku, ker je do konca ostal manj kot mesec dni, dvomim pa, da bo december mesec, ki bo spreobrnil teh že dovolj norih in kaotičnih enajst mesecev. Kot da je nekdo sedel, zasnoval scenarij, nastavil pasti na vsakem koraku in samo čakal, da vsi kolektivno kliknemo prav tja, kamor ne bi smeli. In seveda smo. Niti trenili nismo.

Ujeli smo se, a v našo obrambo, algoritem je en zelo hudoben, natančno namerjen mali vrag, ki točno ve kam meri in kdaj.

Sam pojav termina rage bait jasno govori kje smo kot družba. Ta beseda je postala neke vrste diagnoza. Kolektivno smo v stanju kratke vžigalne vrvice, kot da vsi hodimo okoli že utrujeni, nasičeni, nervozni, in dovolj je samo, da nekdo narobe vdihne preden spregovori, da bi se v komentarjih odprla fronta. En stavek, en kot kamere, en ton glasu in že ste pod videom v plazu ljudi, ki delujejo kot da so izgubili razum. In pravzaprav so ga. Ne zato ker bi bili res tako slabi ali bi želeli komu zlo (vsaj ne vsi), ampak zato ker je ta impulz, da reagiramo takoj postal močnejši od vsake možnosti, da se ustavimo.

Povezano: Letošnja beseda leta nas vrača k dadaizmu

Najbolj zanimivo je, da je preprosto skrolanje naprej, ko nam nekaj ni všeč, tista najbolj zdrava in najnujnejša možnost, ki smo jo nekoč davno vsi imeli moč in voljo prakticirati v imenu lastne dobrobiti, danes popolnoma izginila. In tudi če uspešno uporabimo to starodavno veščino naših prednikov, je danes neverjetno težko iztrgati se iz krempljev interneta. Algoritem nas bo vrnil, porinil nazaj, nas še malo razdražil, ker to je naloga rage baita: postavljati male pasti in bombe, ki bodo šele pozneje privedle do množične eksplozije.

Kot nekdo, ki je mogoče dvakrat v življenju v izbruhu besa vendarle pustil komentar (in to oba letos), lahko trdim, da moj plašni temperament vendarle pozna neke meje nadzora in da ni vse tako črno. Seveda je bilo vsakič enako, feministične teme ali vprašanja o umetnosti so stvari na katere najhitreje odreagiram. Kar se tega tiče, se imam še veliko za naučiti, in kot leta minevajo, vse kaže, da bo edina možnost da ne padem v pasti rage baita uvedba elektrošokov na tipko za komentarje, ki bi me zelo radikalno preprečili da padem še globlje. Moj algoritem je to prepoznal bolje kot jaz sama.

Prepoznal je kaj me najlažje vrže iz tira in iz tega naredil popolno hrano za moje kratko potrpljenje. Čeprav to zares ni težko.

To leto, ki nas je vse pripeljalo do roba, nas je vsaj naučilo da prepoznamo rage bait, zdaj ko zanj obstaja jasna definicija, in da mu ne nasedamo. In ker se vam bo zagotovo zgodilo, da boste popustili, ne obupajte in vedite da niti najmočnejši (ne mislim tukaj nase, jaz sem tista, ki ne more dočakati niti, da se čaj ohladi, se spomnite?) se niso uprli skušnjavam tega rage bait leta. Edina stvar, ki vam jo lahko ponudim, je ena čudna in malo turobna tolažba, in to je, da smo bili vsi na ta ali oni način letos rage baitani enako, in da se jaz končno počutim kot del velike jez­ne skupnosti, ki lahko leta 2026 postane karkoli.