Z Radmilo Petrović o ljubezni, ženskih izkušnjah in novi knjigi "Nisam znala šta nosim u sebi"

Z Radmilo se dogovarjam že tedne za ta intervju – zagotovo ga nisem hotela opraviti, preden bi dejansko prebrala novo knjigo Nisam znala šta nosim u sebi. Najprej sem bila v knjigarnah prezgodaj, še preden je prišla na police, nato sem bila v knjigarnah prepozno, saj so vsi pohiteli z istim vzgibom: Radmiline besede so tista pot v nas, ki se ne ubira tako pogosto, zato če smo se ji do zdaj izogibali, jo bo razprostrla pred nami in nas povabila na tiste srce ogrožajoče akrobacije. Ko je knjiga končno v mojih rokah, ji pišem, naj mi da eno noč, da jo preberem, in ona odgovori na svoj značilen način: “No, ne gre to ravno tako.” Radmila ne ve, da sem najprej spregovorila v jeziku poezije. Naslednji trenutek je knjiga v moji roki, medtem ko si umivam zobe, brišem lase, zlagam posodo, urejam omaro, zalivam rože. Spi na blazini poleg mene kot Radmilino hrepenenje, boža, nato grize. Nekdo je pred kratkim zapisal, da je njena poezija “blatna, ranljiva, drzna – kot da bi izvirala iz oranja, iz tišine, ki je trajala predolgo”, in k temu ne bi imela kaj več dodati.

V svojem najnovejšem romanu v verzih se poleg razrednih razlik, življenja med podeželjem in mestom ter vzgoje žensk v moškem svetu v mestih dogajajo znani motivi iz romana Moja mama zna šta se dešava u gradovima, Radmila piše tudi o ljubezni. Zdi se, kot da odkriva povsem novo sebe, na povsem nov način. Kako nas ljubezen spreminja in razgalja, jo vprašam že na samem začetku. “Da bi spoznali sebe, potrebujemo druge. Iščemo ljubimce, mentorje, prijatelje, da bi nas lahko videli in blagoslovili. Biti pomeni biti viden. V sebi lahko nosimo najlepše stvari, a so lahko breme namesto lepote in osvoboditve, če ni nikogar, ki bi jih videl in doživel. Da bi nas doživel, da bi se lahko izpolnili. Ljubezen je tudi zmaga nad narcizmom, nad našo navado, da vedno postavljamo sebe na prvo mesto in mislimo samo nase. Vse to so značilnosti prave ljubezni, ki je redka. Vse ostalo je v družbi, v kateri živimo, pomešano z ljubeznijo. Ljubezen je lahko težka, ker so, kot pravi neka pesnica, vsaka ljubezen je spomin na otroštvo. Mislim, da so za pravo ljubezen sposobni le tisti visoko razviti in da ko smo mladi, še vedno vadimo zanjo.”

Photo: Vedrana Vukojević

Povem ji, kako zelo me boli vse, kar čuti glavna junakinja – večkrat sem želela z njo stopiti v dialog, jo potolažiti, objeti in se v trenutkih predaje temi in nemoči celo jeziti nanjo. Je o tem razmišljala, ko je gradila lik, in ali meni, da je to zgodba o ranah ali o tem, kaj iz njih zraste? “To je zgodba o tem, kako se lahko zgodi življenje. Ne bi spremenila načina, kako sem jo napisala, ali tega, o čemer sem pisala, čeprav je mogoče isto zgodbo napisati na tisoč načinov in noben od njih ne bi bil neresničen. Ranjeni smo zaradi svojih pogledov na stvari, ranjeni smo, ko ne najdemo odrešitve v tistem, kjer smo mislili, da počiva odrešitev. Vse to so univerzalna čustva in univerzalne izkušnje. V ljubezni nismo tako izvirni, kot bi želeli biti, in niti v življenju nasploh ne. Zato mi je vedno zanimivo, ko ljudje ne želijo deliti svojih čustev, celo nekateri umetniki to zavračajo, skrivajo se za besedilom, namesto da bi se izrazili, verjetno mislijo, da so njihove izkušnje preveč posebne. Tako razmišljajo narcisi in se nikoli zares ne predajo ne v ljubezni ne v literaturi, tega niso sposobni.”

Da se ne skriva za nikomer, niti za seboj, kaže že dejstvo, da glavni lik nosi njeno ime. Koliko je v tej knjigi pravzaprav osebnega, njenega in avtobiografskega? “Obstaja arhetipsko vprašanje, koliko avtorjeve resnice je v napisanem delu, in obstaja arhetipska potreba po skrivanju odgovora na to vprašanje. Mi, ki ustvarjamo umetnost, ne moremo pisati o stvareh, o katerih ne vemo ničesar. Najprej, ker ne bi bili natančni, to ne bi bila dobra umetnost. Po drugi strani pa, kaj počne umetnica, če se ne izrazi, ali ni to naša naloga na svetu. Osamljeni smo in trpimo v tej zmedi, kaj si mislijo drugi ljudje, to težavo lahko reši le umetnost: da nam pokaže, da nismo sami, da so naše želje univerzalne, da nekam pripadamo. Nisem želela dati junakinji imena nekoga drugega, pripravljena sem nositi vse, kar nosi ona, ker je nujno, da predvsem mlada dekleta vidijo, da lahko nekdo to nosi in to nosi v družbi, v kateri živimo – ki ni pravična, nežna, odprta, vključujoča ali strpna.”

Photo: Vedrana Vukojević

Da nekdo lahko to nosi, a tudi izgovarja in izbira, razmišljam. Radmilin glas je skoraj epski, takšen, za katerega misliš, da nikoli ne more zatrepetati. Ni čudno, da je njena poezija postala simbol ženskega boja. “Pisala sem o svoji izkušnji, nobena izkušnja pa ni le osebna izkušnja, ampak tudi politično stanje mnogih, v tem primeru žensk. Vsaka resnica vodi k znanju, znanje vodi k spremembam. Pisala sem za vsa mlada dekleta, da bi imela kje prebrati stvari, ki jih kot mlado dekle nisem imela kje prebrati. Audrie Lorde, pesnica, pisateljica in aktivistka, je rekla nekaj takega kot: Želim zapolniti vse tišine, s katerimi sem živela/odraščala, to si želim tudi jaz.” Ali naj nas na tej trnovi poti vodijo previdnostni ukrepi (naslov ene od pesmi – mere predostrožnosti) ali naša srca? “Kot ženske se moramo zavedati, kaj pomeni biti ženska v družbi, in imeti v mislih previdnostne ukrepe. V ljubezni se lahko prepustimo, če smo dovolj previdne glede tega, komu se prepustimo.”

Ozirava se tudi na samo obliko knjige – gre za edinstven roman v verzih, ki bi ga lahko interpretirali tudi kot zbirko pesmi. To me je spomnilo na Mileno Marković, katere Deca je prejel Ninovo nagrado. “Poskušala sem napisati knjigo v obliki klasičnega romana, a mi je bilo dolgčas in čarovnija se je izgubljala. Poezija je področje, ki ga najbolje poznam in imam najraje. Nekaterih stvari nisem želela povedati neposredno, da bi jih intuitivni bralec lahko zaznal – moje takratno razumevanje proze me je pri tem oviralo. Po drugi strani pa sem si želela tudi pripovedi, netipične za pesniške zbirke. Na koncu sem se odločila, da napišem roman v verzih, tako kot si predstavljam, da ta oblika izgleda. To je bil nujen vmesni korak do vsega drugega, kar bom napisala, in je prihajalo iz srca, ki je zdaj na svojem mestu, kar zadeva obliko in vse ostalo, kar se je tukaj zgodilo.”

Photo: Vedrana Vukojević

Proti koncu jo vprašam, kdaj se je zavedla, kaj točno nosi v sebi. “Da se lahko začne resno pisanje knjige, je treba vedeti, o čem se piše. Torej, ja, vedela sem, kaj moja junakinja nosi v sebi in kakšna čustva želim prenesti. Lahko bi rekli, da ne vemo, kaj nosimo v sebi, dokler se nam stvari ne zgodijo. Psihologi bi rekli, da se nam v življenju ne zgodi nič, česar ne bi že nosili v sebi – usoda prihaja iz nas. So stvari, ki jih kasneje v življenju odkrijemo o sebi, ki jih prej nismo vedeli, a če malo pomislimo, je vse kazalo na to – le priznati si tega še nismo bili pripravljeni. Stvari se nam razkrijejo, ko smo jih pripravljeni nositi, tudi če mislimo, da nismo.” Po katarzičnem potovanju nas Radmila še vedno pušča z upanjem, upanjem, da je vredno živeti, tudi po vseh stiskah, trpljenju in razočaranjih. Vprašam jo, kateri stavek bi napisala na koncu, če bi lahko, kot sporočilo vsem, ki so šli skozi isto. “Citirala bom verz, žal se ne spomnim vedno, od kod so, potrudila se bom da spremenim to, morda ga je napisal kateri od naših jugoslovanskih pesnikov, ali pa kakšna stran iz antologij, ki jih berem, v bistvu se glasi nekako takole: Ni res, da nas nihče ne bi imel rad – če bi nas našel“.