"Radikalni počitek" je nuja današnjih to-do seznamov

Zavestno poležavanje in početje ničesar – za nekatere je to dejanje meditacije, za druge eden od sedmih smrtnih grehov, za tretje pa radikalno dejanje protesta proti vsakdanu sodobnega načina dela, ki sili v nenehno produktivnost. Včasih je ista poza, imenovana “vse štiri od sebe”, vir šal o tekmovanju v lenobnosti ali pa povod za medgeneracijsko prepiranje o tem, kdo je lenoba. Toda počitek ni enak spanju. Spanje je neizogiben del dnevnega cikla in to počnemo nezavedno. Namerna prekinitev dneva zaradi počitka je zavestna odločitev, ki jo sprejmemo ne glede na to ali se počutimo utrujeni ali pa si preprosto želimo vzeti predah iz povsem sebičnih razlogov. Prekinitev delovnega dne za enourni počitek ni nič novega. Tako v Mehiki siesta naznanja konec srednjega dela dneva za počitek in če se vrnemo v naše kraje, Dalmatinci dobro vedo, da ko je čas za fjako, vsak “čovik” mora malo počivati. Ta družbeno konstruirani predah sredi delovnika ni tako noro dejanje.

Odnos in čustva, ki jih čutimo do počitka, so v veliki meri opredeljeni s socialno-ekonomskim statusom. Čas kot edini vir, ki ga ni mogoče kupiti ali nadomestiti, je zelo dragocen. Za tiste s socialno-ekonomskim statusom, ki svoj čas zamenjajo za denar, je počitek rezanje veje, na kateri sedijo. Če kljub vsemu spadate med tiste, ki si lahko privoščijo živeti od zaslužka investicijskih skladov ali dediščine, so počitnice le še ena v nizu stvari, s katerimi človek lahko zapravlja in s tem dokazuje svojo ekonomsko moč, s katero v kapitalistični družbi prinaša občutek svobode.

Strah pred počitkom

Živimo v času, ko je produktivnost imperativ, počitek, ki ga pogosto zamenjujemo z lenobo kot sopomenko, pa največji greh zoper družbo. Začnimo z naraščajočo priljubljenostjo produktivnih metod, kot je 10 stvari pred 10h zjutraj, do razvoja celotne industrije spodbujanja produktivnosti in prišli bomo do dodatkov za fokus in številnih samooklicanih gurujev, ki nam bodo menda razkrili skrivnost neslutenega izboljšanja dela. Vse je usmerjeno v boljši izkoristek časa, da bi lahko prežvečili čim več dela in navrgli fantastične rezultate. A včasih tudi samo sebe vprašam – kam se mi tako mudi?

Tsti, ki so kadarkoli poskušal uporabiti nekatere metode visoke produktivnosti na svojem delovnem mestu in jim je uspelo povečati svoj poslovni output , se hitro soočijo z resnico – visoko produktivni zaposleni niso vedno nagrajeni, temveč kaznovani – s še več dela. Po dolgi fazi visokega fokusa in nadčloveške produktivnosti možgani potrebujejo stadij počitka. Psihoanalitik Alexander Reid Martin povezuje poskus počitka z neoliberalizmom, kjer ugotavlja, da tudi ta aktivnost sproščanja ne poteka sproščeno.

Vdihni, izdihni, počivaj ​​niso besede, ki so vedno pozdravljene s pozitivnim prizvokom. Počitek je dovoljen le po trdem delu, počitek je dejanje, ki je pogosto povezano z zapravljanjem časa, naša kultura pa nakazuje, da si je treba sprostitev zaslužiti potem, ko smo pahnjeni na rob duševne in fizične vzdržljivosti. Homo sapiens ima morda pravico do počitka, vendar homo economicus si tega ne more privoščiti. Vsa vrednost obstoja gospodarskega bitja je prav v rezultatih njegovega dela, ki akumulira stres v mišicah, živčnem sistemu in možganih. Vendar je nemogoče živeti brez stresa.

Nizogiben stres

Stres je žal neizogiben del življenja in tu ne govorimo o življenjsko nevarnem stresu, temveč o vsakodnevnem urbanem stresu. Za kakovostno življenje lahko pomagajo tehnike za obvladovanje stresa, da ne preobremenimo živčnega sistema.

Pomanjkanje metod za obvladovanje stresa je vir problema, kot navaja Bruce S. McEwen v svojem dokumentu iz leta 2017. ki omenja, kako lahko neustrezni odzivi na stres povzročijo kognitivne, nevrotransmiterske, endokrinološke in presnovne motnje in Firdaus S. Dhabhar v svojem prispevku iz leta 2009 opozarja tudi na povezavo med neustreznim odzivom na stres in imunskim sistemom, pri čemer se lahko zmanjša odpornost telesa na okužbe, a tudi povečana nagnjenost k avtoimunskim boleznim.

Stresu se ne moremo izogniti. Ne moremo postati niti odporni nanj, pa naj gre za fizični, čustveni ali mentalni stres. Kar nam lahko konkretno pomaga, so metode sproščanja in funkcionalnega odzivanja na stres. Te metode je treba jemati enako resno kot potrebo po produktivnosti.

Korenit počitek, pa naj si ga privoščimo zaradi telesne potrebe ali kljub prevelikemu imperativu produktivnosti, si zasluži glavno mesto v vsakem dnevu. Še posebej, če razumemo, da je počitek začetek kakovostnega dela, ne pa nagrada za izčrpanost. Z dajanjem prednostnega statusa počitku izboljšamo svoje zdravje in življenje brez opravičevanja počivanja. Kajti če kaj cenim v mladinski evropski kulturi, je to podrejenost dela v namen življenja.