Quarter-life crisis, FOMO in druge anksiozne agonije

Vsi ljudje okoli mene živijo drugače kot jaz. To je misel, ki mi je prvič prišla na pamet na univerzi, potem ko sem odšla v drugo državo in se ločila od prijateljev, s katerimi sem bila prej kot prst in noht. Ne samo, da smo se znašli v različnih državah, ampak tudi v različnih družbenih krogih, na različnih fakultetah in celotno naše prijateljstvo, kot sem ga poznala, se je začelo topiti in deformirati – v nekaterih primerih je postalo še lepše, v drugih pa le utrjen vosek nekje na robu mojih misli.

Leta sem povsem spontano širila krog prijateljstev, tokrat pa se zavedam, da bom s staranjem spoznavala vse več ljudi z drugačnimi življenji. Zaradi različnih urnikov z njimi ne bom mogla biti neločljiva, vendar bodo ta prijateljstva imela svoj poseben čar. Pravzaprav je zelo zanimivo videti vse smeri v katere gre življenje v dvajsetih letih – nekateri ljudje imajo otroke, drugi gredo v države, katerih imen ne znam niti izgovoriti, tretji že leta delajo, četrtič lovijo doktorat, peti nikoli ne zapustijo svoje otroške sobe in, čeprav sem vedno mislila, da je to kliše, so možnosti resnično neskončne. Vendar pa sem v pogovorih s prijatelji spoznala, da ne glede na to kako različna so naša življenja, nas vse mučijo podobne bolezni in nisem edina, ki se sprašuje, ali živim življenje pravilno.

Kje sem šla tako narobe? Ali bom čez deset let obžalovala, da nisem sprejela drugačne odločitve? Kakšen je sploh moj cilj? To je le nekaj vprašanj, ki sem jih slišala od prijateljic, ki so po mojem mnenju dejansko na pravi poti in živijo normalno življenje 20-nekaj-letnic. Po drugi strani pa vem, da tudi jaz živim povsem normalno življenje in da se jim zdi, da imam vse urejeno, vendar v moji glavi ni tako in me nenehno motijo ista vprašanja o tesnobi, pa tudi nekatera dodatna in precej specifična, kot so: Ali bi morala študirati farmacijo, kot mi je predlagala profesorica kemije? (nikoli nisem želela halje) Zahvaljujoč moči algoritmov družbenih omrežij, ki so moje všečkanje memov, ki se šalijo na račun teh dušečih vprašanj, razumeli kot klic na pomoč, sem ugotovila, da jaz in mnogi okoli mene preživljamo to, kar psihologi imenujejo quarter-life crisis.

Caroline Taborda

Kaj je quarter-life crisis? Ni jasne opredelitve, saj se razlikuje od osebe do osebe, vendar ta pojav opisujejo kot krizo, ki jo povzročajo občutki tesnobe glede prihodnosti, smeri in kakovosti življenja, ki jo najpogosteje doživljamo v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih. To je povsem normalen proces, skozi katerega gredo mnogi mladi. Najpogosteje prihaja med prehodom iz študentskega življenja v delovno okolje, zanj pa so značilne druge večje spremembe, kot so vstop v resno razmerje ali ustanovitev družine. Ljudje, ki gredo skozi quarter-life crisis, se začnejo spraševati o svojem namenu, se soočajo s krizo identitete, se sprašujejo ali so njihove vrednote in prepričanja pravilni in posledično težko sprejemajo odločitve. Vse to spremlja splošen občutek negotovosti in strahu. Nič se ne zdi trajno in težko si je predstavljati, kaj prinaša prihodnost. Ime me je takoj spomnilo na zloglasno medijsko krizo srednjih let in moja prva misel je bila: nočem kupiti motornega kolesa?. Kaj se je zgodilo z dejstvom, da bi morala biti dvajseta leta najboljša leta? Zdaj naj bi imeli najmanj obvez in živeli svobodno ter brezskrbno – ali to pomeni, da se stvari le še poslabšujejo in da se obveznosti ter strahovi samo kopičijo? To je pesimističen pogled na življenje, ki ga nočem imeti.

Udarec resničnega življenja je bil boleč, začenši z navidezno preprostimi stvarmi, kot je priprava treh obrokov na dan, do bolj zapletenih, ko se zavedaš, da moraš dejansko poskrbeti zase vse življenje – da, v tej ekonomiji. Ne morem, da mi ne bi prišli na misel starejši ljudje, ki radi govorijo, da so mladi razvajeni, na naših prostorih pa imajo še razpad Jugoslavije in vojno, ki nam jo dodatno držijo nad glavo, prebujajoč občutek krivde, ker se pritožujemo, da je pretežko najti službo. Čeprav na srečo živimo v miru in imamo dostop do majhnih luksuznih stvari, kot so zabavne pijače in Rhode Lip Peptides, mislim, da generacija Z živi v izrazito neugodnem času za začetek samostojnega življenja in večina od nas se tega zaveda, od koder prihaja večina negotovosti in strahu za prihodnost.

Caroline Taborda

Po in med fakulteto je zelo težko najti zaposlitev, poleg spretnosti in znanja pa je največji dejavnik čista sreča – in tako je povsod. Izgublja se tudi odnos boomerjev, da mladi nočejo delati. Poznam nekaj ljudi, ki so bili zavrnjeni z vsaj 20 delovnih mest, ker je trg dela prenasičen. Generacija Z se zaveda vrednosti dela in ne dopušča zatiranja, in tudi če bi želeli delati zastonj, kje bi potem živeli? Evropski parlament je objavil statistične podatke o zvišanju cen stanovanj v Evropski uniji v zadnjih desetih letih, pri čemer so se na ravni EU zvišale za 48,1 %, na Hrvaškem za 79,9 % in v Sloveniji za kar 86,2 %. Ne bi še naprej naštevala teh depresivnih dejstev, ker menim, da je vsem jasno, da so socialno-ekonomske razmere v svetu močno vplivale na psihološko stanje mnogih, predvsem pa mladih, ki se zdaj morajo osamosvojiti in ne vedo kako.

Težko je živeti brezskrbno iz dneva v dan, ko imate vedno pereča vprašanja o svoji prihodnosti v kotičku svojega uma. Vsaka odločitev, ki jo sprejmem, se mi zdi, kot da bo zaznamovala moje življenje, celo bizarne stvari, kot je na primer, ali naj grem na zabavo. Zdi se mi, da je največji strah, ki ga imam, strah pred mojim starejšim jazom – ali se bom v 20 letih ozrla nazaj in pomislila, da bi moral vse narediti drugače? Quarter-life crisis je tudi dober prijatelj s FOMO-m, in čeprav bi rada verjela, da se ne primerjam s svojimi vrstniki, se to popolnoma odraža v moji pripombi, da vsi živijo drugače kot jaz – ali to pomeni, da živijo bolje? Ali naj živim drugače? Kaj pogrešam?

Vendar, značilno za generacijo Z, smo te bolezni spremenili tudi v šale. Na prste obeh rok nisem mogla prešteti vseh memov in šaljivih videoposnetkov na temo quarter-life crisis, ki sem jih ta teden prejela od prijateljev. Na nenavaden način so nam kriza in strahovi dali občutek skupnosti: nekaj zelo pomirjujočega (a hkrati besnega) je v dejstvu, da gremo vsi skozi isto stvar. Še posebej zanimivo se mi je zdelo, koliko nas je menilo, da je možnost, da postanemo influencerji, izhod iz te zadušljive situacije. To ni zato, ker mislimo, da bi PR paket naše najljubše blagovne znamke rešil vse naše težave (čeprav ne bi škodilo), ampak zato, ker je ta nekoliko ekstremni življenjski slog tako glamurozen, da verjamemo, da tem ljudem ni treba iti skozi probleme nas navadnih smrtnikov. Zaradi tega menim, da so socialna omrežja eden od vzrokov za quarter-life crisis. Moram priznati, da imam včasih popolnoma lep dan, ki ga pokvari le dejstvo, da nisem na Majorki, ideja, ki se mi prikrade v možgane kot parazit med navidezno priložnostnim brskanjem po Instagram story-jih. Na družbenih omrežjih smo nenehno izpostavljeni vpogledom v glamurozna življenja ljudi, ki jim ni treba skrbeti za plačilo naslednje najemnine in mislim, da je povsem naravno, da to ostane zapisano v naši podzavesti, saj bi to lahko ali celo morali biti mi (želim si, da se ne bi sramovala snemanja za YouTube pri 12 letih!).

Da je to res, dokazuje dejstvo, da psihologi predlagajo mindfulnesskot boj proti tem anksioznim mislim, to je zavestno usmerjanje pozornosti na sedanjost, pa tudi vodenje dnevnika in druge oblike samorefleksije, ki nas vse odvrnejo od zaslona in nas prisilijo, da pogledamo navznoter in se dejansko vprašamo. Pomembno je, da se vprašamo, kakšni so naši cilji, kdo v resnici smo in kdo želimo biti. Prav tako mislim, da je zelo pomembno, da ostanete realni in se vsekakor ne primerjate z drugimi. Ko se ozrem nazaj v preteklost, se ne razjezim zaradi svojih odločitev, ker verjamem, da sem v vsakem trenutku naredila najboljše, kar sem lahko in verjamem, da bo tudi 70-letni jaz imel boljše stvari za početi, kot analizirati odločitve, sprejete pred petdesetimi leti.