Kot prvi vas popeljemo na revijo znamke MATES, s katero je dvojec obeležil 10 let delovanja

Odkar sta pred desetletjem prevzela krmilo znamke MATES in začela pogumno krmariti v muhastih modnih vodah, sta Marko Ilijev in Saša Stević občinstvo popeljala na razburljivo modno popotovanje in pokazala, da moda niso le lepa oblačila, ampak tudi občutek, spomin, navdih, koncept, igra in sporočilo. Prav s tem pristopom k ustvarjanju je nastala prepoznavna vizualna identiteta, v kateri se, zavita v barvitost in nalezljivo dozo optimizma, srečata preteklost in sedanjost, naše podobnosti in naša pristnost, motivi, ki jih kot spomine iz otroštva hranimo v kolektivni zavesti in nekateri nove ustvarjalne pristope, po katerih hrepenimo.

Čeprav je dvojec kot že velikokrat navdih za kolekcijo našel v lastnih spominih, je modna zgodba, ki sta jo predstavila občinstvu v čudoviti postavi beograjskega Muzeja Jugoslavije, še vedno bolj posebna in čustvena od drugih. Poleg tega, da gre za prvo samostojno modno revijo znamke, je dvojec zaznamoval tudi leto, v katerem praznuje prvo veliko obletnico – deset let delovanja. Z dnevno modno revijo, za te prostore precej neobičajno, sta ponovno dokazala, da rada premikata meje običajnega, kot sta to počela z virtualnimi modnimi predstavitvami, še preden je pandemija v to prisilila modno industrijo. Še posebej pa si bo Saša zapomnil ganljivo posvetilo njegovi mami Sanji, v čigar stilu, življenjski zgodbi, energiji in odnosu sta našla navdih. Ob modni reviji, s katero MATES praznuje deseto obletnico delovanja, smo ekskluzivno pokukali v zakulisje in se z oblikovalcema pogovarjali o vseh podrobnostih te modne zgodbe.

Ne vem, koliko je le od tega, a spoznali smo vaju, ko sta predstavila kolekcijo v Zagrebu in ko so vaju še uvrščali med »mlade oblikovalce«; zdaj pa z modno revijo obeležujeta 10. obletnico znamke. Kateri so bili ključni trenutki na vajini dosedanji poti? Kaj vama bo še posebej ostalo v spominu?

M: Spoznala sva se leta 2018, ko sva v Zagrebu razstavljala kolekcijo »Varljivo poletje«. To je bila ena od prelomnic estetike znamke in smeri, ki ji bova sledila od tega trenutka naprej. Vedno se rad spominjam začetkov in velikega navdušenja, ki ga je prinesla vsaka kolekcija in predstavitev le-te. S Sašo sva se kot sošolca v drugem letniku faksa pojavila na beograjskem tednu mode z znamko MATES in od takrat se nisva ustavila. Zadala sva si včasih večje, včasih manjše naloge in si s tem utirala ter krčila pot celo desetletje. Lepi spomini, izleti, veliko podpore, akcij, sodelavcev, solz, smeha in odraščanja se je zgodilo v teh prvih desetih letih.

S: Hvala, da si me spomnil na tiste dni v Zagrebu, rekel bi, da je bila to ena izmed čudovitih dogodivščin, ki so zaznamovale potovanje MATES. Težko izločim trenutke iz najinega dela, saj kot kreativec na stvari ves čas gledam skozi prizmo »kaj če bi poskusili to in kako bi bilo, če bi naredil ono«. Tu pa bi izpostavil trenutek, ko sva postavila prvo kolekcijo na stojnico v Legatu Milice Zorić in Rodoljuba Čolakovića, priložnost fotografiranja prve modne kampanje in potem ta trenutek zdaj, ko se pogovarjava z Vogue Adria, hkrati pa praznujeva deset let obstoja znamke MATES. Resnično sem hvaležen za dogodivščine in to neskončno vožnjo s toboganom.

Estetika in naracija znamke MATES je bila vedno retro in nekoliko nostalgična, z osrednjo figuro Jugoslovanke. Je tista ženska danes le spomin ali je muza, kaj vam pomeni?

M: Sčasoma, ko sva odraščala in zorela, sva se počasi oddaljila od naučenega zgleda dela, ki naju je vodilo med in nekaj let po fakulteti – usmerila sva se k nekoliko bolj osebnim temam in temu, kar želiva povedati skozi garderobo, celostno estetiko in naracijo znamke. Zame je Jugoslovanka muza, fenomen, ki mi pomaga obuditi in »začutiti« neke čase, vonje in dotike, ki sem jim bila priča le v zgodbah ali kot čisto majhen otrok.

S: Jugoslovanka je spomin, spomin, pa tudi muza, ki danes živi in ​​diha na polno, se sprehaja, pleše, uživa, izžareva in me navdušuje, pelje tja, kjer se mi zdi zelo lepo, kjer odkrivam raznolike stvari in mi daje možnost, da vidim vse iz nekega kota, kjer čas ne teče tako hitro. Pravzaprav teče redno, vendar jaz izberem, da ne tečem, ampak se ustavim in vse pozorno pogledam, opazujem in vpijam.

Poleg retro estetike menim, da je Jugoslovanka tudi utelešenje vrednot, kot je na primer skupnost, ki jo poskušata sporočiti. Imam prav?

M: Nastala je zelo po naključju kot kos, ki do zaključka sploh ni bil del te zbirke. Vendar pa je delo takoj po predstavitvi povedalo svojo zgodbo in prav vsak moški in ženska, ki ga imata, je odgovoren za dele te zgodbe, ki povezuje ljudi, jih vrača v zanje pomembne trenutke in na novo ustvarja nova poglavja do danes.

S: Imaš popolnoma prav. Včasih se tudi sama, šele ko nekaj ustvariva, zaveva, na koliko ravneh kos sporoča nekatera zelo pomembna družbena sporočila, ki bodo vedno imela težo ne glede na čas, trende in okolje. Takšne trenutke imam zelo rad, ker to daje vrednost in smisel vsemu, kar počneva in tega sta me navsezadnje naučila starša, ko sem bil še otrok in za to se jima zahvaljujem.

Lokacijo za predstavitev kolekcije “Sanja” ste našli v Muzeju Jugoslavije v Beogradu. Zakaj tam? Kakšen je pomen muzeja in kako vama pomaga pri pripovedovanju zgodbe?

M: Veliko pomembnih odločitev med nama s Sašo se zgodi zelo spontano. Ob neki priložnosti pred enim letom, ko sva šla na ogled Muzeja Jugoslavije, se je čisto po naključju zgodilo, da je bila ena od dvoran tisti trenutek prazna. Bilo je sončno jutro, ogromen prostor in čudovit razgled – dovolj, da sva v istem trenutku izbrala ta prostor in si zamislila modno revijo. V moji glavi je muzej prostor, kjer se ohranjajo živi spomini in živijo v stiku z nami, obiskovalci, zato je nekako zelo simbolično, da sva to lokacijo izbrala za najino prvo samostojno razstavo. Obenem pa nama je pomembno, da ponudiva nov pogled in svoje ideje pripeljeva do konca, zato se to odraža tudi v organizaciji dnevne revije, ki je v našem prostoru blizu španski vasi.

S: Muzej Jugoslavije je bila najina želja že nekaj let, a sva mu pravzaprav nekako po tihem pripisala številko deset in zdaj je prišel ta trenutek. Ok, pustim ob strani, da imam ta muzej zelo rad in da sem pogosto tam, to je zame najprej čudovita stavba, v še bolj čudovitem okolju. Muzej nama je dal priložnost, da gostje dobijo res posebno izkušnjo – da se znajdejo na lokaciji, ki je izjemno blizu centra Beograda, a hkrati popolnoma izolirana od hrupa in prometa, obenem pa obdana s čarobno naravo, kjer se za trenutek počutiš, kot da si v jadranskih predelih. To je ena prvih lokacij, ki nama je prišla na misel, ko sva govorila o tem, da si res želiva dnevno revijo, in mislim, da se nisva motila.

Navdih za kolekcijo je Saševa mama Sanja. Želim slišati Sanjino zgodbo. S čim vas je navdušila za ustvarjanje? Kako ste njen lik in delo oziroma spomine vtkali v svojo modno vizijo?

M: Vedno so me posebej privlačile ženske, ki so neustrašne. Ki se ne bojijo jokati, se smejati in kričati, če je treba, in Sanjo vidim kot eno takih. Ob poslušanju njenih in Sašinih pripovedi ter gledanju video materiala iz osemdesetih, posnetega s kamero »osmica«, sem jasno videl scenarij za to kolekcijo.

S: Mama je bila vedno moj navdih, od trenutka, ko sem komaj čakal, da gre v službo, da lahko iz omare vzamem vse njene obleke in jakne, vzamem njeno dolgo cigaretni ustnik in si nadenem njen velik črn klobuk. Z Markom sva večkrat »šla« v to garderobo in transponirala njene obleke, kroje, preučevala materiale in teksture, tokrat pa sva se bolj posvetila tistemu mladostnemu duhu, energiji in življenju, ki ga je pravzaprav imela kot deklica. Hvaležen sem starim staršem, ki so imeli priljubljeno kamero »osmico« in posneli nekaj genialnih trenutkov iz mamine mladosti, ki sva jih z Markom ure in ure gledala znova in znova, saj izgledajo kot današnji videi Lane del Rey. Mama je živela življenje, potovala je, se družila, hodila na plese, imela je čudovite, a tudi stroge starše, bila je izobražena in kulturna, a je znala kljubovati, bila je upornica v obleki, se zaljubila in pobegnila od doma, se poročila ter se vrnila v srednjo šolo, da bi končala zadnji letnik. Naučila me je izbrisati besedo nemogoče iz svojega besedišča. Taka je tudi ta kolekcija, s pridihom romantike, ženstvenosti in eklektičnega upora, ki pravzaprav daje vsemu bistvo in pomen.

Bila ste med prvimi, ki sta v naše prostore pripeljala koncept digitalne modne revije. Kaj vaju je spodbudilo k temu koraku? In kako je bilo po dolgem času organizirati modno revijo v fizični obliki?

M: Ja, bila sva med prvimi v naši regiji, ki sva predstavila ta koncept. Nisva imela dovolj kreativnega prostora in orodij, da bi zgodbo povedala točno tako, kot sva si želela, in takrat sva prišla na idejo, da potrebujeva nov format in način predstavitve. Oblika digitalne predstavitve je ponovno prinesla občutek skupnosti in vsi, ki so želeli, so najine revije lahko spremljali iz prve vrste, pravzaprav s svojega kavča. Žal je bil dve leti kasneje, zaradi pandemije, ves svet prisiljen preiti na digitalne revije. Kampanje, pa naj bodo video ali foto, so za naju zelo pomembne že od vsega začetka in uživava v njihovi izdelavi in ​​oblikovanju. Tokrat je bilo zame zelo zahtevno in stresno, če sem čisto iskren, vendar je Sašina velika želja po fizični predstavi naredila svoje. Brez Dunje, ki se je trudila uresničiti vsako najino kreativno zamisel in idejo, in Jovane, ki je ves čas stala ob strani in reševala zaplete, bi bila organizacija nepredstavljiva, seveda pa brez podpore prijateljev, sodelavcev in vseh naših dobrih ljudi ne bi šlo.

S: Omenil sem že, da verjamem, da se sami pogosto premalo zavedamo kako pomembno je to, kar počnemo, medtem ko proces še traja. Tako se je prva digitalna modna revija zgodila leta pred »korona« obdobjem in valom tovrstnih modnih revij. Spomnim se, da sva zimsko kolekcijo zaključila pozno, zato je bilo prepozno za sodelovanje na tednu mode v Beogradu. Cele dneve sva sedela in razpravljala o predstavitvi kolekcije in rekel bi, da je v nama prevladal nek upor, ki naju je spodbudil, da poskušava najine kupce in sledilce hitro zbrati na enem mestu, v enem trenutku. Storiji in platforma Instagram so postali idealen prostor za to. Po drugi strani pa je organizacija te »navadne« modne revije nekaj povsem drugega in ne morem reči, da je težja ali zahtevnejša, saj sva tudi nekatere digitalne revije »zgradila« zelo slojevito, tako da ima vse svoje lastne zapletenosti v procesu in preprosto zahteva strokovnost, ustvarjalnost in organizacijo na vseh ravneh.

Ste pogrešali dobro “staro” modno revijo? Ves kaos, ki neizogibno pride v paru z improvizacijo, navdušenjem in vidnimi odzivi občinstva?

M: Ja, ja, ja, vse to skupaj sem pogrešal. Organizacija prve samostojne modne revije je bila zame velik izziv, še vedno čutim adrenalin, ki le počasi popušča, zato bom lahko jutri zjutraj na ves ta in pretekla dva meseca pogledal z drugimi očmi.

S: Iskreno povedano, “staro” revijo sem zelo pogrešal in sem jo komaj čakal. To je res nekaj, kar zaokrožuje najin ustvarjalni proces in nama omogoča, da v celoti preneseva vzdušje kolekcije ter poveva svojo zgodbo. Po drugi strani pa nam daje možnost, da sva resnično v stiku z občinstvom in dobiva njihove prve povratne informacije.

Kako so potekale priprave na modno revijo in nastajanje kolekcije? Čemu ste se še posebej želeli posvetiti, kaj vas je najbolj zaposlovalo?

M: To sezono je bil moj fokus vsekakor na predstavitvi kolekcije, saj je bila po petih letih odsotnosti fizičnih revij, tudi zame celotna organizacija velik zalogaj. Kolekcija je nastajala nekje od decembra, konceptualno pa je obstajala veliko dlje, tako da se nam ni nikamor mudilo, tako da sem, kot vedno, poskušal uživati ​​v tem segmentu.

S: Zbirka je nastajala postopoma in gre za proces, ki vedno traja več mesecev. Tokrat sem kar nekako ponosen na to, da smo res vztrajali, da smo ga pripravili “v roku”;. Glede na to, da sva že leta zavezana “see now – buy now” sezonam, se je nemalokrat zgodilo, da sva prebili namišljene termine za predstavitev. Tokrat sva preizkusila nekaj novih tehnik, govorimo o obdelavi materiala, obdelavi in ​​dodelavi detajlov. Preizkusila sva all-over tisk, pred katerim sva naredila veliko raziskavo rož in motivov, nato pa še tekstur in materialov, na katere se lahko nanese. Transponirala sva jeans in skušala posnemati detajle, ki so značilni za jeans ter ga vključiti v svečana oblačila. Ko govorimo o reviji, mislim, da je bila lokacija pravzaprav ključna in ko je muzej dal soglasje, sem se počutil, kot da sem na zelo razburljivi vožnji z “balerino”; v zabaviščnem parku (ki ga imam zelo rad) – Užival sem.

Glede na to, da gre za veliko obletnico, ne morem mimo tega, da vas ne vprašam, kakšne želje imate za naprej? O čem se bomo pogovarjali čez deset let?

M: Po pravici povedano, ne vem, o čem se bomo pogovarjali čez deset let, prepričan sem, da bo kakšen dober razlog, pa bomo videli, kateri. Moje želje za prihodnost so, da se naučim živeti v sedanjosti.

S: Vsakič, ko slišim ali rečem “deset let”, naju nekako vidim kot novinca, ki greva na teden mode in modne revije, in se med vožnjo z avtobusom nazaj navdušeno pogovarjava o tem, kakšne revije bova imela nekega dne. Želim, da se s takim navdušenjem pogovarjava tudi čez deset let. In rad bi rekel, hvala, ker ste bili z nami na naši poti.