Gledali smo Proces Pelicot in vse, kar lahko rečemo je: TO JE BITEF!

Zahvaljujoč izdaji samoorganiziranega festivala ne:Bitef 2025, ki je potekal potem, ko se prvič v svojih šestih desetletjih institucionalni Bitef ni zgodil, je publika s teh prostorov lahko ekskluzivno gledala Proces Peliko, po mnenju svetovne kritike eno najbolj vznemirljivih predstav v tem letu, in to popolnoma brezplačno. Ne maram floskul, vendar je bil Beograd v ponedeljek res svet. Več kot štiri ure dolgo, plastično dramatizirano sojenje posiljevalcem Francozinje Gisèle Pelicot je bilo izvedeno na sceni Mata Milošević Fakultete dramskih umetnosti. Vendar pa se je v duhu slogana, ki pravi, da je Bitef tam, kjer se zbiramo, odprtje festivala spremljalo po celi regiji preko direktnega online prenosa, kot tudi skozi samoorganizirana, javna skupna gledanja v Novem Sadu, Ljubljani in Skopju.

Prepričan sem, da ne obstaja oseba, ki ne ve za Gisèle Pelicot, potem ko se je odpovedala pravici do anonimnosti, da bi zagotovila javno sojenje svojemu bivšemu možu, Dominiqueju Pelicotu, ki jo je drogiral do izmučenosti in pozival neznane moške na internetnih forumih, naj jo posiljujejo skoraj desetletje od leta 2011 v južni vasi Mazan. Decembra 2024 je bil obsojen na 20 let zapora, sodbe o krivdi pa so bile izrečene za vseh 51 obtoženih moških. Gisèle Pelicot, ki je na sodišču dejala, da želi, da „cela družba postane priča“ in da „sramota mora zamenjati stran“, je odlikovana z najvišjim francoskim državljanskim odlikovanjem, Legijo časti, kot priznanje za njeno odločnost, da razkrije in spremeni tisto, kar je imenovala „mačo, patriarhalno družbo, ki trivializira posilstvo“.

Photo: Jelena Janković

Štiriurno dolgo predstavo je režiral Milo Rau, švicarski režiser in dramaturg, znan po svojih gledaliških interpretacijah sodnih postopkov, vključno z moskovskim sojenjem ruski punk skupini Pussy Riot in sojenjem romunskemu diktatorju Nicolaeu Ceaușescuju. Med ustvarjanjem predstave je kreativna ekipa ves čas imela podporo odvetnikov Gisèle Pelicot, kot tudi feminističnih skupin, sam Rau pa pravi, da se je počutil prisiljenega, da sojenje spremeni v gledališki tekst. Produkcija se opira na ogromno količino materiala – 600 ur sojenja, tisoče fotografij in video posnetkov, strokovna mnenja, pričevanja, arhiv.

Podrobno smo raziskali celotno pokrajino, nato pa naslikali lastno sliko. Trudili smo se, da ohranimo celoto – v vsej njeni kompleksnosti, priča Servane Dècle, dramaturginja in soustvarjalka besedila, ki na vprašanje, kakšen je občutek sodelovati z nekom, kot je režiser, ki ima tako močan avtorski izraz, pravi: Veliko sem se naučila in se še vedno učim z njim! Prav tako je neverjetno, kot mladi umetnici, imeti tolikšno korist od zaupanja, ki ga ljudje imajo v Milovo delo. Čutim hvaležnost; in mislim, da je delo v moško–ženskem tandemu na to temo veliko prispevalo k samemu procesu.

Photo: Jelena Janković

Ko Svetlana Bojković že na začetku izgovori besede: V sodni dvorani v Avignonu visi abstraktna tapiserija, ki prikazuje goro Mont Ventoux, spoznam, da je to pravzaprav ista zamrznjena ilustracija male, slikovite vasi Mazan, v kateri se je zgodil strahoten dogodek, v katero sem gledal pred začetkom streaminga predstave na YouTube kanalu. Vesel sem, da je bilo nam, ki smo bili onemogočeni, da bi prisostvovali predstavi, vseeno omogočeno, da jo vidimo, čeprav preko zaslona laptopa. Vedno se bojim kamere v gledališki dvorani, vendar me tokrat ne moti, nasprotno, prispeva k doživetju. Imam občutek, da besede, ki jih poslušam, odmevajo še močneje z odra in da postane ta vseprisotna voajerska potreba človeka, da izve, na kaj vse je človeški rod pripravljen, bizarno še večja, hkrati pa tudi bolj pretresljiva.

Photo: Jelena Janković

Sprva, a res le za kratek čas, pomislim, kot da gre za še eno v vrsti podobnih true crime zgodb, vendar kmalu spoznam, da je mnogo pretresljivejša, boleča in zastrašujoča. Sama zgodba presega dejstvo, da se to dogaja ljudem, ki jih ne poznamo, in začnem uvideti, da gre za vse nas. Za mene. Med neprekinjenim rafalom besed, dejstev in podatkov spoznam, kako smo kot ljudje, skoraj vsi „obsojeni“ in reducirani na to eno poročilo, sodni dokaz, izpoved, izjavo. Pretresa me dejstvo, kako brutalno, nasilno, nenavadno je vse, kar je preživela ena ženska, človeško bitje. Mislim, da pretresa tudi udeležence v tem procesu. Zdi se mi, da nihče ne more „samo“ to prebrati. Da vsi požirajo cmoke in se težko spopadajo z besedilom. S tem to dejanje postane vzvišeno, postane umetnost, ki jo občudujemo, umetnost, ki presega samo sebe.

Photo: Jelena Janković

Predstava se pravzaprav ukvarja z medsebojnim zaslišanjem obtoženih moških, kot tudi z njihovim začetnim zaslišanjem s strani policije, pri čemer prikazuje njihovo spremenljivo zavedanje, kaj je v igri. Avtorji so ustvarili delo, ki uporablja dobesedne izvode iz resničnih sodnih dokumentov, policijskih dosjejev, psihiatričnih poročil, spletnih dopisov, kot tudi novinskih komentarjev, da bi ustvarili posebno naracijo, ki se upira tradicionalnim gledališkim formatom, raje pa se odločijo za minimalistično in zadržano postavitev, v kateri igralci predano berejo kup tega materiala. Na ta način se brez napake dodatno poudarja ravno ta surovost, pa tudi krutost pričevanj, ki so pred nami. Kot sam režiser priznava, mu delo nedvoumno kaže na dejstvo, do katere mere je posilstvo „vseprisotno“ v družbi. V tem kontekstu beograjska izvedba tega velikega scenskega dogodka dvigne učinke gledališkega akta na še višjo raven, ob upoštevanju okoliščin in pogojev, v katerih se letos ne:Bitef odvija. Prispevek k takšnemu meta koraku zagotovo povečuje tudi pojav Milene Radulović v vlogi sodnice-naratorice, saj gre za igralko, ki se že pet let neuspešno bori s pravnim sistemom, poskušajoč dokazati krivdo svojega nekdanjega učitelja igre Miroslava Aleksića, ki je obtožen vrste posilstev svojih učenk.

Photo: Jelena Janković

Kako so se štirje meseci sodnih postopkov, ki so globoko pretresli francosko družbo in odmevali daleč izven njenih meja, lahko kondenzirali v štiri ure na sceni? Kako se je lahko izogniti vsem sledem spektakla ali senzacionalizma? Gisèle nam je odprla vrata in zahtevala, da gledamo. Mi poskušamo narediti enako. Celoten primer govori o plastičnosti običajnega in izjemnega, znanega in nepredstavljivega. Ti moški imajo običajna življenja, dokler ne slišite za njihove travme, njihova dejanja ali njihove spletne dopise; posilstvo je žal pogosto, vendar ta primer pravzaprav ni. V oratoriju se gibljejo med temi resničnostmi, tako Dècle pojasnjuje sam postopek in proces dela, ki so ga uporabili pri tem zahtevnem projektu, z zavedanjem tveganja, da lahko vsak trenutek zdrsnejo v ekshibicionizem. Vendar ga ni bilo niti v sledovih, saj je avtorska ekipa iz minute v minuto dajala natančne odgovore na vsa vprašanja, z neomajno strogostjo in absolutno vero v moč gledališča, umetniške forme, ki je bistveno povezana s pravico od svojega nastanka in grškega izvora. Ne morem si niti predstavljati, kakšen občutek je imela publika v Franciji, le korak od sodne dvorane v Avignonu, kjer je potekalo pravo sojenje. Za spektakularno izvedbo in zagotovljeno katarzo ni bila potrebna scenografija; vse se je odvijalo skozi izgovorjene besede. Na goli sceni, v dveh vrstah klopi, postavljenih levo in desno, kot v sodni dvorani, so sedeli igralci oblečeni v temno. Prav tako kot v Beogradu.

Photo: Jelena Janković

Tako so se Svetlana Bojković, Vesna Trivalić, Marija Opsenica, Tihomir Stanić, Milena Radulović, Nada Šargin, Bojan Bulatović, Ljiljana Bralović, Nebojša Romčević, Igor Koruga, Jelena Ivetić, Nikita Milivojević, Marko Grabež, Jelena Mijović, Gabor Pongo, Eva Voštinić, Emina Spahić, Branislav Trifunović, Matija Stefanović, Nedim Nezirović, Jelena Stupljanin, Tamara Jovanović, Miloš Timotijević, Anđelka Nikolić, Milan Marić, Nela Antonović in Milena Bogavac izmenjevali na odru in nam kot horor pravljico za lahko noč brali sago o zlomu ene civilizacije.

Sojenje Peliko je nedvomno dogodek, ki je pritegnil vso svetovno medijsko pozornost. Kot v sociološki študiji, demonstrira, da so v povsem normalnem zahodnoevropskem mestu – mali vasici na jugu Francije – povsem običajni moški iz vseh družbenih slojev in starostnih skupin sposobni za morda najekstremnejše dejanje: večkratno posilstvo nezavedne ženske. Odločitev Gisèle Pelicot, da svoje sojenje naredi javno, jo je naredila simbolično figuro, ki je za vedno spremenila percepcijo žrtve.

Photo: Jelena Janković

Z insceniranim branjem izjav in zaslišanj s sojenja, večer branja transkriptov v obliki predstave Proces Pelico odaja poklon njej sami. Vendar pa misel, ki mi še dolgo ostaja v glavi po gledanju te globoko pretresljive inscenacije, je eno veliko vprašanje: Ali je sama umetnost prenehala obstajati v oblikah, v katerih jo prepoznamo, glede na to, da je samo življenje postalo veliko bolj plastično in nepredvidljivo? Ali to pomeni, da se bomo v prihodnosti res morali sprijazniti s tem, da je meja med dokumentarnostjo in kreacijo v veliki meri izbrisana in da je življenje premagalo domišljijo, saj je že davno prišel čas, da ljudje ne morejo niti zamisliti vsega, kar je res mogoče in se lahko zgodi? V tem smislu si to, kar se je zgodilo v ponedeljek zvečer, zasluži stoječe ovacije, predvsem Milošu Loliću in njegovim sodelavcem, pa tudi zgodovinskemu dogodku v obliki rojstva novega, drugačnega, resnično provokativnega festivala, ki se je, zdi se, po mnogih letih stopicljanja na mestu, vrnil sam sebi, tja, kjer pripada: novim gledališkim tendencam.

Photo: Jelena Janković