DIGITALNA FOLKLORA IN KIBERNETSKO ČAROVNIŠTVO

Magijski obredi in rituali, ki segajo v leto 2700 pr. n. št., so temelj družbe, skupnosti, kulture in tradicije. Kljub modernizaciji in demonizaciji ljudskih običajev fascinacija nad čarovništvom ostaja živa, njen vpliv pa je še vedno opazen v sodobni domišljiji. Čeprav se čarovniške prakse pogosto zdijo nezdružljive z digitalno dobo, obstajajo presenetljive vzporednice s strukturo spletnih platform in izkušnjo spletnega bivanja. Tako kot čarovnica deluje v liminalnih prostorih, spletni uporabnik raziskuje virtualna okolja; njegova dejanja vplivajo na fizični svet ter presegajo meje med zasebnim in javnim prostorom.

Tipičen spletni uporabnik, ki skrbno briše svojo zgodovino iskanj in oblikuje svojo spletno persono, odseva čarovničino fascinacijo z magijo, skrivnostjo in nastopanjem. Tako magija kot internet ponujata globoko meditativne in včasih disociativne prostore, kjer se izgubljanje v družbenih omrežjih lahko primerja s transom, ki ga sprožijo magični rituali. Podobno kot astralna raven – nebesna sfera, za katero verjamejo, da jo naseljujejo vsemogočna, nematerialna bitja z božanskim znanjem – tudi internet s svojo obsežno in dostopno pokrajino omogoča prostor, kjer se uporabniki lahko zbirajo, komunicirajo in nenehno prenašajo vpoglede ter modrosti.

Pojav internetne folklore je naravni stranski produkt zbliževanja med magijo in sistemsko homogenostjo interneta, ki je ustvarila množico kibernetskih čarovnic, čarovnikov in drugih hibridnih bitij, rojenih iz urokov digitalnega etra. Čeprav so magija in folklora tradicionalno obravnavani kot nasprotnika tehnologije, sta ta svetova globoko prepletena. Alan Dundes, pionir na področju folkloristike v 70. letih, je bil eden prvih, ki je prepoznal vpliv računalnikov na folkloro: »Tehnologija ne uničuje folklore; postaja ključna za njeno širjenje in navdihuje nastajanje nove folklore.« Internet je postal prostor, kjer lahko čarovniški praktiki delijo znanje in se zbirajo kot skupnost. Urednica in internetna folkloristka Günseli Yalçınkaya opaža, da premik k simbolom in znakom kaže na vrnitev k preteklosti: »Tehnologija napreduje s tako hitrostjo, da naši post-razsvetljenski možgani tega ne morejo dojeti, zato se obračamo k fikciji, da bi razumeli nerazumljivo – z alegorijami razlagamo abstrakcije digitalnega sveta.«

Nekoč so verjeli, da nas bo internet odtujil in izbrisal zadnje ostanke skupnosti in umetnosti (Ronnell 2001), vendar je kibernetska poganska skupnost dokazala, da je internet močno orodje za družbeno povezovanje in ustvarjanje novih izrazov, ki spodbujajo digitalno ali virtualno kulturo. Kibernetske čarovnice in folkloristi so razvili edinstvene sisteme, ki črpajo iz postmodernistične/strukturalistične misli, magičnih tradicij in internetne kulture. Cy, kibernetska čarovnica in umetnica, je obiskovala tečaje zeliščarstva in ritualov, hkrati pa študirala tehnologijo na univerzi, ter sčasoma združila ti na videz nasprotujoči si metodologiji. V praksi Cy v svoje spletno delo vpleta magijo in energijsko delo, tako da v spletno kodo vključuje zaščitne uroke, izvaja energetsko delo na Zoomu ali uporablja selfije kot obliko uroka: »Prakse, kot so zaščita, invokacija in začaranje, je mogoče izvajati tudi prek spleta.«

Raziskovalka in kibernetska čarovnica Nella Piatek poudarja, da digitalno čarovništvo uporablja tehnologijo in družbena omrežja kot magični medij za povezovanje, ustvarjanje mitov in iskanje odgovorov na epistemološka vprašanja o tem, kaj pomeni biti človek. Piatek poudarja, da je manipulacija digitalnih prostorov podobna starodavnim čarovnicam, ki so izkoriščale moč narave – združevanje ritualov z digitalnim materialom. Njena dela, kot sta CTRL+R to Re-flesh in Into the Ethereal, uporabljajo digitalno materijo za raziskovanje tem, kot so spomin, digitalna ruševina in smrt v post-internetni prihodnosti: »Z digitalno sfero priklicujem eterealni potencial, kar simbolizira mešanico opolnomočenja in ustvarjalnosti, kjer digitalna materija postane orodje za igro in čaranje.«

Postkolonialne študije poudarjajo, da kibernetska sfera omogoča kulturno hibridnost, ki je posledica diasporičnih izkušenj, in integracijo le-teh v identiteto posameznika na načine, ki so v fizičnem svetu pogosto težji. Podobno kot poganska skupnost tudi kibernetska sfera ponuja posameznikom večjo politično avtonomijo, ustvarjalnost in svobodo pri konstruiranju lastne identitete. Cy poudarja pomen spletnih person in priložnosti, ki jih ustvarjajo tako za posameznika kot za skupnost: »Mislim, da se lahko naučimo slediti užitku in igri pri ustvarjanju spletnih person na načine, ki poglabljajo našo povezanost s sabo in z drugimi.« Množica spletnih identitet ponuja možnosti fantazije, potrditve in občutka skupnosti. Kot poudarja Piatek, je te internetne fikcije o sebi mogoče razumeti tako kot načine bega pred turbulentnimi časi kot tudi kot upor proti vrednotam neokapitalizma.

Pred skoraj dvema desetletjema, ko je bila virtualna sfera še večinoma tekstualna, je Stephen O’Leary (1996) opazoval, kako so aktivisti v kibernetskem prostoru ustvarjali nove rituale, s katerimi so z uporabo tehnologije ponovno potrjevali moč jezika kot performativnega izraza. E-čarovništvo je privlačno tudi zaradi svoje dostopnosti, saj zaobide sicer težko dostopno ezoterično znanje. Digitalni rituali, kot so Zoom rituali, avtomatizacijski rituali in preneseni iniciacijski obredi, izzivajo tradicionalni red verskih institucij, hkrati pa dokazujejo moč jezika v različnih sferah.

Ključna sestavina kibernetskega čarovništva je tudi uporaba AI generatorjev naključnih izidov za vedeževanje, kar temelji na prepričanju, da je realnost – kognitivna, zaznavna, epistemološka ali moralna – po naravi naključna. Digitalna vedeževanja na straneh, kot so Daily Tarot Draw, Random Tarot Card ali Seeruno.com, ponujajo brezplačne izračune, kjer uporabniki izberejo karto, njihova usoda pa je določena z naključnimi rezultati programske opreme. Sakralizacija naključnosti v virtualnem vedeževanju ponuja vpogled v osrednjo vlogo naključnosti v naših življenjih in njen paradoksalni pomen pri obnovitvi čarobnosti življenja v visokotehnoloških družbah. Digitalno vedeževanje izpolnjuje družbene potrebe po vodstvu, sprejetosti in višji sili – za kibernetske čarovnice pa je ta višja sila internet.

Peter Olson, ustanovitelj teološkega gibanja »Univerzalna Google cerkev«, priznava Boga kot internet in pravi, da je internet vsemogočna entiteta, ki lahko »nudi takojšnje odgovore […] kar je več, kot lahko rečemo za bogove našega časa.« Alan Cohen, pionir na področju brezžičnega interneta, dodaja: »Če lahko uporabljam Google, lahko najdem karkoli, zato pravim, da je Google kot Bog.« Če je Bog vsemogočna, vsevidna, vseprisotna sila, stvarnik in uničevalec vesolja ter decentraliziran sistem, potem ni nemogoče, da pripišemo internetu božanske lastnosti in razmišljamo o svojih prispevkih k digitalni sferi kot o svetem ali pobožnem dejanju.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da to odraža paranojo naše dobe in nenehno iskanje Boga na krajih, kjer ga ni, postane jasno, da sta digitalna folklora in čarovništvo zgolj načina za ponovno oblikovanje božanskega. Ne verjamejo vsi v Boga, vendar teološka prepričanja vplivajo na skoraj vsakogar, bodisi prek institucij, kulture ali kolektivne podzavesti. Obnovljena čarobnost tehnologije potrjuje, da tehnologija ni nujno v nasprotju z duhovnostjo, in je v določeni meri neizogibna – lahko omejimo čas pred zasloni ali se zavežemo, da ne bomo »i-pad starši«, toda vpliv digitalizma je povsod. Vrednote in estetika kibernetske sfere jih utrjujejo in izzivajo obstoječe strukture tako v našem fizičnem kot liminalnem svetu. V čarobnem svetu kibernetskih čarovnic in folkloristov najdemo zanimiv kompromis: če tehnologije ali Boga ni mogoče uničiti, ju moramo vključiti in narediti del sodobne obsesije, folklore, tradicije in prakse.