Pri Alexander McQueen želi Seán McGirr "spustiti svetlobo"

“Za mene je to prepuščanje svetlobe.”, mi pravi Seán McGirr sredi zaključnih priprav v Parizu. Njegov debitantski nastop za Alexandra McQueena je čez štiri dni. Nedaleč od nas, modeli stojijo v vrsti, škatle z oblačili prihajajo in odhajajo skozi vhodna vrata, medtem ko februarski zračni tokovi hladijo sicer frenetično ozračje. Ampak zgoraj, kjer dela McGirr, je vse mirno.

Referentne plošče stojijo ob zidu. Slike Davida Hammonsa, skulpture automobila Johna Chamberlaina in slike z njegovega lastnega iPhonea, katerega zaslon je razbit na milijone drobnih koščov, so poravnane v urejeni vrsti. Tu in tam se vmešajo fotografije mladih Londončank nekoč in danes – na primer Kate Moss v času njenega Petea Dohertyja in Amy Winehouse, ki nosi svoj najvišjii »panj« in najnižje izrezano bustier obleko ter Bebe Parnell, trenutne študentke Oxforda, ki jo namerava bookirati za njeno prvo revijo. Vrste čevljev in škornjev so zložene po policah, vključno z značilnimi ikoničnimi modeli po vzoru konjskih kopit. A na policah so izbrani videzi- pričakovani tartan in drugi spretno, dovršeno okrašeni kosi, ki bodo presenečenje.

“Začel sem z ogledom kolekcije Birds,” mi je nekaj več kot teden dni pred tem, v svojem londonskem studiu, povedal McGirr, pri čemer je imel v mislih revijo Leeja Alexandra McQueena spomladi 1995 s katero najbolj rezonira. “Kar mi je všeč pri njej, je, da je vse zelo preprosto, vendar z malo zasuka. Obstaja suknjič z bolj dvignjenimi rameni ali pa je ovratnik dvignjen nekoliko previsoko. Ideja je ustvariti čudovit kroj in nato ‘prestopiti prek njega’, da narediš nekaj novega. Vzeti nekaj, dodati twist, in videti kaj se zgodi.«

McGirrova naloga je seveda prinesti nekaj novega Alexandru McQueenu. Ko je bilo imenovanje objavljeno, je Gianfilippo Testa, izvršni direktor založbe, dejal: “Prinesel bo močan ustvarjalni jezik.” Da bi to naredil, bo vanj prinesel svoj pogled s položaja milenijca. “Zame mora imeti mladostno energijo. Mislim, da bi se moral osredotočiti na London, to mešanico mladinske kulture, ki sem ji tukaj nenehno priča. Želim, da je to predstavljeno.” Prav tako: “Izzvati mora reakcijo; to je DNK blagovne znamke. McQueen govori tudi o agresiji, vendar o razigrani agresiji.”

Bo kaj bumsterov? Hlače, ki padajo preko bokov in odkrivajo “ass-crack”, po katerih je bil McQueen znan, so se pojavile tudi na drugih modnih pistah te sezone. Ampak McGirr ničesar ne dela dobesedno isto. Namesto tega, pravi, je par iz arhiva redizajniral večkrat. “Zame je to zdaj moderna verzija. Še naprej so super, super niske, ampak so ohlapne in nosite jih na cool način.” Novi McQueen, pravi on, “ne bi smel biti prezahteven, da lahko v njemu živite”.

Obdelava ready-to-wear linije je ključni del zgodbe; McGirr pravi, da je velik del sedanjega dela ena superga. V tem obstaja toliko priložnosti, posebno za nekoga ki premore samozavesti, kot jo ima McGirr. “Vedno sem bil samozavesten glede svojega dela. Preselil sam se v London, ko sem imel 17 let, teden dni po šoli, in moja starša ste me iskreno podpirala, ker sem tako močno verjel v to.”

Danes 35-letni McGirr je bio eden od tistih alternativnih londonskih mulcev v času, ko si je McQueen vzel življenje leta 2010, – prišlek iz Irske na robu, da bi se prijavil na Central Saint Martins in našel svoje mesto v modi. Horn of Plenty in Plato’s Atlantis, zadnji dve McQueenovi kolekciji, sta pustili na njemu globok vtis. “Star sem bil 20 let… to je bilo moje leto izoblikovanja in ti dve modni reviji sta me navdihnili z ogromno inspiracije. Plato’s Atlantis je bila s svojim močnim sporočilom zelo pogumna in je na meni pustila znaten vtis. Show pa je imel tudi nasplošno zelo močan vpliv na takratno kulturno oblikovanje, ko je navdihnil Lady Gago za njen ‘Bad Romance’. Vse je bilo v tkanini.”

Odraščal je v “pretežno banalnem, pretežno konvencionalnem” predmestju Dublina z marljivimi starši, vajenimi trdega dela; mama, kot medicinska sestra in oče, kot mehanik (na revijo prideta oba starša, z mlajšim bratom in sestro). “Nisem bil ravno v modi; kar me je zvleklo, so bili filmi,” pravi. Njegov oče je bil ljubitelj Tarantina in pokazal mu je Reservoir Dogs ter Pulp Fiction. “Ti liki, ki so bili na robu, autsajderji, malce nevarni – mislil sem si, da so resnično cool.” McGirr je želel postati novinar, a so mu filmi pomagali, da se zave da skozi oblačila lahko sporoči, kar želi. “Zato toliko ljubim McQueena, ker oblačila vedno nosijo neko sporočilo”, doda. V šivanje ga je uvedla njegova babica, ki se je ukvarjala z aranžiranjem izložb v 50. in 60 letih prejšnjega stoletja. Začel je kupovati vintage oblačila in jih predelovati ter celo izdelal lastno šolsko uniformo. “Ta ideja improvizacije – želel sem videti, kako se stvari povezujejo. To je bilo nekaj, kar me je res zanimalo.”

Ko je prispel v London, se je zaposlil v trgovini z obutvijo na Oxford Streetu, a to ni dolgo trajalo. “Doživel sem nekaj, kar bi lahko definirali kot homofobno izkušnjo. Del osebja je bil grob do mene, ker so vedeli, da sem gay. Poklical sem mamo, a ona mi je rekla: ‘Takoj odidi od tam’. Tako sam ta večer šel v gay bar in začel delati tam.”

Kasneje se je, zahvaljujoč nasvetu Louise Wilson, legendarne profesorice modega oblikovanja na Central Saint Martinsu, prijavil in prejel štipendijo ter diplomiral na šoli 2014 leta.

Generacija, ki je začela 5 ali 10 let prej, kot so Simone Rocha, Christopher Kane in Jonathan Saunders, je lansirala svoje znamke takoj po koncu študija, a McGirr in njegovi kolegi so diplomirali na drugi strani Velike recesije. Večina je iskala delo pri velikih imenih, a McGirr je izbral enega največjih: tokijsko podjetje Fast Retailing, lastnika Uniqla, kjer je sodeloval na liniji Uniqlo U s Christopheom Lemaireom. “Bilo je resnično navdihujoče živeti pri Japoncih,” se spominja. “To je tako različna kultura, ampak tudi oni su otočani tako kot Irci. Oboji smo malo čudni.”

Potem, ko je živel v Antwerpnu in delal za Dries Van Noten, se je vrnil v London in se pridružil timu JW Andersona, začenši z moško kolekcijo, preden je prevzel še žensko in na koncu vlogo vodje ready-to-wear linije. Poleg Andersona med oblikovalce, ki jih občuduje, našteva Johna Galliana, Ricka Owensa ter japonske oblikovalce Junya Watanabeja, Isseyja Miyakeja in Reija Kawakuba: »To so ljudje, ki stvari vidijo na bolj nekonvencionalen način, ki poskušajo potisniti ideje naprej ali spremeniti vidik gledanja na stvari.”

O svojem slogu dela pravi: “Bil sem oblikovalec deset let, še vedno sem in navajen sem delati z mladimi ekipami in ljudem dati veliko prostora, zelo rad pa tudi sodelujem.” Razen stilistke Marie Chaix in asistentke, so pred njegovim prihodom delali vsi v ekipi, mnogi pa tudi z Leejem samim. “Vsi smo navdušeni, ker ustvarjamo nekaj novega. Mislim, da sem precej odprt do ustvarjalnih ljudi in sem lahko prilagodljiv. Počasi ugotavljajo, kaj mi je všeč, in poskušam videti, v čem so res nadarjeni.”

McGirr živi v širokih vrečastih hlačah Dickies, pleteninah Saint James in matching diamantnih huggie obročkih, ki poudarijo njegove modre oči. V pogovoru drži očesni stik bolje od kogarkoli, ki sem ga srečala, a po studiju se giblje z atletskom lahkoto. Plava, pred revijo pa prakticira jogo.

Imenovanje McGirra je povzročilo online vihar – šlo je za še enega človeka na drugem vrhunskem oblikovalskem delovnem mestu, ta pa je bil še posebej pretresljiv, saj je zamenjal ljubljeno Sarah Burton, ki je pred smrtjo delala z McQueenom ob boku. McGirr izjemno spoštuje Burtonovo. “Besednjak, ki ga je postavil McQueen, je bilo tisto, v čemer je bila Sarah tako neverjetna; nosila je to gorečnost in okrepila kode.” Zdi se, da je njegov odziv na zgražanje, ki ga je povzročil njegov prihod, enak nagnjenosti k sodelovanju in da brez težav zaviha rokave in se loti posla. »Očitno je,« pravi, »vse skupaj precej zapleteno. Toda če sem iskren, sem hkrati vesel in ponosen, da je moje imenovanje sprožilo takšno razpravo o raznolikosti. Delal sem po vsem svetu in vedno sem opazil, da raznolikost rojeva ustvarjalnost. Mislim, da je pomembno nadaljevati ta pogovor.”

Prejšnji mesec je McGirr objavil teaser kampanjo, ki jo je posnel umetnik Tommy Malekoff, a kateri sta se pojavili Debra Shaw in Frankie Rayder, ki sta nosili revije Leeja McQueena. Ponovno je uvedel logotip, ki ga je skiciral McQueen (tisti s c znotraj Q) in vrnil lobanjo – ikono hiše. “Bila je to neke vrste igra v gotski tradiciji hiše”, pravi. “Žele sem narediti nekaj zelo surovega – malce razigranega, malce agresivnega.” To je sprožilo internetno debato, kot je vedno ponavadi na začetku in tudi glasovi so si bili različni, a to je spet enoten odziv. “Mnenja so bila deljena. Mislim, da je to kul, mislim, da je pomembno. Lee McQueen je v 90-ih rekel: ‘Raje vidim, da ljudje sovražijo to, kar počnem kot pa, da ne čutijo ničesar.’ Mislim, da je McQueen malce tak.”

Kot provokator po naravi, McQueen se je dobro počutil v temi, a ne pričakujte istega od McGirra. “Moda bi resnično morala navduševati ljudi, ampak na optimističen način”, pravi. “Pravzaprav ne maram žalosti ali depresije. Če sem iskren, mislim, da je duševno zdravje na svetu na nizki ravni. Moda bi morala biti sposobna prenašati občutke, ki so malce izkrivljeni,” – na pariški premieri je uporabil besede “grobi glamur” – “a te hkrati navdihniti.”

Da bi zadržal lasten občutek ravnotežja, je lani zbrisal Instagram profil. “Prej sem v tem res užival, potem pa sem se odločil, da se bom umaknil, predvsem zato, ker sem želel ostati osredotočen na delo. Mislim, da je zame bolj zdravo, če se tega izogibam.” Enkrat tedensko naredi analizo. “Zame je zelo dobro nekako kontekstualizirati in razumeti, kaj poskušam narediti ter globoko razmisliti o stvareh.” Njegov analitik je jungianec, ne freudovec, poudarja. “Precej me zanima ljudski um. Kako delujemo, naša psiha, kako prihajamo do stvari. Veste, zdaj živimo v zelo reaktivnem svetu. Vedno je zanimivo razmišljati malo globlje, razumeti, od kod stvari pravzaprav izvirajo.«

Nocoj nas popelje v Olympiad, nekdanjo veleprodajno živilsko tržnico v osrčju kitajske četrti Pariza. Želel je nekaj malce industrijskega in v skladu z McQueenovo tradicijo prezentacije daleč od buržuazijskega središča Pariza. Pred showom, McGirra preplavijo čustva. “Mislim, da je bil McQueen res največji oblikovalec, ki je kdaj živel. Zato je vznemirljivo. Prav navdušen sem nad prihodnostjo.”