Zlata, Selma, Silvia, Elma so meščanske dekleta z vasi, ki vse življenje repajo »Pretty Loud«.

Članice rap skupine Pretty Loud, s svojo iskrenostjo in borbenostjo, niso le junakinje svoje Mahale, temveč tudi širše družbe, ki jo spreminjajo. Selma Selman se je s članicami zasedbe Zlato, Selmo, Silvijo in Elmo pogovarjala o položaju Romkinj, boju za emancipacijo in kako se v vse to vklopi rap.

So vse, kar mnogi nikoli ne bodo. Močne, pametne, drage, mame, kraljice, ki so dosegle nivo, da lahko s ponosom rečejo, da so glasne in ko rečejo Join us in the pain, jih morate najprej razumeti kot ljudi. In zatem Rome v Srbiji, potem Rome v regiji in celo vse druge manjšine in tiste, ki jih svet imenuje drugačne.

Mahalski buržuji smo, nimamo časa nabirati narcis, za pisma Omeru, ki mu že dolgo razlagam, da ko odraščaš v mahali in ko se naučiš živeti s tem, čemur bi ljudje rekli imaš pa nimaš, strah postane nova različica uspeha. Potem greš skozi to pretty loud. Vsak uspeh zahteva neuspeh, pa tudi podporo, iskreno podporo, brez evropskih projektov, ki romsko populacijo že leta obravnavajo kot eksperiment in se jim zaupa bolj kot romskim organizacijam, da delajo na romski problematiki. Uspelo mi je izstopiti iz vseh oznak, ki so mi jih dali ljudje: bela, črna. Pomešala sem barve in postala junakinja. Tudi The Pretty Loud girls so junakinje. Rapajo, plešejo, se smejijo, jočejo in provocirajo tako, da se ob poslušanju vprašaš, kdo je kriv? Kako hkrati razbiti predsodke do romske populacije in se istočasno boriti s tradicijo?

Njihova glasba je osebna, vse osebno pa je politično in je usmerjeno neposredno v občinstvo s sporočili, ki govorijo o resnici, a zahtevajo tudi spremembe. Kontrast med tradicionalno glasbo in sodobno glasbo je trenutni medij, ki ga uporabljajo za doseganje občinstva z vsega sveta, in prav dejstvo, da pojejo v več jezikih, jih uvršča med prve multikulturne romske rap skupine na Balkanu. Na eni točki našega pogovora se ustavim, jih pogledam in pomislim, kako bi bilo, če bi dobile večjo priložnost, da bi se njihova glasba slišala po vsem svetu, prav tako kot glasba, ki jo ustvarja Erykah Badu? Kako bi bilo, če bi bile del romskega futurizma, kot Sun Ra, začetnik afrofuturizma? Romski futurizem vrača lik romske čarovnice, tako stereotipen v našem kolektivnem imaginariju. Kot pravi Mihaela Drăgan, čarovništvo postane naš politični odgovor na družbene neenakosti in krivice sveta, v katerem živimo . In veliko je neenakosti, zato sem dekleta vprašala, kaj menijo o tem in zakaj pretty loud?

Zlata: V vasi, kjer smo odraščale, smo poslušale mame in babice o tem, kako je bilo včasih, kako so se poročale in živele. Bilo je nekako jasno, da so bile ženske zelo tihe in da se niso smele z nikomer pogovarjati o tem kaj jih je motilo, kaj šele da bi kaj spremenile. Ženske so bile nekako tihe in niso imele priložnosti javno spregovoriti o svojih težavah. Največji navdih so bile naše mame in babice, prijatelji, sorodniki, potem pa smo se odločile, da želimo o tem na glas spregovoriti in nekaj spremeniti. Dodala bi, da imajo Romi že od otroštva potrebo po opravičevanju in dokazovanju, da niso krivi, če imajo ljudje o njih napačno mnenje. O Romih vedno slišimo negativne stvari. Že od otroštva imamo potrebo po opravičevanju samega sebe, ne glede na skupino Pretty Loud, zato nam ni bilo težko izbrati teme, ki jo bomo obravnavale, saj se borimo proti diskriminaciji in žal nismo edina populacija, ki je diskriminirana. Že od malih nog se moramo dokazovati, razlagati, da te negativne stvari nimajo nobene zveze z nami in našo tradicijo in ljudmi, da so le predsodki. Osebno me moti, ko rečejo cigan. Vsakdo je lahko Rom, ampak zame je narobe, ker ko rečejo “Cigan”, pomislijo na nas, ne da bi vedeli, kaj ta beseda pomeni. Navdih je prišel iz tega, kar doživljamo, pa tudi od ljudi, ki nas obkrožajo, saj včasih osebno ne doživljamo diskriminacije, če pa je nekdo zmerajl kogar koli, ki je Rom, se jaz osebno počutim zmerjano, ker sem Romkinja. V 21. stoletju je najmanj, kar lahko storimo to, da ljudi delimo na dobre in slabe, a ne na osnovi njihove narodnosti.

Kot ugotavlja Zlata, je beseda cigan na Balkanu sleng, v nekaterih državah pa jo uporabljajo kot definicijo Romov, na primer v Španiji. Na Balkanu, predvsem pa v Srbiji, se uporablja kot sleng za vse pozitivno in vse negativno. Ampak odkrito povem, da še nikoli nisem bila v Beogradu, ne da bi slišala, kako je nekdo uporabil ciganizem pred mano. Ne vem kako bi govorila o življenju Romov brez tistih, ki so bogatejši in praviloma »belejši«, ki nam predpisujejo kulturo, ali pa o tem kako različne organizacije 8. aprila (svetovni dan Romov) hvalijo svoje korenine , le malokdo pa se spomni tega tudi med letom. Morda nas je sosed končno naučil, da smo mi Cigani, pravzaprav Romi. Bi morali biti hvaležni za objave tistih, ki so napisali nekaj besed o nas ali objavili fotografijo s kake fancy slovesnosti v našo čast in to poimenovali aktivizem? Ali naj govorimo o svojih pravicah, ki jih nimamo, ali naj govorimo o lakoti, žalosti, bedi ali kapitalizmu? Ali pa morda govorimo o 1% zaposlenih Romov? Ali pa upamo.

Odločam se za slednje, ker upam in delam za boljši jutri in ker so med drugim upanje dekleta iz skupine Pretty Loud in verjamem, da bomo kmalu vsi na našem Balkanu prepoznavali Rome kot ljudi vsak dan, ne samo kadar je dan Romov ali ko nekdo doživi svetovni uspeh in se ga spoštuje kot posameznika brez etiket. Vprašala sem jih, kje se je začelo in kako so naredile prvi korak v svet glasbe, pa tudi o boju in osamosvajanju.

Silvija: Pri Fundaciji Grubb, ki pomaga mladim Romom pri izobraževanju, na voljo pa so tudi umetniške delavnice plesa, rapa, glasbe in igre, smo odkrile svoj talent za rap, ples pa je v naši krvi, če si Rom, moraš znati plesati, ne moreš, da ne znaš plesati (smeh). Dolgo smo bile v mešani skupini s fanti. Z Zlato sva bili od začetka, potem pa sta se pridružili Selma in Elma in pravzaprav smo želele ustvariti nekaj svojega, kjer bi se lahko pogovarjale o svojih težavah, ki naju res mučijo, o vsakodnevnih težavah s katerimi se srečuje vsaka ženska, ne le Romkinja, ampak naš poudarek je bil na Romkinjah, ker smo dvojno diskriminirane, kot Romkinje in kot ženske. Potem pa smo ustvarile svojo skupino, kjer smo začele pisati in rapati, plesati in ustvarjati.

Ko pogledate obraze žensk v Pretty loud, boste videli belo in temno kožo; globoko v njihovih očeh boste videli zelene, rjave in črne barve, ki so prehodile dolgo pot; če pogledate njihove roke, ne boste nikoli videli otrok, ker so se roke začele braniti že v otroštvu; če jih pogledate z leve strani – v svojih prsih nosijo celo zgodovino. Z glasbo se branijo pred vsem negativnim. Ali ni znanje moč in kakšno vlogo ima skupnost pri ustvarjanju in prenašanju znanja?

Silvija: Vse, kar delamo, delamo skupaj. Kar zadeva besedilo in koreografijo, se nekako usedemo v studio in potem vsak poda idejo za temo, ki bi bila za naslednjo pesem. Potem pa začnemo po segmentih, torej katera je bolj nadarjena za določene stvari. Jaz na primer pišem dobra besedila, manj pa rapam, tako da potem iz vsake potegnemo nekaj najboljšega in naredimo besedilo. Seveda pa so nam v pomoč naši trije mentorji, ki prav tako delajo v Fundaciji GRABB. Nekako so bolj izkušeni, ko gre za rap, glasbo in vse, in vedno so tam, da nam pomagajo, in mislim, da je super, da so moški pravzaprav eni naših največjih navijačev. Delajo z nami in se pogovarjajo o ženskah in pravicah žensk ter se borijo skupaj z nami, tako da delamo vse skupaj, koreografijo in besedila. Ne delamo instrumentalov, dajemo pa svoje predloge glede takta in zvrsti glasbe, poskušamo vse mešati z našo tradicionalno glasbo, da ostane ta hrup tu, ker je naš, romski, in čim več mešamo s sodobno glasbo, hip hopom itd.

Res je, da je skupnost izjemno pomembna, jaz sem prva, ki to ve in se nanjo zanašam ter to reflektiram pri svojem delu. Razumemo druga drugo, kako deluje vlada, razumemo, kako razmišlja mahala in potem ravno takrat, ko je videti, da nismo skupaj, naredimo obratno – podpremo drug drugega. Kot pravi Zlata: stopimo vsi skupaj in vidimo, kaj lahko naredimo. Skupaj smo močnejši.

Prav na ta način jim je uspelo izbojevati svoje pravice, da niso samo matere, ampak tudi matere in samostojne ženske. Ko pa govorimo o osamosvojitvi, se je nemogoče ne dotakniti teme, ki je glavna tema njihovih besedil, to je zgodnja poroka in pričakovanja od žensk, ki so veliko višja od romske tradicije. UNICEF-ova raziskava iz leta 2014 kaže, da se okoli 57 % romskih deklet v Srbiji poroči, preden dopolnijo 18 let. Vsak peta pa se poroči pred 15. letom . Z raziskavo o zgodnjih porokah, ki sem jo opravljala v Indiji, kot tudi z magistrsko nalogo, sem raziskovala ključne dejavnike, ki so privedli do otroških porok in prišla do zaključka, da je bila dogovorjena poroka prvotno izumljena, kot obramba med okupacijo Balkana s strani Otomanskega cesarstva, ker so turški vojaki posiljevali mlade romske ženske. Romi so svoje mlade žene začeli poročati takoj, ko so imele menstruacijo, da bi jih zaščitili pred morebitnim posilstvom. Po tem pa se navadi otroških in dogovorjenih porok pripisuje tradicija, ki so jo zgradili Romi, nikoli pa se jih ne omenja, kot nekakšno obrambno strategijo za določene zgodovinske okoliščine. Danes je osnovna logika nadaljevanja dogovorjenih porok zmotna predpostavka, da je mož z varnim dohodkom edini način, da ženska preživi. Običaji se razlikujejo od skupnosti do skupnosti, vendar je dogovorjena poroka pogosto način zagotavljanja družbene kontinuitete verskih tradicij ali kaste v družinskem merilu.

Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa jo poskušamo razumeti in ne ponavljati napačnih vzorcev. Tako jaz, kot dekleta iz Pretty Loud, si aktivno prizadevamo za izkoreninjenje prisilnih porok in otroških porok kot prakse, s pozivanjem k izobraževanju, zaposlovanju in emancipaciji.

Zlata: V naši vasi je opazen napredek, dekleta res ne razmišljajo o poroki in niti ne prihaja to od staršev. Nekaj, kar sem nazadnje slišala je, da so se same odločile, da to ni nekaj, kar bi morale storiti ali da bi to moral biti dogovor družine. Sem primer zgodnje poroke, vendar sem se odločila sama, naredila sem napako, zdaj lahko to delim s kolegicami, ki so zelo mlade in z drugimi dekleti. Vedno izkoristim vsak intervju, da povem, da sem primer zgodnje poroke. Pri 16 sem se poročila, ločila, bila mati samohranilka in ljudem pravim, da pri teh letih ni čas za poroko. Moramo imeti svoje otroštvo, končati šolo, imeti svojo službo. Moj cilj je vplivati ne samo na ljudi, ki nas diskriminirajo, in ne le poskušati spremeniti njih, ampak tudi na naše ljudi. Pogosto, ko se pogovarjam s sosedi iz soseske, prijatelji, vidim, da imajo nekako v sebi vgrajeno mnenje. Prijateljica mi je skoraj rekla, da če bi bila na našem mestu in bi se poročila, ne bi opravljala tega dela. Mislim, da je narobe, ker ne počnemo ničesar, česar bi se morale sramovati. Naše ženske se morajo zanikati, ker ljudje okoli njih vplivajo nanje. Ženska ima mesto v kuhinji in vzgaja otroke, če se poročiš. Temu ni in ne sme biti tako. Podobno trdi moja soimenjakinja Selma iz skupine: Mislim, da smo se ljudje zelo spremenili, da imamo velik vpliv, vidim, da je veliko deklet mojih let začelo študirati in zaključujejo šolanje ter se vpisujejo v razne tečaje in šole, mislim, da smo jih dovolj spodbudile.

Pretty Loud so naredile veliko, so močne ženske, ki lahko zagotovo spremenijo svojo sosesko, če že ne sveta, in upam, da bodo imele vedno več priložnosti za to. So pogumne in uspelo jim je. Ko jih vidim, se zjočem, pa ne zato, ker sem žalostna, ampak zato, ker sem ponosna, in imam za kaj biti, o tem je treba govoriti. Kot naprimer

Zlata je rekla: Vedno slišimo, ko gledamo poročila ali če je na televiziji kaj o Romih, je vedno nekaj negativnega. Vedno smo povezani s kakšnim kriminalom, da ne naštevam. To vsi znamo na pamet,a pomembno je govoriti tudi o čem drugem. Nihče se ne rodi z diskriminacijo. Kot so odraščali, tako pridejo ven iz doma. Najpogosteje diskriminirajo tisti, ki Romov še nikoli niso srečali, diskriminacija izvira le iz nevednosti, mnenje so si ustvarili le iz tega, kar so slišali.

S

ilvija: Treba je več govoriti o uspešnih Romih, ki jih je veliko. Veliko se osredotočamo na negativno. Veliko je neizobraženih, pa tudi izobraženih, in delajo to, kar delamo me, nismo edine. Vsi se moramo združiti, mislim, da bi naredili veliko spremembo. Moramo govoriti o pozitivni plati.

Gledam jih, lepe, s čudovitim talentom in inteligenco, in pomislim, kako so nam govorili, da ženske in dekleta, kot smo me, nimajo mesta na tem svetu. Me smo tiste, ki smo marginalizirane, ki smo vezane na peščico predsodkov, za katere so rezervirana le določena mesta in vloge. A sprejele smo se in se borile z ljudmi iz višjih slojev, da bi dokazale, da kljub zavrnitvam lahko zgradimo pot po kateri hodimo in dvigamo prah. Prah so vse negativne stvari, ki so nam jih govorili, potem pa ta isti prah obrišeš z ogledala, se pogledaš in si rečeš: poglej se, uspela si v tem zapletenem svetu. S tem v mislih si na koncu nisem mogla kaj, da jih ne bi vprašala, kaj bi rekli temu istemu svetu.

Selma: Mislim, da ljudje ne smejo imeti predsodkov do nikogar. Vsi smo ljudje, ne glede na narodnost in barvo kože.

Silvija: Najprej bi rekla nekaj bolj pozitivnega. Potrebujemo napredek, moramo ostati pozitivni v vseh pogledih in, ko se zgodi nekaj slabega, se je to zgodilo z razlogom, bog sam ve, zakaj se je to zgodilo.

Zlata: Zasebno, pa tudi nasploh mi je pomembno, da se kot ženska počutim varno, kjerkoli. Svoboda izbire mi je pomembna. Zelo pomembno mi je tudi, da moj otrok odrašča v zdravem okolju in da mu ni treba skozi neke stvari, ki bi se lahko spremenile. Vsaj mislim, da ni težko.

Vogue Adria x Pretty Loud