Legendarni oblikovalec Valentino Garavani je umrl v 94. letu starosti

Valentino Garavani, legendarni rimski oblikovalec, ki je svojo modno znamko ustanovil leta 1960 in dosegel svetovno slavo z oblačenjem kraljevih družin, prvih dam in največjih zvezd svojega časa, je umrl v svojem domu v Rimu v 94. letu starosti.

S svojim perfekcionističnim pristopom h krojenju, prepoznavnim odtenkom rdeče in izostrenim občutkom za ženstvene detajle, kot so pentlje, volani, čipka in vezenine, je bil Valentino eden ključnih arhitektov glamurja poznega 20. stoletja. Med “Valova dekleta”, kot so pogosto imenovali njegov krog bližnjih žensk, so spadale Elizabeth Taylor, Audrey Hepburn in Sophia Loren. Jackie Kennedy je za svojo poroko z Aristotleom Onassisom nosila belo obleko, ki jo je ustvaril Valentino, desetletja pozneje pa je oblikovalec reinterpretiral zeleno obleko v odtenku mete, ki jo je ustvaril za nekdanjo prvo damo leta 1967, za nastop Jennifer Lopez na podelitvi Oscarjev leta 2003. Leta 2001 je Julia Roberts prejela Oscarja za najboljšo igralko za film Erin Brockovich v vintage črno beli Valentino obleki.

Leta 2009 je bil oblikovalec tema dokumentarnega filma Valentino: The Last Emperor, v režiji Matta Tyrnauerja, ki spremlja njega in njegovega dolgoletnega poslovnega partnerja Giancarla Giammettija ter njun krog sodelavcev v dveh letih pred njegovim umikom. V filmu Valentino nekemu novinarju pove: “Vem, kaj si ženske želijo – želijo biti lepe”, in v desetih besedah povzame estetiko, ki ga je naredila nepozabnega.

Marie-Chantal Miller in Valentino Garavani, Costume Institute Gala, 2001. Photo: Evan Agostini / Getty Images

V letih po upokojitvi leta 2008, ki jo je zaznamovalo tridnevno spektakularno praznovanje v Rimu, Valentino ni izginil iz javnega življenja. Pogosto ga je bilo mogoče videti v prvih vrstah revij v pariškem Hotelu de Rothschild, kjer je spremljal najnovejše kolekcije kreativnih direktorjev Pierpaola Picciolija in Marije Grazije Chiuri, ki je leta 2016 prestopila k hiši Christian Dior. Valentino je bil tako ganjen nad Picciolijevo haute couture kolekcijo za jesen/zimo 2018, da je vstal in zaploskal, medtem ko so mu po licih tekle solze.

Ko ni spodbujal oblikovalcev, ki so prevzeli njegovo znamko, je bil Garavani pogosto prisoten na Instagramu, kjer je prirejal glamurozne zabave na svojem posestvu Wideville v Franciji ali na jahti TM Blue One, skoraj vedno v družbi svojih psov.

Valentino Clemente Ludovico Garavani se je rodil v Vogheri v Italiji 11. maja 1932. Že zelo zgodaj se je odločil, da bo oblikovanje njegovo življenjsko poslanstvo, in se vpisal na Accademia dell’Arte v Milanu, kjer je študiral modo in francoski jezik. Pri sedemnajstih letih se je preselil v Pariz, da bi obiskoval École des Beaux-Arts in Chambre Syndicale de la Couture Parisienne. Po študiju je delal kot asistent pri Jean Dessèsu, grškem oblikovalcu, znanem po plisiranih večernih oblekah, in pri Guyju Larocheu, Francozu z bolj športno estetiko.

Po enem letu dela s princeso Irene Galitzine, ki je popularizirala elegantne večerne pižame, je Garavani s finančno podporo očeta in družinskega prijatelja okoli leta 1959 ustanovil lastno modno hišo na rimski Via Condotti. “To je bila prava maison de couture“, je pojasnil Giammetti, ki je Garavanija spoznal kmalu zatem, v intervjuju za Vanity Fair. “To pravim v francoščini, ker je bilo vse v skladu s tem, kar je videl v Parizu… Vse je bilo že takrat zelo grandiozno. Manekenke so na njegovo prvo revijo prihajale z letalom iz Pariza. Italijanska moda je bila takrat zelo omejena. Bilo je nekaj dobrih oblikovalcev, a res samo nekaj.”

Valentino Garavani, 1970. Photo: Ron Galella / Ron Galella Collection via Getty Images

Z Giammettijem ob sebi je Valentino postal eden najboljših, čeprav se je že po enem letu soočil z bankrotom. Krivil je svojo nagnjenost k razkošju in luksuznemu življenju, zato sta se kmalu izselila z Via Condotti in preselila v manjši prostor v palači iz 16. stoletja na Via Gregoriana.

Mediji, ki so Valentina sprva spremljali kot mladega talenta in privlačen nov obraz, so kmalu dobili še močnejši razlog za zanimanje: njegovo priljubljenost med zvezdniki. Leta 1961 je Elizabeth Taylor, ki je bila v Rimu zaradi snemanja filma Cleopatra, za premiero filma Spartacus izbrala belo Valentino haute couture obleko ravne silhuete.

Valentinova All White couture kolekcija iz leta 1968 je utrdila njegov status glavnega predstavnika italijanskega oblikovanja. Vogue je kolekcijo razglasil za “temo cele Evrope” in pisal o “čistosti in prefinjenosti njegovih ostrih belih tonov, čipkastih belih, mehkih in kremastih belih odtenkov, vseh prikazanih skupaj, belo na belo”. Revija je zaključila, da je petintridesetletni oblikovalec, “z izlivanjem vse te lepote, romantike in popolnosti, postal idol mladih, nov simbol sodobnega luksuza”. Nekatere od teh kreacij je Vogue fotografiral v rimskem stanovanju Cyja Twomblyja, na Marisi Berenson, vnukinji Else Schiaparelli, pravi modni aristokratinji.

Kljub zgodovinskemu pomenu bele kolekcije bo Valentino za vedno povezan z rdečo barvo – ne s katerokoli, temveč z bleščečo, čisto Valentino rdečo, odtenkom, ki prikliče Italijo, strast, religijo, poželenje in ljubezen. “Vse”, je govoril, “je ustvarjeno zato, da privlači, zapelje, očara.” Ne glede na to, kako zapeljiva je bila ženska v Valentino obleki, je bila predvsem in nezmotljivo dama.

Anne Hathaway in Valentino Garavani, Oscars, 2011. Photo: John Shearer / Getty Images

V Valentinovem delu obstajata določena uglajenost in formalnost, ki kličeta po zgodnji dobi glamurja in začetke jet-seta, sveta, ki danes ne obstaja več. Kljub temu sanje o dobrem življenju nikoli ne zastarajo, privlačnost znamke pa je deloma temeljila na njeni povezanosti z življenji “bogatih in slavnih”, elitnega kroga, kateremu je pripadal tudi sam Valentino. Pomembno je poudariti, da formalnost ni pomenila skromnosti: večerne obleke z elementi spodnjega perila so bile del njegovega repertoarja, cenil pa je tudi lepo oblikovan dekolte. Tudi obleke z diskretno umeščenimi izrezi so bile še ena njegova specialiteta, namenjena ženskam v formi in s samozavestjo.

Ležernost je bila v Valentinovem svetu vedno relativen pojem – celo na znameniti paparaco fotografiji s Caprija iz leta 1970, kjer je bos z Jackie O, je deloval brezhibno urejen. Njegov prepoznaven videz je vključeval popolno pričesko, zagorelo polt in obleko. Pierpaolo Piccioli, ki se je modni hiši pridružil leta 2008 in si je upal v pisarno prihajati v japonkah, se spominja, da je bila klimatska naprava v pisarnah poleti nastavljena na maksimum, da so zaposleni lahko nosili obleke. “Vesel sem, da sem tja prišel že kot zrela oseba”, je Piccioli povedal za Vogue leta 2019. “Valentino je bil formalen – zelo, zelo formalen. Obstajal je ritual in to mi je bilo všeč.”

Čeprav je Valentino izdeloval ready-to-wear že od zgodnjih dni te kategorije v šestdesetih letih, njegova moda nikoli ni bila sproščena, temveč povzdignjena. “Če lahko kdo približa haute couture detajle ready-to-wearu, potem je to on”, je veliko pozneje pripomnila kritičarka Voguea Sarah Mower.

Valentino Garavani, 1991. Photo: Gianni Giansanti / Gamma-Rapho via Getty Images

Čeprav je Garavani izražal odpor do mode osemdesetih let, je Vogue zapisal, da je posel takrat cvetel, in navedel, da je “leta 1986 Valentino postal največji italijanski modni izvoznik, z dobavami v vrednosti približno 385 milijonov dolarjev”. Če je bila Valentinova estetika popolno nasprotje grungeu, ki je zaznamoval devetdeseta, je bila izjemno relevantna za kulturo slavnih, ki je takrat dobivala zagon. Ta premik mu je izjemno koristil in mu prinesel niz opaznih nastopov na rdeči preprogi.

Tako kot zvezdniki, ki jih je oblačil, je bil tudi sam Garavani zvezda. Kot je nekoč dejal Piccioli: “Valentino je bil sam blagovna znamka.” In živel je življenje, kakršnega je oblikoval. Dolgo po umiku je Garavani ostal arbiter okusa in prefinjenosti ter paradigma uspeha. Živel je v iskanju lepote. “Rad sem delal z njim”, je Piccioli povedal za Vogue. “Rad sem ga poslušal, ko je govoril o sanjah, o obleki, narisani z eno samo linijo.” Naj njegovi sanje živijo večno.

Valentino Garavani, 1990s. Photo: Archivio APG / Mondadori via Getty Images