V prvi vrsti z Vedrano Božinović: Zakaj osnovne človekove pravice danes zvenijo kot upor

V času, ko se z velikimi besedami zlahka razmetava, in pojmi, kot so svoboda, dostojanstvo in človekove pravice, drsijo proti abstrakciji, umetniški izraz Vedrane Božinović vztrajno vrača te besede k telesu, glasu in odgovornosti. S svojim osnovnim poklicem kot igralka, pa tudi kot dramaturginja, dvakratna prejemnica Sterijine nagrade za dramaturgijo (Hasanaginica, M.I.R.A.), Božinovićeva že leta hodi po robovih forme, jezika in sistema – tam kjer umetnost preneha biti varen prostor in postane prostor etičnega tveganja. Povod za pogovor je predstava Utopija, ki je nastala v gledališču Novi Sad v režiji Andrasa Urbana. V njenem središču je Splošna deklaracija človekovih pravic, dokument, ki je star več kot sedem desetletij, ki danes, izrečen na odru, zveni skoraj subverzivno, kot da ne pripada svetu, ki ga je formalno sprejel. Skozi igralsko telo in natančno dramaturško strukturo pravni tekst postane čustveno in družbeno ogledalo časa, v katerem živimo.

V intervjuju za Vogue Adria Vedrana Božinović govori o dramaturgiji kot uganki brez končne rešitve, o gledališču kot prostoru dostojanstva, ki se ga ne sme zreducirati na varno dekoracijo, o feminizmu, ki ni nošen kot slogan, temveč živi kot osebna in poklicna odločitev, pa tudi o sodelovanju z režiserjem Andrasom Urbanom, kjer se brišejo meje med poezijo, performansom in uporom.

Predstavu Utopia sem gledala na gledališkem festivalu Desite Central Station, nato pa v gledališču v Novem Sadu – to so bile delovne različice predstave v nastajanju. Kako se tvoj odnos kot dramaturginje spreminja v času, ko je treba proces zaokrožiti in predati občinstvu?

Prvi trenutek, ko na predstavo vstopi oseba, ki je zunanje telo, nekdo, ki ni ves čas na vajah, ampak nekdo, ki pride gledat predstavo na določenem odru, je zame kot igralko to premiera. Dolgo časa sem potrebovala, da sem spoznala, da mi dajemo premieri prevelik pomen. Premiera je namenjena tistim, ki predstavo gledajo prvič in dvajseto izvedbo. In si zasluži, da gleda igralce, kako igrajo predstavo z enakim navdušenjem in veseljem kot so to izvedli prvič. Če lahko tako rečem, da bi moral gledati isto predstavo. Zame so bili nastopi v Subotici na festivalu Desire in v Novem Sadu kasneje prav tako pomembni kot ta, torej uradna premiera za 52. rojstni dan Novosadskega gledališča. Predstava je zagotovo rasla. Prvič sem imela priložnost dvakrat prejeti energični in vsak feedback od občinstva, in na srečo smo vsakič dobili še močnejšo potrditev, kako pomembno je izreči in slišati besedilo Splošne deklaracije človekovih pravic. Na predstavi vidiš ljudi, ki že v drugem dejanju…

Ugotovijo, da nič ne drži.

Tako je, sprašujejo se, kje živimo. Splošna deklaracija človekovih pravic je dokument, ki je bil preveden v več kot 500 jezikov. Lahko jo najdete na internetu z enim klikom. Vse države članice ZN so podpisnice. Dokument je star sedemdeset let. Zasnovan je kot okvir za civiliziran družbeni red. Danes pa zveni kot zarotniški manifest. Kot nekaj, kar je bilo ustvarjeno popolnoma nezakonito. Kot poziv k zlomu sistema. To je takšna ironija. In to je neverjetna absurdnost.

V središču predstave je igralka Gabrijela Crnković, ki izgovarja to besedilo. Kako si razmišljala o igralskem telesu v tem procesu, kot o prostoru političnega in čustvenega?

Deklaracija je pravni dokument, napisan v suhoparnem, pravnem jeziku. Mislim, da je Andraš uspel v njem najti pesniško poezijo in bolečino. Uspelo mu je doseči, da ga res slišimo. Gabrijela je izjemna igralka. Ko ona izgovori, da se vsi ljudje rodijo svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah, to odmeva. Skoraj kot obtožba. In tako nadaljuje do konca. Gabrijela je tudi igralka z nekakšno noro, vulkansko energijo. Povzroči vam kurjo polt. Da se te tiče. Da skoraj zajokaš. To je velika veščina, ker je to besedilo brez čustev. Mislim, da sta Andraš in Gabrijela skupaj uspela, da s temi 30 členi Deklaracije, ozavestita čas, v katerem živimo. Za vsakogar, ki razmišlja o svetu okoli sebe, je to čas absurdnosti. Kot da se vse, kar smo do zdaj vedeli in v kar smo verjeli, ruši. Naš svet se podira. In v tem rušenju se razkrije, kako ranljivi in nezaščiteni smo kot ta človeška bitja, ki so rojena svobodna in enaka v dostojanstvu in pravicah. Nič nas več ne ščiti. Vse je tako pervetirano, da niti ne vem, v katerem zgodovinskem trenutku se nahajamo.

Povezano: Maša Dakić o monodrami, ki je sprožila reformo zakona o spolnem nasilju in za katero je skoraj nemogoče dobiti vstopnico

Besedilo je kot material, ki se nenehno odvija in postavlja. Kako vidiš dramaturgijo danes? Kot arhitekturo, kot živo bitje ali kot nekaj povsem tretjega?

Nisem dramaturginja po poklicu, nimam te strokovne veščine, in mislim, da je stroka zelo pomembna ter jo zelo spoštujem. Lahko me “izvlečejo” le izkušnje, ki jih imam kot igralka, pa tudi moje dolgoletne izkušnje kot pisateljica. Mislim, da igralci razmišljajo drugače. Ne boljše ali slabše, samo drugače. Kot igralka se nisem ukvarjala s celotami. In šele pri svoji prvi predstavi, v Simovićevi Hasanaginici, na kateri sem delala v gledališču v Novem sadu z Andrašem, sem spoznala, kaj pomeni ukvarjati se s celoto. Kar me je pritegnilo k dramaturgiji, bo morda slišati naivno, a je res, to je moja ljubezen do ugank. Vsak košček je kot velika sestavljanka. Režiser pove, kateri del te slike želi prikazati, vi kot dramaturg pa morate biti pozorni na celotno sliko, najti vse dele, ki jih režiser želi osvetliti, pa tudi uporabiti kup delov, ki nikoli niso bili del izvirne slike, a imajo nekaj opraviti z njo. Norost. To je vznemirljivo. Greš v slepe ulice, iščeš način, da se vrneš, tavaš, iščeš, ne spiš, poslušaš, gledaš, sestavljaš, razstavljaš, zložiš, in nikoli ne veš, ali bo vse skupaj delovalo. Pri vsem tem nisem prepričana, da je lahko samo arhitektura, saj je struktura vsakega kosa skoraj kot vrat tistega dolgega kristalnega stekla za posebne priložnosti v vitrini in nanj ne moreš obešati uteži, moraš biti previden, koliko in kaj obešaš, in to je včasih stvar intuicije, ne le pravil. Občutljivo je. Pa vendar je živ organizem, gre svojo pot in živi svoje življenje. A tudi tega ne more. Ne vem. Nisem nekdo, ki bi deloval po pravilih, niti nimam neki trdnih prepričanj, kako se nekaj počne. Veliko preverjam – kako se to igra, kako je izrečeno, ali se lahko pove, glede na nekatere igralske izkušnje opazujem, ali deluje ali ne. In uprizorim vse like (smeh).

Photo: Roland Bajari

Tvoje sodelovanje z Urbanom pogosto briše meje med poezijo, performansom in uporom. Kako je videti vajino sodelovanje?

To ni nikoli mirno morje. Urban lahko v enem stavku zgradi in razgradi cel svet, kar je fenomenalno, saj ni uhojenih poti. A ni lahko slediti. Spet – kot igralka ne verjamem v demokracijo v gledališču. Ne verjamem v demokracijo v kontekstu gledališkega procesa. Zame je režiser tisti, ki vodi, in ne gre za zgodbo o manjvrednosti, temveč o redu. Ne razumem konflikta med tem, kdo je najpomembnejši v gledališču ali v gledališki predstavi. Nikoli se nisem počutila manjvredno kot izvajalka. Ali superiorno kot avtorica. Izziv je izpolniti nekogaršnjo vizijo in hkrati doprinesti tam, kjer si sam najmočnejši. Rada bi bila sodelavka, ki režiserju omogoči, da leti. Želela bi si… A čustveno to zame nikoli niso lahki procesi. V smislu, nekega dela na sebi. Ni vedno lahko razčleniti samega sebe skupaj s predstavo. Mislim, da so mi kot igralki najbolj koristile vaje, ki sem jih opravila kot dramaturginja. Kar je morda absurdno, a je res. Najboljši opis najinega sodelovanja, in moj najljubši, je, da sem čarovnikova vajenka. In ta položaj mi odlično ustreza.

V gledališču v Novem sadu si kot dramaturginja delala tudi na Hasanaginici, ki jo pomnim kot neprekinjen ženski jok. To je bilo prvič, da si bila v vlogi dramaturginje. V kakšnem smislu je to gledališče pomembno zate kot umetniški dom?

Obe gledališči, kamor bi v trenutku šla kot igralka, sta povezani z Urbanom. In to, glede na njegov način dela, zagotovo ni naključje. Eno je Deže Kostolanji, ki ga je vodil, drugo pa je gledališče v Novem Sadu, ki ga zdaj vodi. Obožujem disciplino, ker mislim, da to ne pomeni, da nisi umetnik. Disciplina je to, kaj ješ in kaj bereš. S čim se zastrupljaš ali s čim ne? Koliko spoštuješ ljudi, s katerimi delaš, vse ljudi, koliko spoštuješ sebe. To sta dva zelo disciplinirana ansambla. V katerih se močno čuti, da je gledališče kolektivno dejanje. Zelo cenim, ko nekdo zna igrati za ekipo. Čeprav igralci mislijo, da tukaj posameznik ne obstaja, sama vidim igralca najbolj individualno v kolektivnih prizorih. Tu vidiš koliko se ima nekdo rad v umetnosti ali umetnost v sebi. Obožujem in cenim Novosadsko gledališe in privilegij ter čast je delati tam drugič. Čudovito si rekla, da je Hasanaginica ženski krik. Bila je poklon vsem stvarem, o katerih sem morala kot ženska molčati, ker v resničnem življenju ne moreš kričati. Ne spodobi se, pravijo. Takrat je tu gledališče, da lahko poveš tisto, kar te najbolj boli. Tako predanost kot kakovost igralcev novosadskega ansambla sta pomagali, da je bil ta krik slišan. Tudi v Utopiji mislim, da je zelo pomembno, da Splošno deklaracijo človekovih pravic izgovarja ženska. Ima drugačno težo. In to nima nobene zveze s trendom feminizma. Jaz nisem v trendu. Feminizem vidim kot boj za človekove pravice. Zelo. Na splošno me odbijajo trendi aktivizmi. Ko ti skoraj ni dovoljeno reči kaj drugačnega od tistega, kar vsi pravijo na omrežjih, ker te bodo linčali. Če se ne zbudiš z nečim in ne ležeš vsak dan, če ni nekaj, kar nosiš s seboj vsak trenutek, nekaj, kar vsak trenutek preizprašuješ in zakaj dvomiš vase – potem nič. Moj feminizem ni za plakate. Jaz to živim in počnem. In plačujem ceno.

Kaj danes pomeni verjeti v gledališče kot prostor dostojanstva?

Vse v življenju bi moralo biti prostor dostojanstva – tako gledališče, kot zdravniška čakalnica, ulica, hiša, kjer živimo, in kraj, kjer delamo. Nikoli ne bom sprejela, da ni. In nikoli se ne bom nehala boriti, da bi bil.

Ali ima gledališče danes obveznost biti subverzivno?

Edino, kar mi v gledališču veliko pomeni, je, da se me tiče. Če kastriramo gledališče, to počnemo malenkostno, to nima nič skupnega s gledališčem, ampak z nami – da bi se zaščitili, “naj bo o ničemer – da ne bo nikogar razjezilo”. Lepo. Ampak – čemu in za koga? Gledališča brez tveganja nima smisla. A nima smisla tudi, ko ni zabavno.

Zakaj ostajaš v gledališču?

Zato ker ga neizmerno ljubim. Igrati sem začela med vojno v Sarajevu, ko so bile luči v dvorani ugasnjene in se je hkrati prižigala sirena za splošno nevarnost. Ob svečah in zvoku bombardiranja. Ko tako začneš, je to zaobljuba. Gledališče je prostor, kjer popolnoma različni ljudje, povsem tuji ljudje, ljudje z nasprotnimi in drugačnimi stališči in celo ljudje brez stališč, dihajo skupaj. Dokler bo to obstajalo, jaz ne morem biti nikjer drugje.

Photo: Edvard Molnar