Pravilo 5:1 je skrivnost srečnih odnosov. Razkrivamo, za kaj gre
Po raziskavah so takšna razmerja obsojena na dolgo življenjsko dobo.
Vogue Adria15 decembra, 2024
Po raziskavah so takšna razmerja obsojena na dolgo življenjsko dobo.
Vogue Adria15 decembra, 2024
Če bi želeli interpretirati slavni stavek iz “Ane Karenine” Leva Tolstoja – “Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način” – bi lahko rekli, da vse srečne družine sledijo pravilu 5:1. To pomeni, da za vsako negativno interakcijo (kot je kritika, prezir ali obrambnost) med razpravo pride pet ali več pozitivnih interakcij, kar je ključ do stabilnega in srečnega zakona.
Kot pojasnjuje Gottmanov inštitut, sta to pravilo odkrila psihologa John M. Gottman in Robert W. Levenson, ki sta začela preučevati pare v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z opazovanjem, kako rešujejo nesoglasja, sta lahko z več kot 90-odstotno natančnostjo napovedala, kateri pari bodo ostali skupaj in kateri se bodo ločili. Njuna raziskava je pokazala, da je ravnotežje med negativnimi in pozitivnimi interakcijami ključ do dolgotrajne in uspešne zveze.
Po mnenju dr. Gottmana tudi v zdravih zakonih obstajajo negativne interakcije, ki se hitro razrešijo in nadomestijo z gestami, ki potrjujejo empatijo in prinašajo pozitivnost v odnos. “Jeza ima v zakonu negativen učinek le, če se pojavi skupaj s kritiziranjem, prezirom ali obrambnostjo,” pojasnjuje dr. Gottman.
Gre za interakcije v vsakodnevnih situacijah, ki sčasoma krepijo odnos. Takšne interakcije omogočajo učinkovitejše spoprijemanje z zahtevnimi trenutki in prispevajo k ustvarjanju kulture medsebojnega spoštovanja v odnosu.
Ali poslušate svojega partnerja, ko izrazi nezadovoljstvo? Vas zanima razlog za njegovo jezo? Izkazovanje zanimanja s postavljanjem vprašanj ali govorico telesa je pomemben način, da pokažete, da zadevo jemljete resno.
Izražanje naklonjenosti ter fizična in verbalna bližina pomagajo zmanjšati stres med razpravo. Če na primer jasno poveste, da boste težavo rešili skupaj, lahko situacijo bistveno olajšate.
Po mnenju strokovnjakov z Gottman inštituta majhni znaki pozornosti in nenehno izkazovanje naklonjenosti v odnos vnesejo pozitivnost. Ta dejanja delujejo kot nekakšni “amortizerji”, ki dolgoročno pomagajo ohranjati razmerje petih pozitivnih interakcij med razpravo.
Tudi to pravilo ima vlogo amortizerja: vaše misli o partnerju neposredno vplivajo na vaš odnos do njega. Če na primer zavestno uravnotežite tisto, kar dojemate kot negativne lastnosti, s pozitivnimi spomini in prepoznavanjem dobrih strani, v odnos vnašate empatijo in pozitivno energijo. Ta pozitivnost in empatija bosta pomagali uravnovesiti negativnost, ki se neizogibno pojavi med konflikti.
Poudarjanje točk, o katerih se med razpravo strinjate, pripomore k lažjemu reševanju težave.
Empatija je ena najglobljih oblik človeške povezanosti, ki drugi osebi daje občutek razumevanja in ljubezni. Strokovnjaki poudarjajo, da je pomembno nenehno vlagati v razvoj empatije znotraj odnosa.
Sprejemanje drugačnega stališča ne pomeni nujno strinjanja z njim, je pa način, da se druga oseba počuti spoštovano.
Šaljivo zbadanje in iskanje priložnosti za smeh lahko ublažita napetost med burno razpravo. Večina parov ima svoj jezik humorja, ki poudarja njihovo edinstvenost.
Arthur C. Brooks, kolumnist za The Atlantic, profesor menedžmenta na poslovni šoli Harvard in voditelj podcasta The Art of Happiness with Arthur Brooks, je razmišljal o umetnosti dajanja komplimentov. Po njegovih besedah je “kakovost naših odnosov odvisna od razmerja med pohvalami in kritikami”. Ljudje, s katerimi komuniciramo, bodisi doma ali v službi, ne bodo le bolj napredovali, če jim zagotovimo dober odstotek pozitivnih povratnih informacij skupaj z občasno kritiko, prav tako bo bolj verjetno, da bodo dosegli boljše rezultate, bodo uspešnejši in se bodo počutili sprejete.
Vendar tako kot izražanje konstruktivne kritike ni lahko in zahteva spretnost, tako tudi dajanje komplimentov ni enostavno. Brooks pojasnjuje, da raziskave kažejo, da pri ljudeh z visoko samozavestjo kompliment spodbudi dele možganov, odgovorne za samoreferenčno mišljenje. Pri ljudeh z nizko samozavestjo pa se to redko zgodi, saj kompliment zaradi negativne podobe, ki jo imajo o sebi, ne zveni resnično in ga pogosto podcenjujejo. Glede na raziskavo, objavljeno v Current Psychology 2022., mora kompliment izpolnjevati tri ključne kriterije, da ga lahko zaznamo kot takega: prihajati mora od verodostojne osebe, biti mora iskren in spontan ter izrečen v ustreznem kontekstu.
Primerjanje osebe z drugimi ali s standardiziranimi merili uspešnosti (kot je: “Izgledaš dobro za svoja leta”) je lahko uničujoče. Glede na to, da smo nagnjeni k dajanju komplimentov za videz, obleko ali opravljeno delo, bi lahko največje zadovoljstvo dosegli s pohvalami, ki se nanašajo na osebo samo, na to, kar ona je. Profesor psihologije Rhett Diessner jih imenuje komplimenti, usmerjeni v moralno lepoto oziroma vrednote, ki so značilne za to osebo. Takšen pristop ne daje le dobrega počutja tistim, ki prejemajo komplimente, temveč spodbuja pozitiven odnos in prijaznost do drugih. Morda je prav to vrsta priznanja, po katerem pravzaprav vsi hrepenimo.