Pravice žensk so ogrožene, čas je za kampanjo My Voice, My Choice

Na Hrvaškem se zadnje dni dogajajo velike stvari. Če bi stvari strnili v dva vzročno-posledična dogodka, bi to bilo sestavljanje nove hrvaške vlade oziroma uradno rečeno glasovanje o zaupnici vladi Republike Hrvaške in več kot 40.000 podpisov My Voice, My Choice kampanje in peticije za spodbujanje pravic žensk in zagotavljanje dostopnih in varnih reproduktivnih odločitev za vse ženske po vsej Evropi.

Hkrati z razglasitvijo, kdo sestavlja novo vlado, smo bili priča še enemu Pohodu za življenje, ki se ga je udeležil, javno podprl eden od poslancev politične stranke, s katero je sestavljena nova vlada. Z novo vlado in izjavami politikov in ministrov se je očitno novoizglasovana vlada premaknila iz desne politične sredine v skrajno desno. Poslušali smo izjave, kot je tista vodje kluba poslancev Domovinskega pokreta Stjepa Bartulice, Veseli me, da na Hrvaškem raste pro-life gibanje. Ta dogodek poteka v vse več mestih. Razumem, da se glede te teme ne strinjamo vsi, vendar bi jo morali uvrstiti na dnevni red kot pomembno temo. Smo izginjajoča država, izginjajoči ljudje in demografska oživitev je prioriteta nove vlade. Možnosti, ki omgočajo, da mora biti splav čim bolj dostopen, ne razumejo, od kod prihajamo. Iz iste stranke prihajajo izjave Branke Lozo, ki je v predvolilnem televizijskem intervjuju z Marijo Selak Raspudić na vprašanje, ali se ji zdi splav temeljna pravica ženske, jasno in glasno dejala – ne. Na Pohodu za življenje, ki se zavzema za prepoved splava, je sodeloval tudi njen omenjeni kolega iz stranke Stjepo Bartulica. Ta grozljiva manifestacija ima za končni cilj prepoved splava, vse pod krinko skrbi za življenje. Letos je potekala v kar petnajstih mestih s poljsko pomočjo in podporo. Dejstvo, da se takšnih manifestacij, kot je Pohod za življenje, udeležijo vidni predstavniki strank, ki sodelujejo pri oblikovanju nove vlade, ni neškodljivo. Priča smo porastu vpliva skrajne desnice v Evropi; v Italiji, na Madžarskem, v Španiji in pri nas na Hrvaškem. Poljski zakoni proti splavu so poleg Malte najstrožji v Evropi. Kaj svetovni nazor in politika nove vlade ter pobude, kot je Hoja za življenje, pomenijo za družbo, človekove in ženske pravice? Vsekakor gre za nevarne pobude, ki želijo omejiti človekove pravice in spraviti pod vprašaj hrvaško demokracijo in sekularizem, še posebej pa so fiksirane na vprašanje pravice do splava. Pravice žensk so prve na tarči, Poljska nam je jasen primer.

75 odstotkov Hrvatov podpira pravico do splava. To so podatki najnovejše raziskave Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu.

Hrvaški zakon o splavu je bil sprejet leta 1978 in je znan kot Zakon o medicinski in evgenično indicirani prekinitvi nosečnosti. Po tem zakonu je splav dovoljen do 10. tedna nosečnosti s pisnim soglasjem nosečnice in posvetom z zdravnikom. Izven tega obdobja je splav možen le v primeru resne nevarnosti za zdravje nosečnice ali če gre za hujšo bolezen ploda. Ali se izvaja? Odgovor je preprost – ne. Čeprav je splav na Hrvaškem legaliziran, ga vsak drugi zdravnik noče opraviti, sklicujoč se na ugovor vesti. To je povzročilo skoraj nemogoče izvajanje splava na Hrvaškem, kar vsake toliko časa povzroči proteste, peticije in različne javne odzive borcev in bork za človekove pravice. Ker je splav v teoriji dostopen in legalen, v praksi pa je skoraj nemogoč.

Spomnimo se primera Mirele Čavajda izpred dveh let, ko je morala poiskati pomoč zunaj Hrvaške, čeprav bi morali medicinski poseg prekinitve nosečnosti zaradi hude malformacije ploda opraviti na Hrvaškem. Mirela Čavajda je morala na lastne stroške petih tisoč evrov v bolnišnico v tujini, da bi prekinila nosečnost, ker ji je hrvaški zdravstveni sistem to odrekel, čeprav ji je to zagotavljal zakon. Vse to spominja na podobne grozljive razmere na Poljskem, kjer so preprečili splav štirinajstletni deklici z motnjami v duševnem razvoju, ki jo je posilil njen stric. Čeprav je poljski zakon o splavu najbolj tog zakon v Evropi, dovoljuje postopek prekinitve nosečnosti v primerih kaznivih dejanj, kot sta posilstvo ali incest in kadar je ogroženo zdravje ženske, za kar je tudi šlo v tem primeru. Vendar ni bilo zdravnikov ali bolnišnic, ki bi to želeli storiti. Se sliši znano?

Kar 20 milijonov žensk v Evropi nima dostopa do varnega in zakonitega splava ter živi v strahu, na Hrvaškem pa po podatkih iz leta 2022 od skupno 359 bolnišničnih ginekologov, 164 ginekologov pristane na izvajanje postopka, 195 pa jih zavrača.

Ocenjuje se, da je današnje stanje precej zaskrbljujoče, saj 60-70 % ginekologov po svojem ugovoru vesti zavrača splav in s tem ženskam onemogoča primarno zdravstveno zaščito, do katere bi morale imeti pravico.

Nerazpoložljivost splava v mnogih delih Hrvaške in Evrope ne samo, da ženske ogroža zaradi fizičnih poškodb, temveč povzroča tudi pretirano finančno in psihološko breme za ženske in družine, pogosto v marginaliziranih skupnostih, ki si lahko to najmanj privoščijo. Nešteto življenj in sredstev za preživetje žensk je bilo uničenih, motenih in izgubljenih zaradi nedosegljivosti varnega splava in temu je treba narediti konec. Med drugim je zato tudi nastala kampanja in peticija My Voice, My Choice. Njihova misija je pridobiti enega zaveznika v vsaki evropski državi in ​​razširiti gibanje po vsem svetu. Namen pobude je zbrati 1 milijon podpisov, ki zahtevajo, da EU stori vse, kar lahko, da zagotovi in ​​zaveže države k varnemu in dostopnemu splavu za vse, ne glede na to, kje v naši Uniji živijo, ne glede na njihove okoliščine.

Vabim vse državljane, da podpišejo peticijo in podprejo pobudo, da se impresivna številka več kot 200.000 evropskih podpisov v samo nekaj dneh poveča in se pridruži zahtevanemu skupnemu številu enega milijona podpisov iz vseh držav. In da bi vsi skupaj pokazali, da je realnost drugačna od tiste, ki si jo želi trenutna hrvaška oblast. To je moj in naš klic vesti.