Fotografinja Ivana Vareško razkriva, kako ji je Portugalska zlezla pod kožo in katere naslove priporoča, da uvrstimo na seznam nepogrešljivih
Ivana Vareško18 decembra, 2025
Portugalska se mi nenehno pojavlja v življenju. Ne načrtujem je, a me vedno nekako najde in brez razmišljanja se ji prepustim. Prvič sem jo obiskala na maturantskem izletu, skoraj brez kakršnihkoli pričakovanj, v letih, ko si mlad in nor in ko krajev še ne doživljaš, temveč jih le obiskuješ. Zanimali so nas bari in klubi, nočno življenje in pozornost mladih domačinov. Ogledi so bili le spotoma – medtem ko so vodiči govorili, smo mi junaško poskušali ne zaspati, naslonjeni na prvi spomenik v senci. Nekaj let kasneje sem se znova znašla v Lizboni, tokrat na obisku pri prijatelju, ki je bil tam na izmenjavi. Šele takrat sem mesto zares začutila. Nisva imela načrta niti potrebe, da bi kaj “videla”. Dnevi so se raztezali sami od sebe. Ure in ure sva ležala v vrtovih Gulbenkiana, se dobivala z njegovimi prijatelji po parkih in razglednih točkah, kuhala doma in jedla na tleh njegovega utesnjenega balkona s pogledom na mesto. V mislih mi je rahel nemir ustvarjala misel, da bi tu lahko ostala dlje, kot sem načrtovala.
A nisem.
Po tem se dolgo nisem vračala. Nekako se Lizbona ni znašla na zemljevidu, vse dokler nas prijateljica, s katero sem študirala na Irskem, ni zbrala na Portugalskem za svoj rojstni dan. Bila je zima in nikamor se mi ni mudilo, Portugalska pa pozimi posebno diha. Najprej sem odšla na Azore, nato najela avto in se odpeljala vse do Algarvea, v Lizboni pa sem se na koncu zadržala najdlje. In prav takrat sem našla del mesta, kjer sem se prvič počutila kot doma. Še danes, ko pomislim na selitev, prva slika, ki se mi pojavi, ni stanovanje ali hiša, temveč tisti trg v Lizboni.
Nedavno me je pot znova odpeljala na Portugalsko, tokrat v obmorsko mestece Ericeira, kjer sem fotografirala joga retreat svoje ljube prijateljice Gee. Tistih nekaj delovnih dni se je spremenilo v pravi mali zimski oddih na Portugalskem. Prvo prosto popoldne sem sedla v avto in se odpeljala do Lizbone. Ujela sem se, da se veselim vrnitve, ne mesta kot celote, temveč tistega enega znanega občutka. To so mesta v Lizboni, ki v meni vedno znova prebudijo ta občutek.
Naslov: CC do Marquês de Abrantes 96, 1200-720 Lisabon, Portugal
Najprej sem se sprehodila do Santosa, v knjigarno Salted Books. Spremljam jih že od samega začetka, še od fotografije na Instagramu, na kateri Alex, ustanoviteljica, v spodnjem perilu barva stene in police v njihovo prepoznavno globoko modro barvo. Že dve leti je njihov Instagram zame prostor, kjer zbiram priporočila za knjige. V ospredje postavljajo glasove manjšin, organizirajo večere poezije, pogovore z avtorji in delavnice kreativnega pisanja. A tisto, kar se tam najbolj začuti, ni program, temveč ljudje. Ljudje, ki se zadržijo. Ki se pogovarjajo. Ki se vračajo. Skupnost. Od nekdaj sanjam o tem, da bi nekoč imela svojo knjigarno. Da bi imela knjigo ves čas v roki in dneve preživljala v pogovorih o prebranem. Ko sem stala med temi modrimi policami, se mi je ta sen zdel resničen in dosegljiv. Kot da takšni kraji niso izjema, temveč dokaz, da še vedno obstaja prostor za upočasnitev, srečanje in pozornost.
Naslov: Praça das Flores 43, Lisabon, Portugal 1200-192
Po dobri uri branja platnic in razmišljanja, koliko knjig sploh lahko stlačim v ročno prtljago, sem iz knjigarne stopila s petimi. Med vzpenjanjem proti Praça das Flores sem se ujela, kako se smehljam. Ne vračam se le na kraj, temveč k občutku. To je del Lizbone, ki mu je kljub množičnemu turizmu uspelo ostati zvest samemu sebi. Majhen trg v velikem mestu, prostor, kjer utrip skupnosti še vedno živi. V Magnoliji sedem za mizo ob oknu in ob kozarcu vina listam knjige, ki sem jih pravkar vzela iz prepoznavne Salted Books vrečke z napisom “Buy books from a bookshop, not a billionaire.”
Magnolio sem odkrila povsem po naključju, ker sem si ob zadnjem obisku Lizbone najela sobo nad njo. Na večerjo tam sem sedla, ker je bila najbližje. Potem pa je, medtem ko sem čakala na hrano, začela igrati Everywhere od Fleetwood Mac. Dekleta, ki delajo v bistroju, so začela plesati. Plesala so s krožniki v rokah, v kuhinji in za šankom. Pela so. Pridružili so se tudi gostje. In takrat mi je bilo jasno, da je Magnolia eno tistih mest, ki te sama povabijo nazaj.
Nad Magnolio se je tisti četrtek, le nekaj stopnic višje, odvijal farmer’s market, ki ga v sodelovanju z Magnolio organizirajo Friends of a Farmer, iniciativa, nastala znotraj kolektiva Slowness. Bistvo njihove filozofije je preprosta, a močna ideja: “V časih velike naglice si upamo biti počasni.” To se ne nanaša na upočasnjevanje tempa, temveč na spremembo stanja zavesti – kljubovati konvencijam, sprejeti nepopolno, nenavadno in izvorno.
Photo: Ivana Vareško
Na nekaj stojnicah lokalni proizvajalci ponujajo sezonsko in organsko zelenjavo, sveže rezano cvetje, kruh, vino in jedi iz sosednjih restavracij. Vzdušje je sproščeno, ljudje se zadržujejo in pogovarjajo. Na sprehodu med stojnicami mi postane jasno, zakaj me Portugalska že leta tiho privlači. Vse, kar sem tisti dan obiskala v Lizboni – od knjigarne do trga, od bistroja do tega malega sejma – povezuje ista nit. Skupnost. Bolj zavesten način življenja, povezanost s tem, kar konzumiramo, in z ljudmi okoli nas.
Lizbona je bila od nekdaj mesto s stališčem, ne glasnim in vsiljivim, temveč tihim in doslednim. To se vidi v ljudeh, v načinu, kako se oblačijo, kako se gibljejo po mestu, kako zasedajo prostor. Ne obremenjujejo se s trendi, ležerno so kul. Pogosto nosijo tote torbe s sporočili – političnimi, okoljskimi, družbenimi. Mesto razmišlja na glas, a brez potrebe, da bi kogarkoli prepričevalo. Vintage trgovine so na vsakem koraku, kosi nosijo svoje zgodbe – vse je nekoliko odmaknjeno od popolnosti in ima značaj.
Ta občutek skupnosti in počasnejšega ritma je v Ericeiri čutiti še močneje. Tu sem spoznala Ano, dekle iz Zagreba, ki jo je tavanje po svetu v iskanju valov pripeljalo prav sem. Prvič se je zadržala na enem mestu, brez velike odločitve. Sprehodili sva se po kraju; skoraj na vsakem koraku jo je nekdo pozdravil. Nekateri na hitro, mimogrede, z drugimi pa je izmenjala načrte za večerno druženje. Energija v mestu je lahkotna, čeprav pod pečinami mesta divjajo valovi. Ni težko razumeti, zakaj se tukaj tako zlahka ostane.
Ericeira / Photo: Ivana Vareško
Kako najlepše skleniti krog skupnosti, če ne v krogu. Zadnji večer retreata je rezerviran za kirtan, starodavno prakso skupnega petja, ki umirja um in odpira prostor za povezanost. Mantre se ponavljajo, oči so zaprte, glasovi mehki, prostor pa se napolni z nečim, kar je težko poimenovati. Gea ima redek dar povezovanja čudovitih ljudi. Ustvarja prostor, v katerem so lahko točno to, kar so, in se počutijo videne. V tem krogu je to najbolj jasno in me vsakič znova opomni, kako dragoceno je v današnjem svetu čutiti, da si povsem na svojem mestu.
Potovanje na Portugalsko se mi vedno vrača na tak način. Ne kot destinacija, temveč kot opomnik. Da je v redu upočasniti. Ostati. Pripadati.
Photo: Ivana Vareško
