Umetnice iz regije razkrivajo, na katere vse načine keramika deluje terapevtsko

Naši domovi si zapomnijo več, kot mislimo. Krožnik, ki prenaša družinske zgodbe, skodelica, ki se uporablja vsako jutro, skleda, ki je preživela selitve in mize različnih generacij. Keramika je tih, a vztrajen pričevalec našega življenja. Sama se k njej vračam v valovih. Rada bi bila spretnejša z njo, a zdi se, da potrebujem več potrpežljivosti in ur, preživetih ob njej. Med drugim nas prav tega tudi uči. Potrpežljivosti. Morda je prav zato ena od nosilk slow living filozofije, ki se zdi kot imperativ današnjega časa (samo nikakor je ne znamo zares osvojiti). Prvič glino zaradi teh njenih značilnosti opazujem skozi idejo dolgoživosti, pri tem pa mi pomagajo umetnice keramike, ki se z njo ukvarjajo na različne načine, z različnimi pristopi in ki so z menoj delile vse lekcije, ki jih je keramika naučila.

Za Martino Franić iz zagrebškega studia Pepel so dela zasnovana na estetiki nepopolnosti in minljivosti ter so fizična oblika njenih globljih meditativnih procesov, ki jih goji s keramiko. “Tako kot glina nastaja z razpadanjem kamnin in nalaganjem mineralov v aluvialnih nanosih skozi čas, se tudi v meni nalagajo plasti izkušenj. Nekatere bi rada prepustila prvemu dežju, da jih odnese v pozabo, druge bi želela ohraniti za vedno. Nekatera duhovna učenja in prakse mi pomagajo dotakniti se Niča in Vsega: prostora, ki me ločuje od telesa in uma ter me približuje zavesti oziroma večnosti.” Martina nato pojasni; da jo je delo s keramiko, s katero se ukvarja že vrsto let po tem, ko je zapustila svet kostumografije, približalo istemu, hkrati pa jo je skozi čas spreminjalo. “Ko stopim v studio, moj um obrača vse, kar si je zamislil, da bo počel – kako bo videti, kaj dodati, kaj odvzeti. A takoj ko začnem dotikati glino, se vse ugasne in jaz izginevam. Pojavljajo se oblike, teksture, toni, spretnosti. Zavedam se in globoko spoštujem to milost – da izginjam jaz, a nekaj večjega od mene spregovori skozi glino. Seveda me prežira samokritičnost, a me vedno znova vodi to večje. Tako tudi mora biti. To spremlja občutek miru.” Vem, da pretečejo ure in ure, preden iz studia Pepel pride končni izdelek, a ko gre za glino, ni hitenja, potrjuje Martina: “Nastajanje gline je stoletni proces in naravo lahko samo spoštuješ. Tako je tudi v keramiki: ne glede na to, ali gre za velik ali majhen predmet, faz oblikovanja, sušenja in žganja ni mogoče preskočiti niti pohitriti,” pravi in se spominja izkušenj ljudi, ki ob obisku njenega ateljeja občutijo mir in globino. “Vidim jih, kako spremenijo barvo glasu, držo telesa, kako izberejo tišino in prisluhnejo prisotnosti te žive substance v keramiki.”

Čas je v keramiki ključen pojem, relativen in izjemno pomemben. Za Martino je bil to izhod, da je skozi leta “dela z roki” postavila na stran in se naučila poslušati potrebo po “svojem” času, da bi se lahko posvetila nečemu, kar “nima roka trajanja”. “Že ob samem pogledu na antično keramiko se mi zdi, da se dotikam večnosti. Ko v svojem studiu na kolesu, tem najpomembnejšem izumu človeštva, izdelam kakšen predmet in se s posebnimi obdelavami na površini začnejo razkrivati vse primesi, ki so se naložile, občutim isto. Predstavljajte si, da vam skozi roke prehajajo množice mineralov, vulkanske zemlje, nekateri pravijo celo zvezdnega prahu. Glina in keramika sta brezčasni.”

Z druge strani, ob meditativnem vidiku Martininih del, Nataša Bojanić vztraja pri umetniškem v keramiki, te ideje pa so se razvijale skozi njeno celotno umetniško šolanje, posvečeno keramiki, ki ga je zaključila z magisterijem na Likovni akademiji v Bratislavi. “Ko sem razumela, kaj keramika pravzaprav je, sem vedela, da je to moj poklic. Združila je v sebi vse umetniške izraze v en medij, mene pa izpolnjuje in me dela najsrečnejšo,” mi pove Nataša, katere delo se širi skupaj z bogato naravo keramike; skozi skulpture, instalacije, pisanje zgodb, ki jih oživlja v obliki in barvi. Zanjo je keramika delo, ki ga nikoli ne moreš opustiti, in prav tam nekje leži tudi odgovor na vprašanje, kako nas uči vztrajnosti in kontinuitete. “Živim in delam v ateljeju, vsak moj dan pa se začne in konča z razmišljanjem o delih in keramiki. To je kot neka vrsta droge, ki te sili, da ustvarjaš vsak dan. Ko se enkrat povežeš z glino, ne glede na to, po kateri poti greš v življenju, te vleče in preprosto ne moreš brez nje. Zame je to kontinuiteta. Prevzame te in ne izpusti, a je čudovito.”

Nasprotno kontinuiteti, ki te prevzame, pri delu s keramiko obstajajo procesi, na katere nimamo vpliva. Nataša poudarja, da ne glede na to, koliko truda vloži v določen izdelek in temo, ki jo želi prenesti, je na koncu vse odvisno od žganja. “To mi je bila leta in leta največja lekcija – da nič ni odvisno izključno od mene kot avtorice. Ko odprem peč, ki je preživela visoke temperature, takrat ugotovim: ali je vse propadlo ali pa mi je uspelo, in vsak tak dan je praznik. Keramika je področje, ki te včasih nagradi, drugič prizemlji; v tem smislu te ohranja trdno na tleh, včasih pa ti da tudi krila za let. To je keramika.” Ker gre pri Nataši za umetniško keramiko in dela, ki so v zasebnih in muzejskih zbirkah, verjamem, da so že “prevarala” rok trajanja. “Dela so sama našla svojo zapuščino. Verjamem, da če ustvarjaš iz iskrenega občutka in čustva, potem njihove poti ne morejo biti drugačne. Ljudje to vedno prepoznajo.”

Nataša Bojanić

Keramika nas na dolgoživost spominja že s svojim materialom. Za Danijelo Pajović iz beograjskega Jefimija Ceramics je to predvsem francoski porcelan, ki ga uporablja pri svojem delu. “Porcelan smo vajeni hraniti v vitrini kot nekaj krhkega in dragocenega. Res je nežen, a hkrati izjemno trpežen. Prav ta dvojnost me navdušuje, nežnost, ki ostane, material, ki preživi generacije.” Ko govoriva o uporabni keramiki v vsakdanjem življenju, se obe strinjava, da pravo dolgoživost predmetom daje prav njihova uporaba. “Keramika zares zaživi šele takrat, ko jo uporabljamo vsak dan, skozi dotike in zgodbe, ki postanejo njen del.” Čeprav najraje ustavi čas ob majhnih dnevnih ritualih z uporabno keramiko, Danijela poudarja, da sta vztrajnost in zaupanje v proces ključni lekciji vsakič znova. “Izdelava enega kosa lahko traja tudi do dva tedna in ničesar se ne da pospešiti. Oblikovanje, sušenje, žganje, poslikava in glaziranje – vse zahteva potrpežljivost in ponavljanje. Najlepši del zame je oblikovanje z rokami, saj takrat občutim povezanost z naravo in zemljo. Nato pride na vrsto poslikava, ki mi vedno znova obudi mojo prvo ljubezen do slikarstva. Ta ritem in ta kombinacija me ves čas učita vztrajnosti in predvsem zaupanja v proces.”

Jefimija Ceramics, photo: Jelena Čejović Vukčević

Morda je prav to zaupanje v proces, o katerem govori Danijela, razlog, da se tečaji keramike pogosto obiskujejo kot oblika meditacije in bivanja v trenutku s samim seboj. Danijelini tečaji so priljubljeni po vsej regiji, sama pa jo vprašam, na kakšen način nas delo z rokami spominja na oblikoself-care metode. “Delo z rokami nas vrača v sedanji trenutek, umirja in upočasnjuje. Na delavnicah pogosto vidim, kako ljudje odidejo razbremenjeni in izpolnjeni, še posebej pa me veseli, da so mi tudi psihoterapevti, ki so prihajali, potrdili, da ima delo z glino terapevtski učinek. Skozi te procese znova vzpostavljamo ravnovesje in se učimo biti prisotni.” S tem se strinja tudi Bojana Ristevski Mlaker iz ljubljanskega studia Juha. “Dokler tisto, kar počnemo, ne postane breme in klasično delo, je lahko za nas blagodejno. Oblikovanje gline je terapevtski proces. Neposreden stik z glino, oblikovanje z rokami, je nedvomno kakovostno preživet čas. Včasih se zdi, kot da ga lahko za trenutek celo ustavimo.” Tudi Bojana se v pogovoru o glini vrača h kontinuiteti, ki jo povezuje s potrpežljivostjo, pojmom, ki smo ga pri keramiki že slišali. “Ko greš enkrat skozi celoten proces in dojameš, da gre za naravno zaporedje sušenja, hranjenja in žganja keramike, vse postane lažje. Preprosto – če vzljubiš medij keramike, se prepustiš, učiš se od materiala in mu ne vsiljuješ svojih pravil, te glina vodi.”

Bojana Ristevski Mlaker

Midheto Agić iz studia Gazar je h keramiki pritegnila potreba po dotiku resničnega, nefiltriranega materiala, potem ko je dolga leta živela v digitalnem okolju in pospešenem ritmu. Glina ji je ponudila tišino in kontinuiteto. “Proces se je začel kot raziskovanje, a je zelo hitro prerasel v lastno prakso. Na začetku sem se nagibala k preprostim, arhetipskim oblikam, kosom, ki so delovali, kot da prostoru pripadajo od nekdaj. Danes pa me vse bolj pritegnejo objekti, navdihnjeni z neoklasicizmom: prečiščene silhuete, proporci, ki spominjajo na antično mero, in občutek zadržane elegance, ki ga ti kosi prinašajo v interier,” mi pove Midheta in poudari, da je keramika disciplina, v kateri je, ne glede na obliko in estetiko, nemogoče ubežati nepredvidljivosti, a prav v tem se skriva njen čar. “Včasih peč vse spremeni, včasih se kos zlomi brez jasnega razloga, prav v tem pa je njena moč: v stalnem vračanju k procesu, v sprejemanju, da je kontinuiteta pomembnejša od trenutnega izida. Ta lekcija se prenese tudi na življenje – vztrajati, ne glede na ovire, in verjeti v dolgoročen rezultat.”

Midheta Agić, Gazar

Izvor gline in materialov je lahko prvi korak v ustvarjanju. Za Anjo Slapničar, ki večinoma dela z uporabno keramiko, kot so posode, občasno pa se poda tudi v svet skulptur, to zagotovo drži. Njena posebnost je uporaba lokalno zbranih geoloških materialov – gline, peska, kamna in pepela, – s čimer njeni izdelki postanejo zasidrani v času in prostoru. Je lahko keramika odgovor na potrebo po trajnejših in bolj trajnostnih predmetih v dobi množične proizvodnje? Anja odgovarja: “Enako da kot ne. Tudi izdelava keramike je lahko netrajnostna. A če se proizvaja na premišljen in trajnosten način, lahko keramika k trajnosti prispeva celo na materialni ravni. Verjamem, da je era množične proizvodnje dosegla svoj vrhunec in da o njenih posledicah razmišljamo že nekaj časa – kar nakazuje, da je morda že v zatonu ali pa bo kmalu začela upadati. Velikokrat sem se vprašala, ali lahko kateri od mojih keramičnih izdelkov zdrži tisočletja, tako kot številni arheološki artefakti. Verjamem, da lahko preživijo generacije – v svoji zbirki hranim kose, ki segajo še v čas mojih prababic, vključno s poročnimi servisi moje mame in obeh babic.”

Anja Slapničar

Lasten mir in občutek prizemljenosti nadgrajujemo prav s procesi, ki nas sproščajo in vračajo k sebi, a nas hkrati tudi učijo. Rast vedno povezujem z mirom, vsaj v tistih “odraslih” letih. Ko bi morala izpostaviti, česa jo je glina najbolj naučila, Anja poudarja: “Popuščanja pričakovanj. Keramični predmet ni dokončan, dokler ga ne dokonča ogenj. Prepustitev zaključnega dejanja nečemu izven tebe pomeni tudi spuščanje nadzora. Mnogo kosov je bilo skozi leta staljenih, so eksplodirali ali počili, in prav ta praksa spuščanja je postala življenjska lekcija, ne le v ateljeju, temveč tudi izven njega.”