Pogovarjali smo se o predstavi, ki še ni bila premierno uprizorjena pa je že ustvarila povpraševanje po dodatnih vstopnicah.

Morda težka in resna, a v gledališče prihaja odlična predstava. Premiera bo 23. marca v Zagrebu, v POGONU – Zagrebškem centru za kulturo in mlade. Gre za novo delo Vedrane Klepic, režiserke in dramaturginje, katere predstave siljo občinstvo v soočenje z včasih neprijetno resnico. Njene predstave se vedno končajo s pomanjkanjem vstopnic in morda dodatnimi ponovitvami.

Things That Burn Easily: Kako dolgo potrebujemo, da izgorimo?

Predstava Things That Burn Easily je kontemplativna distopija o izgubi in izgorevanju, konkretnem, tematskem in simbolnem. V enaki meri pa jo zanima ekološka realnost, v kateri smo se kot družba znašli, t.j. realnost globalnega segrevanja, požarov in drugih katastrof, ki so vse bolj prisotne v našem življenju. S tem pa najbolj elementarni mehanizem človekovega obstoja v kriznih situacijah. Predstava poskuša razumeti mehanizme zatiranja in strahu, ki v takšnih situacijah rojevajo nasilje in odtujenost, ter organizacijske sisteme disfunkcionalne in pohlepne družbe, ki nastaja prav zaradi posameznikov, ki so šli skozi takšno izkušnjo. Da bi bolje razumeli vse tiste stvari, ki zlahka gorijo, sem se pogovarjala z Vedrano Klepic, avtorico besedila in režiserko predstave.

Kaj vam pomeni izguba, na intimni, zasebni ravni in na splošni, globalni ravni?

Mislim, da je izguba neločljivo, neizogibno, neizogibno dejstvo v človeškem življenju, v življenju kogar koli. Vsi ljudje se moramo na neki točki dejansko soočiti z nekakšno dokončnostjo, bodisi svojo bodisi dokončnostjo naših bližnjih. Mislim, da ima inherentna narava te izgube, ki nas spremlja pravzaprav vse naše življenje, potencial v svoji grozi. Mislim, da nas nekako naredi boljše ljudi.

Nekje bomo skozi skupnost, v kateri živimo, ozavestili lastno empatijo. Izguba v Things that burn easily dejansko deluje na ravni skupnosti. Deluje na ravni dejstva, kaj izguba naredi ljudem v tej majhni skupnosti. Je pa tudi odraz teme, s katero sem se ukvarjala na nekoliko širši ravni na rezidenci Artema Redeja in Stronger Peripheries na Portugalskem 11. in 12. mesca.

Gre za izgubo načina življenja, s katero se bomo kmalu soočili vsi, glede na to, da podnebne spremembe dejansko vplivajo na različne dele sveta. Ukvarjala sem se z raziskovanjem požarov na jugu Evrope, predvsem na Portugalskem, kjer sem naredila veliko intervjujev. Tukaj se preprosto moramo zavedati, da nekatere stvari enostavno niso več za nas, ni se več mogoče vrniti v obdobje pred 15, 20 leti. Kako se soočiti s tem novim načinom življenja, ob dejstvu, da so okoli nas požari, s katerimi se gasilci ne znajo soočiti. Ob dejstvu, da smo priča vse več orkanom, se sprašujemo kaj lahko mi kot skupnost s polno zavestjo storimo glede tega.

Kako zahtevno je ustvariti delo, ki tematizira nasilje in odtujenost?

Zelo je zahtevno, če je intimno, saj mora biti iskreno. Vedno sledi izziv, ko poskušam to intimno povezati z nečim, kar se dogaja v skupnosti. Vsaka dobra umetnost mora biti poštena. Edina stvar, ki jo lahko iskreno rečemo, je subjektivna. Toda tega sebe moramo povezati z neko skupnostjo v kateri živimo, kar pomeni, da moramo priti v stik s to skupnostjo in jo na nek način razumeti. Zame je to gledališče: predvsem dialog. Tako z občinstvom, z ljudmi s katerimi delam, kot s skupnostjo v kateri živim. Brez dialoga tega ni. To je najtežje, saj imamo občutek, da vsi govorimo poplnima različne jezike. Ko pa se vzpostavi dialog, je absolutno najlepše. Tisti trenutek, ko se vzpostavi neka povezava, takoj ko se vzpostavi neka skupnost, menim, da je projekt uspel.

Kako popraviti krivico, kje se začne odgovornost?

Na to vprašanje imam zelo preprost odgovor in pravzaprav se prav s to temo ukvarjam v projektu Things That Burn Easily, v katerem se zgodi nasilno kaznivo dejanje in vprašanje je, kdo je to dejanje storil. Mislim pa, da boriti se proti kakršni koli krivici ali biti pravičen človek, ne pomeni nujno ne sodelovati pri tej krivici. To pomeni pravzaprav ozaveščanje, opozarjanje in preprečevanje, da se v skupnosti, v tem nekem svetu okoli nas, dogajajo določene krivice. Torej ni dovolj samo nič narediti, pomembno je opozoriti, da se dogaja nekaj drugega. Zame je to zelo pomembna razlika in vprašanje, ki si ga zastavljam tudi v tem delu. Menim, da je empatija nekaj, česar se naučimo skozi življenje v civilizaciji, nekaj, kar prenašamo skozi delovanje v skupnosti in nekaj, kar dobimo skozi dialog. Mislim, da empatija ljudem na tak način ni prirojena. Vprašnje je, kaj sploh storiti z ljudmi, ki so izšli iz krutih in težkih življenjskih razmer.

Koliko osebnih izkušenj ste vtkali v svoje delo ali pa tistih, ki ste jih opazovali?

Stkala sem vse svoje osebno. Absolutno ne obstaja dobra umetnost, ki ni osebna. Znanstveniki, raziskovalci, novinarji se ukvarjajo s pregledovanjem, zbiranjem podatkov, analiziranjem dogajanja okoli nas. Seveda se lahko ukvarjam z mnogimi drugimi stvarmi, ki vključujejo nekaj zelo osebnih pogledov. Ampak mislim, da umetnost res, res ne deluje brez nekakšne subjektivne izkušnje, brez deljenja te subjektivne izkušnje z drugimi. Brez subjektivne izkušnje, je na koncu čisto trivialna. Tisto kar je seveda potrebno, je nekakšna iskrenost in ranljivost. Seveda tudi nekaj poguma.

Ali menite, da obstaja zdravilo za bolezenski pohlep družbe? Je ozdravljiv?

Da, mislim, da obstaja zdravilo za pohlep. Pohlep je človeška izkušnja, pohlep je človeška lastnost. Dokler obstaja človek, ne bo nikoli povsem izkoreninjen, a pohlep je nekakšna posledica nezdravih skupnosti, ki prav nič ne skrbijo druga za drugo.

Verjamem, da skupnosti, katerih potrebe so zadovoljene, pri tem mislim na tiste osnovne človeške, življenjske, ekonomske, eksistencialne, psihološke potrebe, verjamem, da posamezniki v takšnih skupnostih nimajo tako velike potrebe po pohlepu, mislim, da nimajo takšne potrebe po odtujevanju drugih ali osvajanju ozemelj, ki niso njihova. Zame je pohlep preprosto znak transgeneracijskega nasilja, ki se dogaja in se ga je treba odvaditi. Na koncu dneva pa je pohlep zagotovo značilnost žalostnih ljudi. Žalostni ljudje, ki jim dejansko manjka konkretna prisotnost partnerja, skupnosti, družine, karkoli že družina pomeni. V resnici ne mislim na nuklearno družino, ampak na skupnost prijateljev, podobno mislečih ljudi, ki izpolnjujejo te osebne potrebe.

Po Vedranini razlagi motivov in razlogov za stvaritev takšnega dela, moramo razumeti kaj gledamo na odru: predstava Things That Burn Easily sledi koščku skromne zemlje, daleč od velike civilizacije in mesta, kjer v razmeroma skromnih razmerah, živijo ljudje, ki jih je prizadela naravna (pa tudi človeška) katastrofa. Nekateri od teh ljudi poleg občutka, da se jim je zgodila nepopravljiva krivica, verjamejo, da bi moral obstajati sistem odgovornosti, ki bo skušal te posledice vsaj delno nadomestiti. Če nič drugega, vsaj prostor udobja, ki ga lahko deliijo z drugimi člani te skupnosti. Spet drugi v to ne verjamejo. Njihov skepticizem oblikuje strog okvir sveta, v katerem je vsak drug posameznik potencialna grožnja in v katerem je edina zanesljiva varnost v izolaciji od drugih, v umiku iz kompleksnejših družbenih sistemov in v avtonomni izgradnji lastnih mehanizmov preživetja. Takšni dve načeli, odtujeni in omreženi, se globoko izključujeta in ko se na obzorju pojavi nova velika grožnja, se bo vsa njena tragedija stopnjevala v neznosni nekompatibilnosti nasprotnih akterjev, ki jih prizadene. Vedrana je razjasnila ta konflikt idej:

V Things That Burn Easily sem pravzaprav ustvarila konflikt idej, kaj pomeni živeti v zaprti skupnosti, ki ni globalistična, ki ni sodobna v svojem načinu življenja, ki je nekako, na nek način, samozadostna, ampak s seboj nosi vse frustracije majhne zaprte skupnosti, ki sama pred sabo ne more pobegniti. Postavila sem ga v kontrast z novimi idejami globalizma, v katerem vsi živimo in kjer spet nismo našli neke vrste sreče ali idealne situacije. Poskušam razmišljati o tem, kakšen je odnos med tema dvema svetovoma: tistim zelo odtujenim, v katerem smo trenutno navajeni živeti ter tistim zaprtim, fašističnim, ki ga še vedno vidimo v mnogih sferah družbe, a od katerega smo zadnja desetletja, vsaj v tem nekem zahodnem svetu, bežali.

To je predstava za soočanje z realnostjo, okoljem, družbo, vse s ciljem višjega in večjega dobrega.

Avtorsko ekipo predstave sestavljajo režiserka in avtorica teksta Vedrana Klepica, avtorica odrskega giba Magdalena Reiter, scenografka in kostumografinja Petra Pavičić, avtor glasbe Hrvoje Nikšić, oblikovalec luči in videa Luka Matić, igralci Vladimir Aleksić, Hrvojka Begović in Lea Jevtić,in producentka Silvija Stipanov.