Na zgodovinskem beneškem dvorišču stoji nenavadna modra prizma. Za kaj gre?

Benetke so posebno mesto, katerega bogastvo arhitekture je nenehno očarljivo, njegove zgradbe, kanali in trgi pa so skozi zgodovino pustili neizbrisen pečat na številnih umetnikih in obiskovalcih. Značilen beneški gotski slog z vidnimi vplivi bizantinske in islamske arhitekture odraža nekdanjo veliko trgovsko mrežo mesta. Beneška arhitektura ni ostala le znotraj njenih meja, temveč se je razširila tudi na določene dele naše regije – predvsem v Istro, kjer lahko še danes vidimo stavbe, ki pričajo o tem slogu in njegovem vplivu na arhitekturno dediščino. Zaradi prepoznavnosti beneških stavb je modra prizma, nameščena na dvorišču umetniške šole, še močneje izstopala kot nenavaden, sodoben in drzen element. Kontrast med zgodovinsko arhitekturo in abstraktnimi umetniškimi deli ustvarja edinstveno in vznemirljivo dinamiko, ki pritegne pozornost.

© 2024 UNA / UNLESS

Ob prvi uvrstitvi Accademia di Belle Arti na Beneški bienale je atelje Una/Unless v sodelovanju z umetnikom Josèfejem Ntjamom na dvorišču Akademije postavil prizmatični paviljon v svetlo modri barvi. Čeprav ta instalacija na prvi pogled odstopa od tradicionalne estetike same akademije, je bil paviljon dejansko zgrajen tako, da dopolnjuje simetrije stavbe in notranjega dvorišča, po eni strani pa je popolnoma povezan z ložo. Odbojna površina, iz katere je zgrajena, zagotavlja optično iluzijo rekonstrukcije strani, ki jo pokriva paviljon. Po arhitektovem opisu je ta trikotnik videti, kot da je padel na dvorišče iz vesolja ali iz nebesnih virtualnih svetov, ki jih Josèfa Ntjam ustvarja v svojih delih.

© 2024 UNA / UNLESS

Zaradi specifične lokacije je vstop v paviljon mogoč le skozi akademijo, kar zagotavlja, da se bodo obiskovalci vsaj mimogrede seznanili z njegovim delom. V notranjosti je razstava, ki abstraktni instalaciji zagotavlja dodaten kontekst. Razstava swell of spæc(i)es umetnika Josèfeja Ntjama prikazuje nadrealistično okolje, ki ga navdihuje fuzija globokega oceana in vesolja. Trikotna oblika paviljona je usmerjena proti vodi Beneške lagune in morju onkraj nje, kar poudarja osredotočenost razstave na pomen oceana v našem planetarnem ekosistemu. Površina paviljona, zgrajena iz visokotehnološke membrane, se nežno premika v vetru in ustvarja dinamičen učinek, ki spominja na valove vode.

© 2024 UNA / UNLESS

V notranjosti velika konveksna površina spominja na odsotnost cerkve, ki je nekoč stala tam in je bila porušena leta 1831 , tako da je orisuje njen prvotni obris. Na voljo je tudi velik LED zaslon, ki obiskovalca potopi v nadrealistično swell of spæc(i)es ambienta. Ta prostor je bil nekoč napolnjen z glasbo cerkvenega zbora, zdaj pa ga bo spet napolnila glasba, zahvaljujoč skladbam Fatime al Qadiri, ki jih bodo spremljali fragmenti pripovedi, ki prihajajo iz visečih zvočnih skulptur, ki spominjajo na meduze.

© 2024 UNA / UNLESS

Paviljon je zgrajen iz lokalnega lesa, zato ga bo po končani razstavi mogoče razstaviti in reciklirati. Notranje pohištvo bo podarjeno, okvir obloge pa bo vrnjen dobavitelju za recikliranje in ponovno uporabo. Paviljon bo ostal na mestu v času beneškega bienala umetnosti, ki se konča 24. novembra.