Film & Tv
Pred hišo mojega dedka v Sjenokosih je rasla stoletna lipa. Ženske so se tam zbirale, ure in ure obirale cvetove, nato pa ločevale cvetove od listov; devet jih je bilo, sedem bratov in dve sestri, jedli so iz iste posode, ki je visela na verigah, spali v isti sobi in živeli drug za drugega. Nihče ni videl, kdaj jih je mati rojevala. Odpravila se je po drva ali po vodo iz vodnjaka in se vračala z vedrom v roki in otrokom v krilu. Zvečer pred spanjem, medtem ko jim je oče igral na gosli, je sedela sama pred hišo, na nekem kamnu, višja in bolj suha od vseh njih, z vpadlimi očmi od mukotrpnega dela, in kot izraz lastnega, skoraj neopaznega upora, v tišini zvijala tobak. Klicali so jo mož-ženska. Pogosto razmišljam o tem, kako so naše prednice zaznamovale neizgovorjene stvari, ne pa tiste, ki so jih izgovorile – in kam vse to neizgovorjeno izginja, kam se je zataknilo, zadušilo, sesulo in pogreznilo. Morda teče skozi tiste kanjone, po katerih danes nosim ime, morda odmeva kot odmev med vrhovi črnogorskih gora, morda pa tli v nas, naslednicah – ponoči nam ne pusti spati, podnevi pa nas žene v boje, ki jih razumemo le me. Čeprav je od takrat minilo skoraj celo stoletje, je življenje v nekaterih črnogorskih vaseh za ženske še vedno zelo podobno. Pravljično in nepojmljivo težko.
Srbsko-črnogorski dokumentarni film “Planina” (To Hold a Mountain), ki sta ga režirala Biljana Tutorov in Petar Glomazić, bo konec januarja doživel svetovno premiero na filmskem festivalu Sundance. Dogajanje filma je postavljeno na oddaljene višine Sinjajevine – največjega pašnega območja na Balkanu. Mati in hči tam z vztrajnostjo branita svojo goro in nomadsko pastirsko tradicijo pred vzpostavitvijo vojaškega poligona zveze NATO. “Vedno me je kot režiserko zanimalo prepletanje političnega, osebnega in okoljskega. Še posebej me privlačijo zgodbe močnih, zrelih žensk ter teme medgeneracijskega prenosa izkušenj,” pojasnjuje Biljana Tutorov. “S temi vprašanji sem se ukvarjala že v svojem prejšnjem filmu ‘Kada dođu svinje’ (Ko pridejo prašiči), ki je potoval po številnih festivalih, a ga je doma videlo le malo ljudi.” Zamisel za ta film se je rodila, ko je njen partner in soavtor filma Petar Glomazić, sicer Črnogorec, leta 2017 začel raziskovati Sinjajevino. “Odpeljal me je tja in skupaj sva se zaljubila v ta prostor, ki je resnično filmski – planota na skoraj 2000 metrih nadmorske višine, drugi največji planinski pašnik v Evropi, pod zaščito Unesca. Njeno skrivnostno ime bi lahko pomenilo ‘svetleča višina’ ali celo ‘gorski ocean’,” dodaja Tutorova. Glomazić se je v raziskovanju posvetil polnomadskemu življenjskemu slogu, ki ga v Črni Gori še vedno poznajo v času poletne paše. Tutorovo pa je še posebej pritegnil trenutek, ko sta spoznala mamo in hčerko – Garo in Nado – ravno v času, ko je prišla novica, da naj bi goro spremenili v vojaško strelišče.
“Njun odnos, v katerem deklica skozi film odraste v mlado žensko, postavljena v negotov družbeni in osebni trenutek, je postal osrednje gonilo pripovedi.”
Septembra 2019 je bila na Sinjajevini izvedena prva mednarodna vojaška vaja. Brez kakršnegakoli predhodnega posvetovanja z ljudmi, ki ta pašnik uporabljajo že stoletja, so sredi njegovega srca začeli izvajati vojaške manevre. Gara (59), voditeljica lokalne skupnosti v boju za zaščito planine, in Nada (13), hči njene pokojne sestre, bijeta dve ključni življenjski bitki – eno ekološko, za ohranitev narave, in drugo osebno, družinsko – spopadanje s patriarhatom in nasiljem nad ženskami. Ker gre za družbeno angažiran dokumentarni film, me je poleg veličastnih krajin najbolj prevzela toplina, pristnost in iskrena čustvenost, ki so skoraj otipljive. “Najbolj intimni prizori so se zgodili takrat, ko smo želeli posneti nekaj povsem drugega, pogosto čisto vsakdanjega. Ob ogledu filma postane jasno, da te intime ni bilo mogoče zrežirati.
Več kot sedem let smo tiho raziskovali, skupaj živeli in zbirali trenutke, ki nosijo moč tega kraja in njegovih ljudi. Od vsega začetka je bila z nami tudi naša direktorica fotografije Eva Kraljević. Petar, Eva in jaz smo vsa ta leta delili pastirsko kolibo veliko približno 12 kvadratnih metrov – brez elektrike, vode in daleč od signala. Nismo postavljali vprašanj – le poslušali smo, dokler se zgodba ni razkrila sama od sebe. Gara in Nada predstavljata vse matere in hčere skozi stoletja, ki so, kljub vsemu, ohranjale kulturo ljubezni. Film je hkrati tudi naša refleksija o globokih povezavah med ženskami in naravo, med patriarhatom in militarizacijo, dolžnostjo in ljubeznijo.”
Že ob prvem srečanju z Garo in Nado je bilo jasno, da sta filmski junakinji – del mnogo večje zgodbe, podobne epskim pripovedim iz davnih časov, a hkrati globoko zasidrane v bolečo sedanjost. Njuna usoda je odmevala kot grška tragedija, kar je v avtorjih prebudilo potrebo, da ostaneta z njima in razumeta njune poti. Kdaj sta spoznala, da ne snemata več zgolj dogodka, temveč sodelujeta v procesu, ki spreminja tako njiju kot protagonistki, in kako se je v tem kontekstu na novo opredelila avtorska odgovornost? “Postavili ste ključno vprašanje. Odgovornost in etični pristop sta temeljni vrednoti, ki sta usmerjali ves najin dolgoletni proces. Popolnoma jasno je, da bi se iz te zgodbe lahko naredil, pogojno rečeno, veliko bolj ‘učinkovit’ film, ki bi izkoristil vse dramatične sestavine Garine in Nadine usode, pa tudi usode njune skupnosti.
Vendar, ko nam je Gara jasno pokazala, da želi deliti svojo zgodbo, smo se odločili, da bomo pristop in poetiko gradili prav okoli tabujev, prisotnih v naših lokalnih kulturah.
Dolgo časa sva bila osredotočena zgolj na kontrast med tišino vsakdana in političnim kontekstom, a se je v ritmu najinega medsebojnega zaupanja proces organsko poglabljal. Šele veliko kasneje sem dojela, da je bila pravzaprav Gara tista, ki je, na nek način, izbrala nas, da povemo njeno zgodbo. To je bilo najboljše, kar se nam je lahko zgodilo. Gara je izjemna ženska, srečanje z njo in Nado pa je preraslo v globoko prijateljstvo in zaupanje.”
Film opisujeta kot feministično western opero, nevidni protagonist tega westerna pa je pravzaprav – patriarhat, kar nas vrača na sam začetek te zgodbe: na mož-ženske, ki so bile steber vsem drugim, razen sebi. Trpele so, molčale, in če so imele srečo, preživele. “Za zgodovinsko kontinuiteto nasilja se skriva zgodovinski patriarhat. Skrit je tudi za vseobsegajočo militarizacijo sveta, pa tudi za državami, religijami in sistemi. Verjamem, da je že v samem principu vladanja s silo, bodisi v državi ali družini, nekaj globoko napačnega. Nasilje, žal, ni nekaj abstraktnega, a izhaja iz abstraktnega dojemanja stvarnosti, kateremu so ženske manj podvržene, saj jim je tradicionalno pripisana vloga skrbnic, tistih, ki hranijo družine, vzgajajo otroke in obdelujejo zemljo, ki se ji pogosto odpovedo v prid svojih bratov.
V tem filmu razmišljamo o globokih povezavah med ženskami in zemljo, patriarhatom in militarizacijo, dolžnostjo in ljubeznijo.”
Na Sundance festivalu bo film prikazan v sklopu prestižnega tekmovalnega programa World Cinema Documentary Competition, ki združuje najpogumnejša in najizjemnejša dela sodobnega dokumentarnega ustvarjanja avtorjev in avtoric z vsega sveta. “Upam, da se bo občinstvo počutilo opolnomočeno in da bo prepoznalo, da se je vredno boriti za temeljne vrednote in pravice, kljub globalnemu obupu nad institucionalno demokracijo; da se oboroževanje in militarizacija rimata z nasiljem; da na Balkanu živijo ponosne in močne ženske ter da takšne ženske obstajajo v vseh kulturah, najpogosteje v senci.” In prav tam, na prvi obrambni črti, trgajo neizrečeno iz svojih prsi, korak za korakom, galop za galopom, spreminjajoč red in vrednote, ki so ostale kot zapuščina prihajajoči ženski generaciji..
