Mladost in nove perspektive

Veliko je izrekov in citatov o mladosti, a malo takih, ki so mi res všeč. Najpogosteje se skrčijo na to, da je mladost “zapravljena” za mlade, da je tam zato, da “počneš neumnosti”, ki jih kasneje obžaluješ, da “ne moreš biti hkrati moder in mlad” in vse to zato, da bi dokazal, da mladosti res ni za zaupati in da zagotovo ni tu, da bi trajala. Je spremenljiva, nestabilna, nima izkušenj. Jaz pa se nekako bolj nagibam k temu, da je mladost tista, ki ji je mogoče in treba najbolj zaupati, ker jo najmanj zanima “kako mora biti” in kaj se “pričakuje”, čeprav vsekakor ni povsem imuna na to. Verjamem, da imajo prav vsi, ki trdijo, da večino časa preživimo ageless. Ali pa bi vsaj morali. Kajti resnica je, da ni (le) ene natančne določitve, kdaj postanemo zrelejši, pametnejši ali “prava verzija” sebe. Obstajajo izkušnje, ki so lahko ali pa tudi ne povezane s starostjo. Vse se nenehno spreminja, še posebej mi sami, in edino, kar lahko storimo, je, da poskušamo obrniti znane perspektive in odkriti nove, početi stvari, ki se zdijo vredne in podpirati tiste, v katere verjamemo. Prav o tem govori nova številka Vogue Adria.

Gabrielle Owen, avtorica knjige “The History of Queer Adolescence” je napisala odlično krovno besedilo o nevzdržnosti binarne delitve med odraslostjo in adolescenco ter vseh predsodkih, ki spremljajo oboje. V vseh starostih doživljamo trenutke prepoznavanja, pripadnosti in raziskovanja identitete in noben ni bolj ali manj odprt, tekoč, pustolovski in negotov. To je nujno normalizirati, čeprav je v veliki meri odvisno od tega, kako se življenja lotevamo, koliko znamo raziskovati (pa tudi koliko nam je sploh dovoljeno) in se ne ustrašimo, ko se naš glas začne slišati daleč naokoli. Glas letošnjih predstavnikov Srbije, Slovenije in Hrvaške na izboru za pesem Evrovizije se bo slišal daleč naokoli. Vsi trije so izjemno mladi na regionalni sceni, hkratnost njihovega izbora pa kaže, da smo kolektivno pripravljeni podpreti tiste, ki prinašajo inovativnosti in stojimo za njimi. V navzkrižnih intervjujih Teya Dore in Konstrakte, Baby Lasagne ter Vesne Pisarović, Raiven in Bojana Cvjetićanina se je razkrilo marsikaj o regionalni glasbeni sceni, pristnosti in predanosti, a tudi o novih glasbenih valovih, ki šele vibrirajo.

Mladost je prečudovita, ker ima največjo moč za iniciacijo, zamišljanje novih prihodnosti in zastavljanje vprašanj, ki so nekoč veljala za status quo. “Tako, kot je” ne sprejme kot odgovor, kar dokazujejo članica skupine Pretty Loud, reperke romskega porekla, ki so jim stereotipi, s katerimi so se srečevale in deprivilegirane življenjske pozicije dali dovolj materiala za pisanje pesmi in jih precej glasno ponudijo svetu. O aktivizmu in boju za boljšo prihodnost, ne samo osebno, ampak splošno, sta govorila s Selmo Selman, našo diversity urednico za raznolikost, ki bo od te številke naprej sodelovala pri vključevanju tistih, ki so po krivici izključeni iz glavnih tokov in marginalizirani. Lepoto raznolikosti glasov in položajev potrjujejo vse modne zgodbe v tej številki, ena izmed njih pa nas spomni, da ne glede na to, kako različni smo in kjerkoli na svetu smo, imamo vsi tisto eno mesto, ki se ga spominjamo in kamor se vedno z veseljem vračamo. Kot je na primer klopica, kamor ste nekoč bežali s pouka, ki se spominja dolgih nočnih pogovorov, prepirov in sprav, v katero je vrezano ime nekoga ali spomin na prvi zmenek. O eni takšni klopici in kaj se je na njej naučila piše Nađa Petrović, ena pisateljic najmlajše generacije, ki je skupaj z drugimi kolegi z nami delila svojo zgodbo o nasvetih, ki jih je prejela in za katere ni prosila in jih dobi večina mladih.

Mladost ni v letih, ampak v sposobnosti, da nenehno postavljamo vprašanja, ostanemo zainteresirani, odprti in radovedni o svetu in sebi. Treba je svobodno razmišljati, da bi raziskovali in ustvarjali ter navsezadnje tvegali z novimi eksperimenti in filozofijami, kar dokazujejo produktni oblikovalci iz regije, ki s svojimi kosi navdušujejo ne le regionalne poznavalce umetnosti in oblikovanja, ampak tudi širše od tega. Ni vedno lahko biti mlad, še več, zelo pogosto tudi ni, a ravno zato je neizogibno in treba ostati mlad. Od časa do časa se uleči na tla, dvigniti noge ob steno in pogledati vse, kar nas obdaja, z druge perspektive. Poiskati luknje v popolnem načrtu, majhne radosti, ki smo jih pozabili, težave, ki smo jih skrivali pod posteljo in se jim približati z novega zornega kota, razmisliti, na kakšen način bi lahko vse naredili drugače in se vprašati ” lahko takoj?”.