Pismo letu, ki odhaja: Lidija Deduš

Najbolj redkobesedna sem ob koncu leta. Čez čas sem to nekako sprejela. Urejam in preurejam predale v glavi in ​​telesu, dohajajo me vsi pretekli meseci, v katerih se iz leta v leto dogaja vse več stvari, tako da mi je vse manj jasno, kako se uspe ta vrtiljak odvrteti v samo tristo in petinšestdesetih dneh. Ko pride čas za rekapitulacijo, ne vem, kaj naj rečem in komu. Rada predvidevam in načrtujem, vendar mi postaja čedalje težje in vse pogosteje se zdi, namesto da bi gledala naprej, se poskušam ustaviti in pogledati nazaj. Letošnje 2024. je bilo čudno in zelo zahtevno in že neštetokrat ob koncu leta nisem prepričana, ali smo srečnejši ali pametnejši, a štiri pisateljice in enega pisatelja sem prosila, da delijo, kaj čutijo do preteklega leta. Lamija Begagić, Tanja Stupar Trifunović, Lidija Deduš, Ivan Tokin in Eva Mahkovic so se ozrli na iztekajoče se leto in zapisali, kaj si o njem mislijo. V nadaljevanju preberite pismo Lidije Deduš.

—-

Leto se je začelo jeseni.

Z vrha hriba, pod katerim živim, skozi goščavo opazujem, kako se po Savi vleče gosta, mlečna megla. Skozi njo občasno vzplameni pena, na mestih, kjer valovi tekmujejo in skačejo drug nad drugim. Podoba, ki prinaša mir. Slika leta pred mano.

Leto se je začelo v temi. Vzdlož ulice na cesto pada kostanj. V prostem padu zapušča svoje kokone.

Na začetku je bilo pomembno le skočiti iz kokona. Sprostiti se kot popek, sprehoditi se do roba hriba. In skočiti.

Tam spodaj, na tleh, me čaka parada. Požiralci ognja, pajaci, dvorni norčki. Fakiri. Pisani metulji na hoduljah. Kostumirane gosenice, svetniki in hudiči z majhnimi lučkami v laseh tiho kličejo in s svojim mehkim glasom pravijo: “Skoči.”

Šele začenjam se učiti, kako biti svobodna.

…

Nekoč davno, v nekaterih bolj surovih časih, na začetku mene, sem zapisala:

… ko mi bo spanje do poldneva ljubše od jutranjega rudarjenja po knjigah

ko se naučim v miru zviti v klobčič pod kamnom

ali pa se lenobno zviti v samo sebe na žarečem, opoldanskem soncu

namesto, da bi zamenjala kožo po vsakem razočaranju, ostrih besedah, klofuti

zaradi katerih sem tako ali tako zrasla dvajset let preveč

in ko se bom vztrajno držala prvih odločitev

namesto da bi sprejela tveganja tistih drugih, ki pomenijo življenje;

in ko preneham zavračati poslušnost;

ko ne bo več upanja, da bom lahko naredila vse, kar bo v moji moči

da bi lahko trdila, da je tudi brca v zadnjico korak naprej;

ko me bo strah pred cesto zadržal pred koncem,

in bo konec ubil željo po cesti in razdalji

in ko me radovednost ne bo stala neprespanih noči

bom povsem zagotov vedela, da sem umrla.

…

Stojim na robu pečine, ki je hrib in čutim: skočiti v meglo pomeni spremeniti padec v let. Jaz pa se učim biti svobodna. In skočim. Med letom čutim več strahu kot kdaj koli prej. Nekje v notranjosti, pod srcem, se nekaj zbudi in reče: “Samo svobodna si lahko srečna.”

Letim, zrak okoli mene pa govori v odporu: “Svobodna si.”

Oblaki mi pravijo: “Svobodna si.”

Nevidne zvezde daleč zgoraj mi govorijo: “Svobodna si.”

Prostranstvo pod mano mi pravi: “Svobodna si.”

In otrok v meni, ženska v meni, vsi moji živi in mrtvi, vse, kar sem živela in kar šele bom doživela, vsaka kapljica krvi v meni, vsak srčni utrip, vsak pogled, vsak človek, vse, kar vem in kar šele bom vedela, mi govori: “Svobodna si.”

Ko letim v naročje čarovnic in norih klobučarjev, v rokah držim svoje prestrašeno srce. Odprem oči in vidim: življenje je barvit, krut kraj in s starostjo ne postane nič lažje.

Kljub temu hitim, da bi ga srečala.

Preden pristanem, preverim: si moram kaj odpustiti in ali sem si kaj zamerila?

Držim svoje zajčje srce v rokah in medtem ko pristajam na nogah, vem: nikoli ga ne bom zapustila.