Pismo letu, ki odhaja: Eva Mahkovic

Najbolj izpraznjena sem ob koncu leta. Čez čas sem to nekako sprejela. Urejam in preurejam predale v glavi in ​​telesu, dohajajo me vsi pretekli meseci, v katerih se iz leta v leto dogaja vse več stvari, tako da mi je vse manj jasno, kako se ta vrtiljak uspe odvrteti v samo tristo in petinšestdeset dni. Ko pride čas za rekapitulacijo, ne vem, kaj naj rečem in komu. Rada predvidevam in načrtujem, vendar mi postaja čedalje težje in vse pogosteje se zdi, namesto da bi gledala naprej, se poskušala ustaviti in pogledati nazaj. Letošnje 2024. je bilo čudno in zelo zahtevno in že neštetokrat ob koncu leta nisem prepričana, ali smo srečnejši ali pametnejši, a štiri pisateljice in enega pisatelja sem prosila, da delijo, kaj čutijo do preteklega leta. Lamija Begagić, Tanja Stupar Trifunović, Lidija Deduš, Ivan Tokin in Eva Mahkovic so se ozrli na iztekajoče se leto in zapisali, kaj si o njem mislijo. V nadaljevanju je pismo Eve Mahkovic

SENT FROM MY IPHONE

V letu 2024 sem sedemindvajsetkrat jokala, vem, ker si svoje solze že tretje leto zapored beležim v Notes app. To pomeni, da sem včasih jokala večkrat na dan, potem pa več dni, celo mesecev ne. / Do konca leta je na dan, ko to pišem, še 43 dni. / Včeraj sem na beneškem bienalu gledala, kako gnilo sadje proizvaja elektriko in prižiga žarnice, danes pa sem bila samo v službi. Takih je večina dni. / Zdi se mi, da je ideja dvojnega jaza prevladujoča ideja tega leta, s katero se najraje ukvarjam: sočasno obstajata najmanj dve jaz, ena doma in ena vsakič, ko stopim skozi vhodna vrata. Letos rada zaprem vrata.

/ Še vedno je najhuje poleti, ko vreme res ne daje poguma, da bi normalno živela. Moje telo je preveč neubogljivo. Mogoče je bolj pravilna beseda: neprilagojeno? Moj drugi jaz se prerodi v vročini. / Nimam nobene ideje, o čem naj bi ta tekst bil, razen da je skupek random trenutkov, random čustev tega leta. Je to slabo? / Sramota. Solze, ampak navznoter. Ljubosumje, čeprav se tega poskušam rešiti. Je to sramota? / Gotovo pa so tudi dobre stvari, kot na primer 14. september. Ta dan sem si zabeležila v Notes app kot dober. 21. junij. 22. avgust, ko sem se nepričakovano zbudila sredi noči in začutila nekaj čisto nepričakovanega. / Uporabljam malo pridevnikov, ker pridevniki utrudijo in prenapihnejo in jih v resnici le redko zares potrebuješ.

/ Med avgustom in oktobrom sem izgubila čustva. Na to sem čakala vsaj eno leto, ko se je končno zgodilo, pa sem vseeno občutila izgubo. Je to sramota ali samo škoda? / Ko jeseni pride mrzel zrak, me vsako leto bolj peče koža na obrazu. Zato sem med majem in jesenjo zapravila milijon za skincare Drunk Elephant in se zaljubila. Ta beseda je seveda močno pretirana. Se bom še kdaj zaljubila? Ta beseda je seveda močno pretirana. / Večina ljudi, ki sem jih spoznala na novo, je kliše. Seveda pa z leti postane zelo naporno: vedno znova na novo razlagati sebe novim ljudem. / Veliko občutkov moram še odkleniti, in nimam nobene iluzije, da bom to naredila v naslednjih 43 dneh. / To leto se mi ni zgodilo nič pomembnega, ampak sem v tem nekako pomirjena. To je mogoče vseeno pomembno. / Skoraj nobena trditev ni resnična čisto vsak dan.

/ Ko sem danes prišla domov s projekcije filma „The Substance”, je bil v veži pri vratih ptičji drek in nad njim prestrašen golob, ki ni hotel skozi odprto okno. Zdaj ne vem: ali je strah boljši kot mraz? / To je tekst nepovezanih delov, kot so oči svete Lucije na pladnju ločene od njenega telesa, pa vseeno gledajo. Ampak danes, v svetu realizma, logike in kronologije, smo na Boscha vsi pozabili. / Kar sem povedala, sem povedala dobro ali pa vsaj iskreno. / Mogoče pa čisto preveč abstraktno. / Ne vem, če kdaj začutim več smisla, zakaj biti človek, kot takrat, ko nad sabo zaslišim helikopter, ki leti proti kliničnem centru in si v njem predstavljam hladilno torbo s srcem, jetri, ledvicami in drugimi deli telesa, ki bodo uporabni tudi zdaj, ko je izmuzljiva kategorija duša že izginila.

/ Je pa bilo leto 2024 tudi leto novembrske supermoon nad avtocesto / črne luknje / sivih kamniških alp / disko lučk na drugi strani Ljubljanice / leto najboljše sence za oči, zelene florence by mills v barvi čarovnice Elphabe Thropp iz filma „Wicked”. / S takimi in podobnimi nepovezanimi mislimi sem se ukvarjala v letu 2024 in bila vmes pogosto prehlajena. / Ta tekst je nastal v Notes app, kot vsi teksti, ki so najbolj moji.