Pismo letu, ki mineva: Lamija Begagić

Najbolj redkobesedna sem ob koncu leta. Čez čas sem to nekako sprejela. Urejam in preurejam predale v glavi in ​​telesu, dohajajo me vsi pretekli meseci, v katerih se iz leta v leto dogaja vse več stvari, tako da mi je vse manj jasno, kako se uspe ta vrtiljak odvrteti v samo tristo in petinšestdesetih dneh. Ko pride čas za rekapitulacijo, ne vem, kaj naj rečem in komu. Rada predvidevam in načrtujem, vendar mi postaja čedalje težje in vse pogosteje se zdi, namesto da bi gledala naprej, se poskušam ustaviti in pogledati nazaj. Letošnje 2024. je bilo čudno in zelo zahtevno in že neštetokrat ob koncu leta nisem prepričana, ali smo srečnejši ali pametnejši, a štiri pisateljice in enega pisatelja sem prosila, da delijo, kaj čutijo do preteklega leta. Lamija Begagić, Tanja Stupar Trifunović, Lidija Deduš, Ivan Tokin in Eva Mahkovic so se ozrli na iztekajoče se leto in zapisali svoje vtise o njem. Spodaj je pismo Lamije Begagić.

—

Drago leto,

ko sem sedla, da bi ti pisala, me je prešinilo neprijetno spoznanje, da se te komaj spominjam, pa še minilo nisi. V strahu, da bi te morda iracionalno poskušala zatreti, sem odprla lastna družbena omrežja in začela scrolati, da bi obudila spomine. Šla sem v podrobnosti, mesec za mesecem, sestavljala sestavljanko in združevala dele.

V novembru, tvojem predzadnjem mesecu, omrežja pravijo, da sem pod naslovom “Temelji hiše” objavila fotografije z bratovega podeželskega posestva, na katerih so prikazani še zadnji utrinki skopega novembrskega sonca, tistih nekaj minut jasnine pred končnim, prezgodnjim sončnim zahodom. Pod desetletja neuporabljeno, uničeno streho, ki šele mora postati dom in prostor za zbiranje spominov, smo se stiskali brat, mama, hči in jaz. Nasmejani smo, ker je resnično eden izmed nas rekel nekaj strašno smešnega ravno takrat, ko je štoparica na mobilni kameri odštela ničlo. Ti nasmehi. Trenutki.

Malokdo je razumel aluzijo na knjigo z naslovom “Temelji hiše” kolegice Marije Andrijašević, kar sem sicer tudi pričakovala, vendar se nisem mogla upreti njenemu slogovnemu potencialu. Hiša je temeljena. V njej je nekoč živel in ustvarjal slavni zeniški slikar. V njeni pristnosti, s potrebnimi spremembami, jo bo moj brat skušal ohraniti in v njej delati, pisati, počivati.

Kar je gotovo, na terasi na sončni strani, kjer se sonce zadrži tudi, ko na drugih delih posestva že zaide, se bodo v letih, ki bodo prišla za teboj, vzpostavili in vtkali nekateri moji novi spomini.

Omrežja pravijo še, da sem v tvojem novemberskem mesecu prinesla tudi mucka, rešenega z ulice. Omrežja ne povedo, da so z muckom prišle tudi pripadajoče glivice, ki so nato okupirale gospodinjstvo, večinoma okužile in z majhnimi kožnimi madeži ožigosale hčerko, pa tudi njenega starejšega brata in nazadnje psa, ki je ponoči spal tik pod mojo posteljo ter oblizoval rane na tačkah.

Oktobra, pripovedujejo omrežja, sem šla v Beograd in z nekaj izjemnimi ženskami na Mednarodni dan deklet odprla Pandorino skrinjico odraščanja na Balkanu.

Omrežja so zabeležila nasmehe, veliko, veliko, veliko čudovitega, nasmejanega in zainteresiranega občinstva ter mojih desetletnih prijateljev iz Beograda. V njihovem stanovanju smo se ob humusu, cvetači in drugih dobrotah pogovarjali o sreči, zato sem rekla, da sem srečna, potem pa sem čez nekaj dni skoraj vsak dan v glavi popravljala odgovor, kot da bi naredila usodno napako glede tistega malega, skoraj družinskega srečanja.

– Ne moreš odgovoriti na to vprašanje, to je vprašanje trenutka. No, pred dnevi sem bila srečna, ker sem sredi delovnega tedna, ob 11. uri zjutraj, nenačrtovano po službi pristala v stanovanju kolega, ki mu je žena Italijanka v trenutku pripravila božansko kosilo ali brunch, oziroma kakorkoli se že danes temu reče, popolnoma pripravljena, kot da ji takšni neznani gostje priletijo na obrok vsak dan. Vse je samo vprašanje trenutka – mi je pozneje povedala druga prijateljica, s katero se že dolgo nisva videli in s katero sem delila svoje dileme o lastni sreči.

Vse je pravzaprav stvar trenutka, zato so omrežja v preteklih mesecih zabeležila tudi druge dele srečne sestavljanke: hčerkin nasmeh ob koncertu njene najljubše hip-hop glasbenice, užitek ob branju odličnih palestinskih avtoric, resničnih junakinj sončne dežele, ki rojeva tudi, ko je smrt posejana na vseh njenih pobočjih, lahkotnost, v kateri nas razgaljajo in raznežijo poletne urice na vrtovih kavarn večno živahnega Soluna, ko naključnim spremljevalcem odkrivamo najbolj skrivne skrivnosti…

Psi in njihovo mahanje z repi. Prenj, Visočica, Čvrsnica in vse steze, kjer se sonce lomi kot nikoli v mestu, brez stolpnic in ostrih robov.

Za vse to ti dolgujem hvaležnost, leto v zahajanju, medtem ko mežikam s tistim očesom, ki je videlo poplave, mrtve ljudi, ki jih je v Hercegovini, pa tudi v Vojvodini pobil poskus države, dokler na uho ne zaslišim imen umorjenih otrok v Gazi, ki jih vsak torek javno berejo moje prijateljice, najpogumnejše in najbolj nežne ženske, kar jih imam.

Ne vem, ali bo leto za teboj prineslo še več, in verjetno ne bom izvedela. Več kot kaj? Komu več? Tistim, ki štejejo dneve, ki so jih preživeli, ali nam, srečnežem, ki gradimo hiše in se vzpenjamo na vrhove, obsijane s čudovitim hercegovskim soncem.

Naj prinese življenje. In ga ne zanika nikomur. Toliko mu ob zahajanju prenesi od mene.