Pismo letu, ki mineva: Ivan Tokin

Najbolj redkobesedna sem ob koncu leta. Čez čas sem to nekako sprejela. Urejam in preurejam predale v glavi in ​​telesu, dohajajo me vsi pretekli meseci, v katerih se iz leta v leto dogaja vse več stvari, tako da mi je vse manj jasno, kako se uspe ta vrtiljak odvrteti v samo tristo in petinšestdesetih dneh. Ko pride čas za rekapitulacijo, ne vem, kaj naj rečem in komu. Rada predvidevam in načrtujem, vendar mi postaja čedalje težje in vse pogosteje se zdi, namesto da bi gledala naprej, se poskušam ustaviti in pogledati nazaj. Letošnje 2024. je bilo čudno in zelo zahtevno in že neštetokrat ob koncu leta nisem prepričana, ali smo srečnejši ali pametnejši, a štiri pisateljice in enega pisatelja sem prosila, da delijo, kaj čutijo do preteklega leta. Lamija Begagić, Tanja Stupar Trifunović, Lidija Deduš, Ivan Tokin in Eva Mahkovic so se ozrli na iztekajoče se leto in zapisali svoje vtise o njem. Spodaj je pismo Ivana Tokina.

Odprto pismo preteklemu letu

Drago preteklo leto,

Če se sploh spodobi, da te tako nagovarjam in se sprašujem, ali je, ker se še nisi povsem izteklo in zadnje, kar bi si želel, je, da bi te kakorkoli, četudi nehote, užalil. No, vedi, da računam na ta preostali mesec in da jih bom čim bolje obarval in seveda v skladu s tonom, ki sva ga skupaj postavila od tvojega začetka. Najprej ti želim povedati, da imam vtis, da si zletelo mimo, potem pa se bom, posebej glede na to, s katerih strani se obračam nate, skliceval na svoj tako rekoč modni status, ki se je, moram priznati, v tvojem mandatu zelo izboljšal. Namreč, po spletu srečnih in nič manj zasluženih finančnih okoliščin mi je sam tvoj začetek prinesel dve novi jakni – eno, zeleno, za jadranje, in drugo, črno s krznom, taktično, za lov. Ne jadram in ne lovim, ampak tako piše v opisu, tako da ne bi želel preveč filozofirati. Izjemna kosa oblačil, udobna, funkcionalna, obe s kapuco, skrbno ukrojeni, ni le kričeč poudarjen šiv, temveč se vidi, da sta bili premišljeni, mogoče bi lahko rekel, da je ta taktična in rahlo telirana. Zeleno pa sem po naključju ravno danes preizkusil v močnem dežju, skoraj nalivu, potem pa še v žledu. Je brezhibna, predvsem me veseli kapuca, pa tudi višina, do katere sega zadrga, točno tako daleč, kot mi je všeč, torej do polovice zgornje ustnice, med njenim koncem in začetkom nosu. Če me bog ne bi ustvaril takšnega, globoko predanega estetiki, bi si morda želel, da bi bila jakna malce daljša, a saj me poznate, za lepoto sem vedno pripravljen potrpeti.

Ne bom ti pozabil niti dveh parov kavbojk, črnih, tovarniško malo ponošenih, priznanih znamk, Diesel in Replay. Vsaj tako sem mislil, dokler nisem opazil, da so žepi iz istega blaga. Fin, nežen, siv material, okrašen s cvetovi, ženskimi ustnicami in bitji, ki malo spominjajo na piščančke, vse v odtenkih roza in rdeče, z modrimi pikami. Nisem takoj podvomil v pristnost etiket, nato pa mi je v nekem trenutku postalo jasno, da je verjetnost, da obe znamki dobivata podlogo za žepe od istega dobavitelja ali da imata čisto po naključju točno enak dekorativen vzorec, bila zanemarljivo majhna. Torej, moje kavbojke prihajajo iz istega kraja, ki mu lahko rečemo tudi Novi Pazar. Vseeno pa to dejstvo ni vplivalo na moje uživanje ravno pravšnje količine lateksa v jeansu, niti si, če sem povsem iskren, ne bi želel česarkoli več od kavbojk. Te so po moji meri in upam, da jih bo še več, ko jih bom potreboval. Ko sem že pri tem, bi bilo dobro, če bi bile še v kakšni barvi več.

Ovim se moj izveštaj o modnom statusu ne završava prirodno, već sam, ograničenjem broja reči koje ovo pismo može da sadrži, prinuđen da pređem na drugi njegov segment – lajfstajl. Da imam prostora, možda bih stavio i podnaslov – bračni krevet. Da, kupili smo ga, napokon. I opet, sticajem drugačijih finansijskih okolnosti nego kad su u pitanju bile jakne, bili smo ohrabreni da ga sami sastavimo. Stigao je u šest dugačkih kutija, popunjenih do poslednjeg kubnog centimetra. Da smo na početku znali šta nas čeka, ko zna kad bismo se upustili u tu avanturu. Srećom, nismo znali, pa smo sebi priredili nezaboravno putovanje kroz lavirinte strpljenja i timskog rada pod pritiskom, u trajanju od celog vikenda, a ono nam je, zauzvrat, pružilo beskrajno zadovoljstvo posle dobro obavljenog posla. A taj krevet me, draga prošla godino, podseća na tebe – kad te čovek vidi u delovima, teško može da pomisli da ćeš tako dobro ispasti kad te sastavi, a ispala si odlično.

S tem mojega poročanja o modnem statusu seveda še ni konec, sem pa zaradi omejenosti števila besed, ki jih lahko vsebuje to pismo, primoran preiti na njegov drugi segment – ​​lifestyle. Če bi imel prostor, bi morda dal podnaslov – zakonska postelja. Ja, kupila sva ga, končno. In spet, zaradi drugačnih finančnih okoliščin kot pri jaknah, sva bila opogumljena, da sva jo sama sestavila. Prispela je v šestih dolgih škatlah, napolnjenih do zadnjega kubičnega centimetra. Če bi že na začetku vedela, kaj naju čaka, kdo ve, kdaj bi se podala v to avanturo. Na srečo tega nisva vedela, zato sva si pripravila nepozabno popotovanje po labirintih potrpežljivosti in timskega dela pod pritiskom, ki je trajalo cel vikend, kar nama je po dobro opravljenem delu dalo neskončno zadovoljstvo. In ta postelja, drago preteklo leto, me spominja nate – ko te človek vidi v kosih, bi težko pomislil, da boš tako dobro izpadlo, ko te bo sestavil, a izpadlo si super.