Dizajnerski šarm dvorca Pierra Yovanovitcha v Provansi

V teh dneh se je Pierre Yovanovitch vrnil domov v Provanso iz Los Angelesa, kamor je potoval zaradi novega projekta in obiska umetniškega sejma Frieze Art Fair. Ugledni ambasador francoskega sloga veliko časa preživi na potovanjih, ta trenutek pa mu je, kot mi priznava, prišel zelo prav za sprostitev, saj se že prihodnji teden vrača v pisarno, kjer ga čakajo številni vznemirljivi projekti, na katerih on in njegova ekipa delajo. V ospredju je projekt scenografije in kostumografije za Narodno opero Koreje, natančneje za „Le Nozze di Figaro“ (ki je bila premierno uprizorjena v Seulu marca). Ne skriva, kako srečen je, da lahko dela na projektih, ki so hkrati izziv in navdih. „To je drugič, da imam priložnost sodelovati z režiserjem Vincentom Huguetom, in tudi moja druga scenografija za opero. Produkcija vključuje 53 kostumov in številne kompleksne scenografske elemente – to je velik podvig, a tudi neverjetno izpolnjujoč,“ mi zaupa ta dolgoletni ljubitelj opere, ki zdaj z zadovoljstvom spremlja, kako se vsi ti elementi združujejo v celoto.

Zanimivo je, da čeprav Pierre že vrsto let uživa uspešno svetovno kariero kot notranji arhitekt in oblikovalec pohištva, se je vse skupaj pravzaprav začelo z modo, kamor ga je usmeril veliki Pierre Cardin. Z njim je preživel osem let, sprva kot vodja licenciranih moških kolekcij za območje Beneluksa, nato pa kot oblikovalec njegovih moških kolekcij. “Rad rečem, da je bil Pierre arhitekt oblačil. Imel je izjemno razumevanje za geometrijo, volumen, kote in krivulje – ta način razmišljanja je nedvomno vplival na moj pristop k notranjemu oblikovanju. Prav tako je imel neverjetno sposobnost kombiniranja barv, vzorcev in detajlov. Delo z njim mi je vcepilo globoko spoštovanje do klasičnih arhitekturnih oblik, pomena tveganja in discipline, ki omogočata premikanje meja, hkrati pa ohranjanje ravnotežja. Njegov vpliv je oblikoval moj pristop k notranjemu oblikovanju: natančnost, strukturo in spoštovanje do simetrije, pa tudi spontanosti.”

Vse, kar je Pierre omenil, nekako prepoznam tudi v tem čudovitem francoskem dvorcu Château de Fabrègues iz začetka 17. stoletja, ki ga imenuje svoj dom in katerega vrata je tokrat prvič odprl medijem. Nahaja se v bližini vasi Aups, na južnem vznožju Alp, dvor pa je nekoč pripadal družini Fabrègues (po kateri je tudi dobil ime). Pove mi, kako ga je očaral minimalistični duh arhitekture iz tistega obdobja, pa tudi to, da je posestvo razmeroma blizu Saint-Tropeza in Nice — od koder izvira (čeprav je njegov oče srbskega rodu) — a hkrati prijetno izolirano. “Lokacija, tišina in vonji gozda so veličastni. Glede na zahteve mojega dela in stalna potovanja mi je pomembno, da najdem ravnotežje v naravi, in prav v tej regiji se počutim najbolj prizemljeno.” Pierreova strast do obnove zgodovinskih domov je vidna v vsakem kotičku tega raja, njegov avtentičen oblikovalski podpis pa je ravno prilagoditev sedanjemu času.

“Predvsem gre za iskanje lepote,” z menoj deli Pierre svoj poetičen pristop k delu in nadaljuje: “Čeprav sta ohranjanje zgodovine in trajnost vsekakor pomembna, je moja primarna motivacija estetska — zgodovinske hiše imajo naravno eleganco, ki presega nostalgijo. Grajene so bile po drugih načelih: na voljo je bilo več prostora, uporabljali so se zgolj določeni naravni materiali, gradbene tehnike pa so se izpopolnjevale stoletja, do popolnosti.” Čeprav pri svojem profesionalnem delu vedno vodi dialog med lastno vizijo in željami naročnikov, je tu, v Château de Fabrègues, oblikoval izključno zase. “To je kraj, kjer čas teče drugače — ni zunanjih rokov, razen moje lastne nepotrpežljivosti.”

Pierreov prepoznavni slog mnogi dojemajo kot spoj minimalizma, topline in sofisticiranih idej, meni pa je osebno všeč njegova povezanost z zgodovinskim oblikovanjem, še posebej vplivi ameriških oblikovalcev 20. stoletja. Pierre mu daje definicijo “rigoroznega in eklektičnega sloga”, ki temelji na intuitivnem pristopu k oblikovanju. “Od ustanovitve svoje agencije leta 2001 skušam vzpostaviti ravnotežje med navidezno nasprotujočimi si silami — preprostostjo in sofisticiranostjo, luksuzom in skromnostjo, toplino in strogostjo, poezijo in strukturo. Sčasoma sem pridobil samozavest, da te kontraste še bolj poudarjam, zlasti pri uporabi barv, tekstur in kombiniranju sodobnih in zgodovinskih elementov. A osnova ostaja enaka: radovednost in pozornost do detajlov.”

Pomislim, kako lepo je, ko nekdo poudari radovednost kot metodo, medtem ko še naprej govoriva o tem, kako ključno je razumevanje zgodovinskega oblikovanja. “Moja strast do ameriškega in nordijskega oblikovanja zgodnjega 20. stoletja izhaja prav iz tega prepričanja. Posebej občudujem gibanje Swedish Grace iz 20. let prejšnjega stoletja, manj poznan slog, ki združuje minimalizem z vrhunsko izdelavo. Ljubezen do nordijskega oblikovanja je dodatno oblikovala moja prijateljska vez z Ericom Philippeom, galeristom, specializiranim za skandinavske kose, katerega strokovno znanje mi je razširilo obzorja,” deli Pierre.

Nadaljuje o ameriških oblikovalcih sredine stoletja, kot so Paul László, Paul Frankl in Edward Wormley, katerih drznost ga izjemno privlači. “Njihova sposobnost kombiniranja materialov — plute, jekla, keramike in lesa — globoko odmeva z mojim pristopom k oblikovanju pohištva. Na primer, Franklove mizice iz plute in hrasta vidim kot fascinantno raziskovanje teksture in proporcij. Na koncu gre pri mojem delu za ustvarjanje interierjev, ki so hkrati sproščeni in globoko osebni — prostori, ki združujejo natančnost s karakterjem in preprostost z dolgotrajnim vtisom.”

Ko govorimo o karakterju, verjetno ni boljšega načina za poudarjanje kot umetnost. Pierre se strinja, kako neločljiva sta umetnost in oblikovanje: “Umetnost prostoru daje dušo. Za razliko od klasičnih del sodobna umetnost v prostor vnaša element radikalnosti, kontroverznosti in večplastnosti, kar lahko prostor popolnoma transformira.” Pierreovi interierji so umetniški, umetnine pa prihajajo iz preverjenih galerij, druge pa so naročene specifično za določen prostor. Izpostavi sodelovanja z umetniki, kot so Claire Tabouret, Alicja Kwade, Matthieu Cossé, Tadashi Kawamata, Johan Creten, Francesco Clemente in Giulia Andreani na različnih projektih, tudi v svojem domu. “Poleg interierja umetnost v prostor vnese napetost in energijo. Dobro oblikovan interier temelji na ravnotežju — med lepoto in funkcionalnostjo, eleganco in udobjem, modernostjo in klasicizmom. Umetnost prispeva k temu ravnotežju in hkrati prinaša element nepričakovanega.” 

Ker govoriva o brezčasni estetiki, mi Pierre zaupa, da ga že od nekdaj privlačijo klasična, moderna in sodobna umetniška dela, objekti in arhitektura, vendar njegov izbor temelji predvsem na moči in kakovosti posameznega dela, ne na njegovem obdobju. “Zame uspešen interier ni odvisen od določene dobe, temveč od harmonije med preteklostjo in sedanjostjo, tradicijo in modernostjo. To je tisto, kar prostoru daje brezčasni značaj.” Po kratkem premisleku doda še, da brezčasnost izhaja tudi iz uporabe naravnih materialov in izogibanja prehodnim trendom. “Prednost dajem ročni izdelavi in obrti, saj to zagotavlja, da pohištvo in interierji sčasoma dostojanstveno starajo namesto, da bi zastarali.”

S pisarnami v Parizu in New Yorku Pierre Yovanovitch s svojimi projekti pokriva ves svet — od zasebnih rezidenc, hotelov, scenografij do komercialnih projektov. Vprašala sem ga, kako izbira projekte, na katerih želi delati. “Projekt je srečanje med prostorom, lastnikom in menoj. Izberem projekte, ko začutim, da bo moj odnos z lastnikom in prostorom prijeten in ploden,” mi odgovori. Nov pomemben korak v svoji karieri je naredil leta 2021, ko je lansiral svojo lastno blagovno znamko pohištva Pierre Yovanovitch Mobilier (kar so njegovi oboževalci navdušeno sprejeli). V tem obdobju je oblikovalec odprl tudi svoj prvi razstavni prostor za pohištvo v Parizu. To je bila priložnost, da dokaže, da so materiali in obrtništvo v središču vsega, kar počne — vse, kar ustvari, je narejeno na najvišji ravni kakovosti. “Oblikovanje je tesno povezano z izjemnimi veščinami obrtnikov, skozi katere poskušamo po svetu promovirati umetnost bivanja in mojstrstvo. To je nekaj, čemur sem popolnoma predan.” Z ustvarjalne plati pa njegovi dizajni, kot jih rad opisuje, “ostajajo igrivi in lahkotni, a funkcionalno prizemljeni.”

Za nekoga, ki dela veliko, raznoliko in se vsakič temeljito posveti vsakemu projektu, Pierre poudari, da je skrivnost ravno v izzivu. “Verjetno je v moji naravi, da, ko stvari postanejo prelahke, najdem način, da jih znova naredim izzivalne. Morda je nasprotna stran ustvarjalnosti ravno ta, da nikoli ne moreš biti popolnoma zadovoljen s tem, kar je.” Kot ravnovesje dnevnim izzivom Pierre prve dve uri in pol vsakega jutra preživi sam, počasi se pripravlja na dnevne obveznosti, predvsem pa si vzame čas za sanjarjenje in razmišljanje. Nato njegov tipični dan večinoma poteka v znamenju sestankov z ekipo ali strankami, oblikovanja, pregleda in dodelave projektov ali pohištvenih dizajnov.

Kaj pa je najlepše pri posestvu Château de Fabrègues? Ne veš, ali bi raje ure in ure sedel v notranjosti in opazoval vse te umetniške, po meri ustvarjene kotičke, ali pa občudoval razkošen park in zelenje, ki obdaja grad, in se ure in ure sprehajal skozi te prizore. V mislih si slikam druženja in bivanje v Fabrèguesu, ki jih Pierre — poleg obiskovanja razstav, branja knjig in odhodov v opero — izpostavi kot svoje najljubše rituale za sprostitev in obnovo energije. Strinjam se z njim brez pomisleka.

Še ena stvar, diskretno in stilsko vtkana v delo tega študioznega oblikovalca, ki skoraj nikoli ne izpusti kovčka iz rok, so potovanja. Za Pierra sta delo in potovanje tako prepletena, da ju je težko gledati ločeno. A kljub temu zelo uživa v odkrivanju novih krajev. “Benetke so prva asociacija — bil sem tam že neštetokrat, a vedno znova me presenetijo. Z Benetkami nikoli nisi končal.” Ta odgovor me sploh ni presenetil. Na svoj seznam Pierre doda še mesta, ki močno vplivajo na njegovo delo: “Ljubljana, Stockholm in Helsinki. Na seznamu sta še New York, Chicago, Dunaj, Tokio, Rio … in tako naprej v neskončnost.” Ko opazujem to veličastno posestvo, ki skozi zelo prefinjene in unikatne detajle razkriva delčke karakterja svojega lastnika, ne zamudim priložnosti, da Pierrea vprašam eno zelo preprosto (ali morda ne tako zelo) vprašanje — katere tri stvari bi moral imeti vsak dom, da bi bil udoben in funkcionalen?

“Dom mora delovati intuitivno in omogočati enostavno gibanje. Premišljeno prostorsko načrtovanje zagotavlja, da ima vsak prostor svoj namen, hkrati pa ohranja občutek prostornosti in udobja. Vedno si prizadevam ustvariti naraven prehod med prostori, kjer se struktura uravnoteži s toplino.

Udobje je globoko povezano s teksturo materialov in načinom, kako ti materiali reagirajo na svetlobo. Naravni materiali — kot so masiven les, lan, volna in kamen — ustvarjajo bogato senzorično izkušnjo, zaradi katere dom postane privlačen in vabljiv. Rad kombiniram različne teksture, da dodam globino in toplino, hkrati pa ohranjam prefinjen in brezčasen videz. Dom mora odražati individualnost svojega lastnika. Naj bo to skozi umetnost, starinske kose, unikatno pohištvo ali zbirateljske predmete — ti elementi bi morali pripovedovati zgodbo.” 

Se bo individualnost ohranila v vse bolj globaliziranem in tehnološko usmerjenem svetu? Nisem prepričana, a Pierre v prihodnosti vidi vse večji poudarek na resničnih, oprijemljivih prostorih in udobju neposrednega okolja.

“Zame je to prava lepota notranjega oblikovanja,” pravi in nadaljuje: “Družbena omrežja in tehnologija nas povezujejo bolj kot kadar koli prej, a hkrati lahko ustvarjajo občutek osamljenosti. Premišljeno oblikovanje interierjev lahko temu ponudi protiutež, saj spodbuja toplino, intimnost in občutek pripadnosti. Bolj kot kadar koli prej ljudje iščejo interierje, ki so osebni, udobni in odraz njihovega življenja — prostore, ki nudijo zatočišče pred hitrim, digitalnim svetom, hkrati pa izboljšujejo vsakodnevno izkušnjo.” Ko vpijam vsako toplo barvno noto in mehko linijo Château de Fabrègues, postane popolnoma jasno, o kakšnem tipu zatočišča Pierre govori.