Petra Nižetić Mastelić je ekskluzivno za Vogue Adria odprla vrata svojega novega doma v vasi blizu Sinja

S Petro smo se dogovirli za fotografiranje na običajen delovni torek, ob zlati uri. Najina ideja je bila ujeti vse nežne odtenke, s katerimi sonce krasi polja, zelene travnike, konjsko farmo …, ki obdajajo njen novi dom. In ko sva za seboj pustila ves vrvež Splita in se približala vasici na obrobju Sinja, oddaljeni približno trideset minut, sva že lažje in počasneje dihala. Petra naju je pozdravila nasmejana, oblečena, a na tisti effortless francoski način, pri katerem so kavbojke, bela srajca, razmršena figa in šminka v barvi kože igrali zmagovalno kombinacijo. Poznate tisti občutek, ko ste pravkar spoznali nekoga, a je, kot da ga že poznate? No, tako sem se počutila s Petro.

V Brnazah je sonce ravno ob koncu dneva dajalo vse od sebe. Krožne stezice, urejeni vrtovi, povsod rože in drevesa. Tu in tam kakšna stara (očarljiva) zapuščena hiša, ki čaka na nove lastnike, in veliko lepo obnovljenih, urejenih. Tukaj v vasi (ki pravzaprav velja za predmestje Sinja), v Franovi družinski hiši, sta Petra in Frano našla svoj novi dom. “Pomembno nama je bilo, da sva blizu Splita, navsezadnje sem tudi sama iz Splita,” s humorjem doda Petra in deli še eno življenjsko anekdoto. “Zanimivo je, da sva imela v oddaji Po ure torture rubriko z naslovom Davnik, ki je parodirala dnevne dogodke, na kulisi seta pa so bile ure, pod katerimi je pisalo New York, Tokio, Pariz in Brnaze. In danes  sem tukaj v Brnazah. Usoda, kaj pa drugega.” Namsejemo se.

Ko je še aktivno vodila svoj priljubljeni blog ModaKoModa, se spominjam fotografije njune neformalne, sproščene poroke na plaži v San Franciscu, kjer so bili prisotni le njuna najbližja prijatelja in priča. Ena od teh fotografij, ki je visela na steni, mi je izvabila dolgi aaaa, na njej obraz pa narisala širok, iskren nasmeh. Petro vprašam, kateri je bil ključni trenutek za vrnitev iz Amerike po sedmih letih. “S Franom sva takoj začela sanjati o vrnitvi in ​​življenju na podeželju. Oba sva živela v tujini, jaz v Barceloni, on v San Franciscu dvajset let, in uživala sva v velikih mestih in urbanem načinu življenja, ideja o vrnitvi na Hrvaško pa se nama je zdela romantična. Covid je vsekakor pospešil stvari, pa tudi dejstvo, da je bilo z dvema majhnima otrokoma zelo zahtevno biti stran od družine.”

In sedaj sta tukaj, po dveh letih prilagajanja, sta se vselila v prenovljeno hišo, ki sta jo prilagodila svojim potrebam. “Najhujši stres je mimo in zdaj lahko končno uživava v delu okoli hiše in na vrtu,” mi pove, nam ponudi domač bezgov sok (tega nikoli ne zavrnem) in oznani, da je jabolčna in slivova gallete že v nastajanju in da jo bomo okusili po fotografiranju. (ja, tako so nastale te prve fotografije iz kuhinje in od tistega trenutka naprej je začela naraščati nestrpnost).

Petrin dom izžareva prijetno družinsko toplino, opremila ga je preprosto z željo po brezčasnosti, čeprav, prizna, “se proces urejanja nikoli zares ne ustavi,” čemur sva se obe smejali, ker trenutno sama opravljam gradbena dela. Zanimiv je mikrocement, ki prevladuje v celotni hiši; tla, kopalnica, stene, vse je prekrito z njim. Prepletajo se tudi nekatere majhne podrobnosti in osebne izbire. “Uspelo nama je celo ohraniti tramove na stropih v pritličju, ročno delo Franovega očeta, kar daje prostoru poseben pridih. Keramiko sem v karo vzorcu postavila le na terasi in okoli hiše, kar ji je dalo značaj. Mnogi ljudje, ko vstopijo v hišo, pravijo, da ima ameriški pridih, kar ni presenetljivo, saj sem dolgo časa preživela v San Franciscu, kjer je prisoten ta videz podeželske hiše, vsaj kar zadeva lesene obloge, zunanjost pa me je bolj pritegnila k španskemu slogu, saj je Španija moj drugi dom, zato je bil ta vpliv neizogiben.”

Vemo, koliko nas manjša okolja upočasnijo, in njena terasa s pogledom na vrt in prostrano sinjsko pustoš ter okoliške hribe me je spravila v ta tempo. “Točno to sva si želela. Lepo je, čutiva tisto lahkotnost življenja, kot da je vse v počasnem posnetku; vonji so intenzivnejši, okusi polnejši in zrak čistejši kot v mestu. Vsakič, ko greva v Split ali Zagreb, dobiva potrditev, da sva se prav odločila. V mesto greva na dober koncert, predstavo ali kakšen dogodek, ali če res morava.”

Je vas izpolnila pričakovanja, jo radovedno vprašam in pričakujem popolno iskrenost. “Nagnjena sem k idealiziranju, življenje na podeželju pa ni vedno idilično. A vseeno mislim, da sva se dobro odločila, da bova otroke, v tej zgodnji fazi življenja, vzgajala v manjšem okolju. Tukaj se lahko nemoteno igrajo, ni se nama treba bati avtomobilov, se vsakodnevno boriti za parkirno mesto itd. Sami pridelujemo svojo hrano, kar se mi zdi danes velika prednost, saj včasih pozabimo, da je tisto, kar vložimo vase, pomembnejše od vseh cunj in ličil, ki si jih nadenemo,” iskreno pove Petra, ki je med potjo vzljubila vrtnarjenje in novo dimenzijo povezanosti z naravo, ki ji jo je prineslo. “Seveda ima življenje na podeželju tudi svoje slabe strani, in kar me morda najbolj moti, še posebej po življenju v Ameriki, je to, da vsi vedo vse o vseh, zato je težko ohraniti zasebnost.”

Odraščala sem ob oddaji Po ure torture, kjer sta Petra in Marijana Batinić kot voditeljici in avtorici humorno secirali našo družbo. Kasneje se je Petra lotila vrste projektov pred in za kamero, pri čemer je delala predvsem v produkciji televizijskih in spletnih formatov. V določenem trenutku je v Barceloni zaključila magisterij iz avdiovizualne produkcije. Razmišljam o tem, kako so bili to drugačni časi, polni profesionalne dinamike, in kako ji je materinstvo prineslo drugačno vrsto izpolnitve. “Postala sem polnoletna že dolgo pred družinskim življenjem, zato je materinstvo prišlo zame v popolnem času. Imela sem televizijsko kariero (pred in za kamero), diplomirala sem na fakulteti, študirala v tujini, potovala, se zabavala, torej sem vse te stvari že “oddelala”, preden sem postala mama. Materinstvo me je popolnoma spremenilo in hvaležna sem zanj, ker mi je pomagalo preurediti prioritete in se ne postavljam več na prvo mesto. Sprva je izziv, ker ni lahko izgubiti tiste svobode, ki jo imaš, ko si mlad, a ko enkrat izkusiš, kako transformativno je starševstvo, tako psihično kot duhovno, ga ne bi zamenjala za nič na svetu.”

Medtem ko smo snemali vse te prizore okoli Petrine hiše, sta Jozo in Milo kar švignila mimo na svojih skuterjih, priletela v kader in hitro, neulovljivo, iz njega odletela. Za njiju dva je tukaj najlepše, sem pomislila in vprašala Petro, kakšen je njihov dan na podeželju. “Vsako jutro me zbudi petelin, svojih kokoši še nimamo, imajo pa jih sosedje, zato domačih jajc ne manjka. Dan začnem s kratko jutranjo jogo, meditacijo in zdravimi rituali pred zajtrkom. Nato se zbudijo otroci, sledi zajtrk, vrtec, opravila po hiši ali na računalniku, odvisno od dneva. In seveda snemanja, ki me še posebej osrečujejo. Poletni večeri so rezervirani za dolge sprehode po Cetinskem polju, še posebej pa smo veseli bližine kmetije alkarskih konj.”

Naravo je začela ceniti v Ameriki, ko sta živela ob Tihem oceanu in preživljala čas v kampiranju v narodnih parkih. Tukaj sta še naprej hodila v hribe in preživljala veliko časa v naravi.

“Pred kratkim sem slišala zanimiv citat, zato ga bom poskusila prevesti v hrvaščino. Če želiš biti srečen eno leto – poroči se, če želiš biti srečen desetletje – si priskrbi psa, če želiš biti srečen do konca življenja – posadi vrt,” je Petra dodala k najinemu pogovoru. Ni bilo druge izbire, kot da se strinjava, obdani z njenim vrtom, zelenjem in pašniki.

Po vrnitvi je Petra odprla tudi lastno fotografsko podjetje, o čemer je že dolgo sanjala in kar jo je izvleklo iz statusa stay-home mum. Vprašam jo tudi, ali ji je to okolje prineslo nov navdih za projekte. “Navdih vedno poskušam najti v prostoru, v katerem sem. Glede na letni čas kombiniram studijsko in lokacijsko fotografijo. Zdaj je na primer idealen čas za družinske fotografije na prostem pred sončnim zahodom, takoj po poletju pa se začnejo priprave na božično fotografiranje, ki je vsako leto bolj produkcijsko zahtevno.” Poudarja, da vedno najde nekaj, kar ji je v veselje, da lahko ob tem tudi nekaj zasluži.

“Vedno živim po tistem motu: Poišči si službo, ki jo ljubiš, in nikoli v življenju ti ne bo treba delati. No, imam srečo, da je to moja mantra že od samega začetka moje poslovne kariere.”

Hišo je že napolnil vonj po sveže pečeni domači gallete piti (to besedilo in fotografije žal ne bodo mogle opisati, kako dobro je dišala, verjeti mi boste morali na besedo). Usedli sva se na teraso, jo začeli rezati in deliti ter uživali v razgledu. Spraševala sem se, ali bi lahko v takšnem okolju živela za vedno. Eanko sem vprašala tudi Petro. “Odločila sva se, da ne bova delala prevelikih načrtov, ampak da bova uživali v trenutku vsaj, dokler so otroci še majhni. Oba sva po naravi nomada, zato me ne bi presenetilo, če se sčasoma podava na kakšno novo pustolovščino. Najpomembneje je imeti možnosti, in mi jih imamo in za to smo neverjetno hvaležni.”