Vse o skrivnostnem muzeju v Parizu, ki je nedotaknjen že od leta 1903

V Parizu, mestu svetlobe, mode in umetnosti, je težko najti še neodkrit dragulj – v to mesto še vedno potujemo, da bi si ogledali nekatere največje svetovne znamenitosti (in poskusili najboljše rogljičke). Žal pa med tednom mode, ko obiskovalci zapolnijo odmor med revijami večjih modnih hiš z ogledi muzejev in razstav, postajajo velike gneče, ki ubijajo naše razpoloženje, vedno pogostejše. Takrat se s posebno predanostjo lotimo iskanja manj znanih lokacij, da bi doživeli čare francoske prestolnice, brez zapravljanja časa v neskončnih vrstah. Tako sem naletela na muzej, katerega naslov je še vedno (nekako) skrivnost – Muzej Gustava Moreauja.

Francoski umetnik Gustave Moreau, ugledni simbolist, se je odločil, da bo zbral svoje slike in pred smrtjo uredil svoj muzej, posvečen njegovemu delu. Notranjost njegove družinske hiše na 14 rue de La Rochefoucauld v Parizu, je bila leta 1903 spremenjena v muzej, v katerem se od takrat ni nič spremenilo. Kako bi lahko nekdo organiziral umetniška dela bolje kot umetnik sam? Štiri nadstropja te hiše so napolnjena z 1.300 slikami in risbami Gustava Moreauja, postavljenimi med predmete in pohištvo, ki mu je nekoč pripadalo.

Obisk stare hiše umetnika je vedno vznemirljiv, saj nam s specifičnim potovanjem skozi čas (ali njegovo najbližjo možno različico) daje vpogled v to, kako je izgledalo njegovo vsakdanje življenje. Aprila 1895 je Gustave Moreau, razmišljajoč o usodi, ki bo pričakala njegova umetniška dela, prosil arhitekta Alberta Lafona, naj njegov družinski dom spremeni v muzej. Njegovi ateljeji v drugem nadstropju so se preoblikovali v prostorne sobane s steklenimi okni, ki prikazujejo portrete umetnikove družine in dela, ki so mu jih podarili prijatelji in umetniki Théodore Chassériau, Eugène Fromentin in Edgar Degas. V razmeroma majhni hiši je umetnik metodično organiziral svoj arhiv in ustvaril tempelj, posvečen sebi.

Gustava Moreauja bi mnogi opisali kot eklektičnega umetnika, ker je, tako kot mnogi njegovi sodobniki, v svojih delih združeval elemente različnih stilov in umetnikov, od romantike do simbolizma. Tako je na njegovih slikah včasih lahko vidite Michelangelov ideal mladeniča, v ozadju pa je mogoče prepoznati sledi vpliva Leonarda da Vincija v modrikastih tonih. Vendar pa so na koncu vsi ti “izposojeni” elementi oblikovali poseben slog, po katerem je bil ta umetnik prepoznaven. Pogosto je uporabljal vijugave črte, ki so jih navdihnile indijske miniature, njegove risbe pa so izžarevale natančnost, saj je v številne vzorce našel tudi grafikah.

Eklektičen je beseda, ki jo lahko uporabimo za opis njegovega muzeja, toda ali je lahko dokaj majhen prostor, napolnjen z več kot tisoč deli in nedotaknjenim pohištvom, sploh kaj drugega? Ta muzej je bogata zakladnica starin, umetnikov občutek za estetiko pa se odraža v barvitih kosih pohištva. Vse, od najmanjše vaze do miz in stolov, je bilo skrbno izbrano in postavljeno na mesto, ki ga je namenil umetnik sam. Zato ta muzej izžareva edinstveno energijo – ne le slavi dela velikega umetnika, temveč nam omogoča, da se z njim tudi intimno spoznamo.

Obisk tega muzeja ni le umetniško potovanje, ampak tudi arhitekturno. To hišo zaznamuje nekoliko provincialni čar, ohranjena pa je v stanju, v katerem jo je zapustil umetnik, sama po sebi je spomenik preteklih časov. Arhitekturni element, ki ga ob obisku tega muzeja ne smete zamuditi, je elegantno spiralno stopnišče, ki povezuje ateljeje v drugem in tretjem nadstropju.

Hiša in studio Gustava Moreauja je leta 1889 v svoji monografiji o umetniku opisal Paul Leprieur z naslednjimi besedami: “V tem novem mestu… izstopa s skromno zunanjostjo, nekoliko staromodnim ambientom in nekakšno divjino, kot da bi se bal mimoidočih […] Studio je njegov laboratorij in tam, stran od hrupa, se prepušča svojemu delu alkimista, vedno nemirnega, obsedenega s popolnostjo …”. Umetnik je v svoji oporoki zapustil hišo državi, pod pogojem, da se ohrani njen značaj. Glede na to, da se notranjost hiše že več kot stoletje ni spremenila, bi rekla, da se je umetnikova želja uresničila in dodala še en biser na dolg seznam edinstvenih muzejev v francoski prestolnici.