Kaj so me glavni pari serije Bridgerton naučili o ljubezni

Pred premiero četrte sezone serije Bridgerton sem ugotovila, da ob nestrpnem pričakovanju in hihitanju vsakič, ko kdo omeni ta že vsem poznani svet, čutim tudi rahlo tremo. Namreč, že od druge sezone mi je bilo precej očitno, da mi Bridgerton ne predstavlja pitne fantazije o ljubezni, temveč vztrajen, skoraj neprijeten opomnik na vse, kar sem skozi leta naučila, napačno razumela ali zavestno ignorirala, ko gre za čustvene odnose. Visoko londonsko družbo in pare v fokusu sem začela dojemati kot prostor, kjer ne iščem bega, temveč vizualni prikaz, razlago, jezik, s katerim lahko natančneje poimenujem lastne romantične zmote.

Da bi vam stvar bolje pojasnila, je pomembno, da omenim, da sem imela komaj 18 let, ko je izšla prva epizoda te serije. In kot lahko uganete, sem v zadnjih 6 letih, od takrat, prešla skozi različna obdobja v ljubezni. Čeprav večina gledalcev grozno težko sprejema dejstvo, da je čakanje na naslednjo sezono včasih trajalo tudi dve leti, mi je to v mojem primeru omogočilo, da sem v določenih segmentih zrastla ob njej. Čudno je, kaj vse človek lahko izve o sebi samem tako, da opazuje, kako reagira na umetniško vsebino v razponu več let. In da, serijo Bridgerton sem (nekateri bi jo označili za najstniško) poimenovala umetniška vsebina. Pa začnimo z analizo: kaj so me glavni pari serije Bridgerton naučili o ljubezni?

Photo: Liam Daniel/Netflix

Daphne Bridgerton in Simon (the Duke) Basset

Polno negotovosti in mladostniške oholosti me je že začetek serije soočil z mojo globoko zakoreninjeno potrebo po nadzoru. Odnos Daphne in Simona, ki se je začel kot racionalen dogovor, mi je bil bolj znan, kot bi si želela priznati. Bila mi je v tolažbo ta ideja, da se čustva lahko ukrotijo s pravili in da se tveganje lahko zmanjša na minimum, če vnaprej definiramo meje. A ko se je njun odnos razpadal pod pritiskom neizrečenih besed in napačnih predpostavk, mi je postalo jasno, da je ta potreba po nadzoru pogosto le sofisticirana oblika strahu. Simonova čustvena nedostopnost in Daphnina vera, da bo ljubezen zadostovala, da ga spremeni, sta razkrila romantični mit, v katerega sem sama pogosto verjela – da je vztrajnost enaka bližini in da je želja ene osebe dovolj za delo na odnosu.

Kate Sharma in Anthony Bridgerton

Druga sezona pa me je, nasprotno, zadela globlje in glasneje. Sveže samko po burni in dolgi zvezi, me je odnos Kate in Anthonya v mojem obdobju zdravljenja morda samodejno vrnil na sam začetek. Njuna privlačnost, ki se kaže skozi nezmožnost, da si dovolita, kar si želita, je bila zame vizualni prikaz vsega, kar sem čutila. Zdi se mi, da še zdaj lahko začutim, kako je moje srce močno utripalo za njiju. V napetosti, ki sta jo ustvarila že v prvih minutah na zaslonu, sem prepoznala lastno, že takrat oblikovano, nestrpnost do čakanja. Kolikokrat sem doživela tišino in čakanje kot znak zavrnitve, namesto kot prostor, kjer se nekaj gradi. Ta sezona me je naučila, da počasnost ni nujno odsotnost poguma, temveč včasih njegov najzahtevnejši izraz. Da privlačnosti ne treba biti glasna, da je resnična. Preko Anthonyeve dileme med dolžnostjo in željo mi je postalo jasno, kako pogosto romantiziramo idejo razumne izbire, ne zato, ker nas izpolnjuje, temveč ker nas ščiti. Stabilnost kot strategija preživetja, ne kot zavestna odločitev. V tej dinamiki sem prepoznala lastne kompromise, ki sem jih imenovala zrelost, čeprav so bili pogosto le oblika čustvenega umika.

Photo: Liam Daniel/Netflix

Queen Charlotte in King George III

Kot da me Kanthony ni dovolj zabodel v srce – genialna Shonda Rhimes je izdala kratki spin-off serije, ki je dodatno destabiliziral moje romantične iluzije. Queen Charlotte: A Bridgerton story nam je prinesel zgodbo o ljubezni kraljice Charlotte in kralja George-a. To zagotovo ni klasična zgodba o zaljubljenosti, na katero smo navajeni, temveč ena realnejših, težjih zgodb, kdaj prikazanih v tem formatu. Zgodba o odločitvi, da ostaneš, ko bi bilo lažje oditi, o sprejemanju omejitev, ki jih ljubezen sama ne more odpraviti, temveč le olajša. Njun odnos me je prisilil, da se vprašam, koliko smo danes pripravljeni priznati, da ljubezen ni vedno videti lepa, da bi bila resnična. Pravzaprav, da prave velike ljubezni pogosto niso lepe. Da ljubezen ne traja samo, dokler stvari tečejo gladko. In da stabilnost ne izključuje strasti, a pogosto zahteva odrekanje fantaziji o popolnosti.

Photo: Liam Daniel/Netflix

Penelope Featherington in Colin Bridgerton

Tretja sezona mi je morda najbolj neopazno, a tudi najbolj iskreno, zgradila zrel odnos do ljubezni. Zgodba Pen in Colina premakne fokus z dramatične in seksi privlačnosti na nekaj mnogo krhkejšega – ljubezen, ki raste iz dolgotrajnega poznanstva, iz prijateljstva, iz vsakodnevne bližine. Njun odnos me je prisilil, da se vprašam, zakaj sem toliko časa verjela, da mora biti ljubezen spremljana z negotovostjo, da bi bila vznemirljiva. Penelopina dolgotrajna nevidnost in Colinova nezmožnost, da prepozna, kar je bilo vedno prisotno, sta odprla boleče vprašanje: kako pogosto spregledamo tisto, kar nam ponuja varnost, ker ne izgleda kot fantazija, ki smo se jo naučili prepoznavati kot pravo ljubezen? V tej sezoni sem prvič jasno videla, koliko je romantični ideal, ki ga nosim v sebi, pogosto v konfliktu z mojimi resničnimi čustvenimi potrebami. Koliko sem nagnjena k podcenjevanju miru, ker ni dovolj dramatičen, in hkrati koliko me izčrpava iskanje intenzivnosti, ki ne nudi trajanja.

Photo: Liam Daniel/Netflix

Preko vseh teh zgodb Bridgerton dosledno kaže, kako so naše čustvene izbire oblikovane z družbenimi pričakovanji. V regentski družbi so to nazivi, zakoni in ugled, danes pa čustvena dostopnost, timing in družbena sprejemljivost. Okviri so se spremenili, a pritisk ostaja enak. Ljubezen je še vedno nekaj, kar se meri, ocenjuje in vrednoti od navzven, preden se sploh doživi navznoter.

Kar sem se na koncu naučila ob gledanju Bridgertona, ni kako ljubiti, temveč zakaj ljubim na način, kot ljubim. Zakaj me privlačijo določeni vzorci, zakaj se nekaterih odnosov bojim prav zato, ker delujejo mirno, in zakaj sem potrebovala toliko časa, da sem dojela, da romantična fantazija sama po sebi ni problem – problem nastane, ko je ne preizprašujemo.

Bridgerton zame nikoli ni bil pravljica. Je kulturni okvir, skozi katerega sem začela razgrajevati lastne romantične mite, ne da bi jih popolnoma zavrgla, temveč da bi jih končno naredila zavestne. Morda je to največja vrednost te serije – ne v tem, da nam pokaže, kako ljubezen izgleda, temveč v tem, da nas prisili, da se vprašamo, zakaj še vedno verjamemo, da mora ljubezen izgledati prav tako.