12 filmov, ki jih Charli XCX ne more spraviti iz glave

Če je Brat poletje karkoli dokazalo, je to, da je Charli XCX nekdo, ki s svojim stilom in okusom definira celo generacijo. Že na veliko bukiramo karte za njen koncert v soseščini avgusta, na repeat vrtimo novi spot za stari hit Party 4 you in pilimo vse tiste verze, ki se bodo peli v en glas. Vendar pa, poleg tega da je na vrhu vseh glasbenih seznamov, ima Charli precej širši vpliv na sodobno pop kulturo – začela je namreč vplivati tudi na to, kar gledamo, ne le poslušamo. Šest mesecev potem ko je pricurljal njen profil na Letterboxdu, je britanska pevka začela svoje filmske recenzije deliti tudi na TikToku in Instagramu – mi pa smo si takoj naredili izčrpne zapiske. V nadaljevanju predstavljamo 12 filmov, ki si jih Charli XCX te dni nikakor ne more izbiti iz glave – pripravite se na maraton!

Unzipped (1995)

Eden prvih modnih dokumentarcev, ki je pokazal, kako zelo osebno, kaotično in globoko negotovo je lahko ustvarjanje kolekcije. Unzipped spremlja oblikovalca Isaaca Mizrahija med pripravami na revijo na New York Fashion Weeku – od prvih skic do zadnje predstavitve. Posnet v času, ko je bila moda devetdesetih na vrhuncu, film vključuje tudi supermodele tistega obdobja in razkriva pravo dinamiko v ozadju vsega glamurja. Pojavijo se Naomi Campbell, Kate Moss, Christy Turlington, John Galliano in drugi akterji modne scene.

„To je moja najljubša stvar, ki sem jo gledala ta mesec. Režiral ga je Douglas Keeve in spremlja Isaaca Mizrahija, medtem ko se pripravlja na svojo kolekcijo za New York Fashion Week. Če imate radi modo, si morate ta dokumentarec ogledati. Pojavijo se vse legende: Kate, Naomi, Christy… tukaj sta tudi Galliano in Polly Mellen. A najpomembneje – film popolno prikaže ustvarjalni proces umetnika: izbruhe navdiha, dvome vase, ranljivost in na koncu – zmagoslavje,“ pravi Charli XCX.

Catwalk (1995)

Ta črno-beli dokumentarec spremlja Christy Turlington skozi eno modno sezono – iz Milana v Pariz in nato v New York. Posnet od blizu prikazuje vsakdanjik modela, ki soustvarja industrijo: vaje, preoblačenja, odnose v zakulisju. V ospredju so tudi prijateljstva med manekenkami, še posebej njen odnos z Naomi Campbell in Carlo Bruni.

„Zelo iskreno, posneto črno-belo. Odlično prikazuje njen odnos z Naomi in drugimi modeli … Genialen trenutek s Carlo Bruni. Res kul. In odlična glasba Malcolma McLarena.“

The Bling Ring (2013)

Sofia Coppola rekonstruira resnično zgodbo skupine najstnikov iz Los Angelesa, ki so, obsedeni s slavo in razkošjem, vdirali v hiše slavnih osebnosti, kot sta Paris Hilton in Lindsay Lohan. The Bling Ring ni klasičen triler, temveč študija površinskosti, želje po pozornosti in vpliva pop kulture na mlajše generacije. Film je hkrati kritika določenega časa in vizualni vpogled v takratni Y2K slog, ki se je – kot opaža Charli – ponovno vrnil v modo.

„Gledala sem ga četrtič. Imam občutek, da je film vedno bolj kulturno relevanten vsakič, ko ga znova gledam. In vedno je, kot da berem kakšen sočen trač-revijal, kar mislim, da je tudi ves point. Prav tako mislim, da je moda v filmu spet aktualna. Vsi kostumi v filmu dobesedno izgledajo kot garderoba Addison Rae.“

Part of the Weekend Never Dies (2008)

Dinamičen prikaz koncertne turneje benda Soulwax, posnet pred tem, ko so mobilni telefoni prevzeli atmosfero v klubih. Film združuje posnetke iz zakulisja, nastope in necenzurirane prizore z zabav po vsem svetu. Sledi bendu, občinstvu in vzdušju, ki je takrat definiralo nočno življenje – brez scenarija, brez popravkov, samo surova energija z odra in glasba.

„Očitno sem v fazi dokumentarcev… Ta je super, če radi gledate ljudi, kako se zabavajo. V njem so neverjetni posnetki z žurov. Jasno je, da je iz časa, ko ljudje še niso uporabljali telefonov na koncertih, tako da je vzdušje dobesedno otipljivo. Prav tako, pozdrav mojemu tour menedžerju, ki se pojavi v tem dokumentarcu,“ pravi Charli XCX.

28 Years Later (2025)

Nadaljevanje znane serije Dannyja Boyla (28 Days Later, 28 Weeks Later), ki se po daljšem premoru vrača s sodobnim pristopom k postapokaliptičnemu žanru. Dogajanje je postavljeno tri desetletja po začetku okužbe, v svet, ki se je spremenil – a ne tudi ozdravil.

„Pogledala sem ga med tonsko vajo in nastopom na koncertu Due Lipe. Samo prečkala sem cesto, da bi si ga ogledala. Danny Boyle se je vrnil.“

Au Hasard Balthazar (1966)

Film Roberta Bressona spremlja življenje osla Balthazarja, ki skozi življenje menja lastnike in doživlja različne usode – nežne in krute. Vsaka sprememba razkrije nekaj tako o ljudeh kot o svetu, ki jih obdaja. Posnet minimalistično, brez velike drame, a s silovitim čustvenim nabojem. Film pogosto navajajo kot eno najbolj ganljivih del evropske kinematografije.

„To je tako, tako, tako žalosten film. Če se potrebujete pošteno zjokati – glejte. Jaz sem se,“ pravi Charli XCX.

The Happening (2008)

Night Shyamalan v tem ekološkem trilerju prikazuje množično paniko, potem ko se ljudje začnejo obnašati iracionalno, vodeni nepojasnjeno silo. V glavnih vlogah nastopata Mark Wahlberg in Zooey Deschanel v nenavadni igralski kombinaciji. Film je sprožil deljena mnenja kritikov, a je kasneje prav zaradi svoje nenavadnosti pridobil kultni status.

„Bila sem v Italiji z Georgeem in naredila sva M. Night maraton. Tega filma prej nisem gledala, pravijo, da ni bil najbolje sprejet, ko je izšel? Meni je bil fantastičen. Wahlberga in Deschanel si nikoli ne bi predstavljala kot par, ampak sta zabavna. On nosi ogromen mood prstan brez kakršnegakoli razloga – kar ga naredi še bolj smešnega.“

The Appointment (1982)

Redko predvajan britanski psihološki triler, umeščen nekam med vsakdanjik in srhljivo nepojasnjenost. Režiral ga je Lindsey Vickers – to je njegov edini igrani film. Zgodba spremlja moškega, ki ima zlovešč občutek, da se bo njegovi hčerki zgodilo nekaj groznega, čeprav ne ve, zakaj. Film ne ponuja neposrednih odgovorov, temveč gradi atmosfero neznanega z uporabo tišine in sugestije.

„Obožujem. Ta tip, Lindsey Vickers, je naredil samo ta film in dokumentarec za BBC o Richmondu. Res je  nadrealen, res nenavaden. Malo me spominja na britanske TV-oddaje, ob katerih sem odraščala, kot je The Queen’s Nose. Je nekaj čudnega v tem. Ima Twin Peaks vzdušje … res imam rada ta film,“ poudarja Charli XCX.

The Village (2004)

Misteriozna drama M. Night Shyamalana, postavljena v izolirano vas, katere prebivalci živijo v strahu pred nevidnimi bitji iz gozda. Film združuje estetiko 19. stoletja, psihološko napetost in značilne Shyamalanove preobrate. Namesto klasične grozljivke se osredotoča na vzdušje, zaznavanje strahu in način, kako se družba brani – ali zapira – pred svetom.

„Res imam rada ta film. Ne vem, kako naj to razložim, ampak gledanje M. Nightovih filmov je zame kot obisk zabaviščnega parka. Če veš, kaj mislim – veš. Če ne, oprosti.“

Salò, or the 120 Days of Sodom (1975)

Kontroverzen film Piera Paola Pasolinija, svobodno navdihnjen z romanom markiza de Sada. Zgodba je postavljena v fašistično Italijo in prikazuje skupino mladih, ki jih ugrabi skupina oblastnikov ter jih podvrže brutalnemu in psihološkemu mučenju. Film pogosto opisujejo kot ekstremen, šokanten in tematsko težek – bolj predmet analize kot klasična gledalska izkušnja.

„Mislim, da ne rabim  razlagati tega filma – vse si lahko preberete na internetu,“ je kratka Charli XCX.

Bridget Jones: Mad About the Boy (2025)

Četrti film iz serije o Bridget Jones prinaša zgodbo o Bridget kot samohranilki, ki se znova sooča z ljubeznijo, lastnimi negotovostmi in sodobnim načinom življenja. Zgodba je navdihnjena z istoimenskim romanom in združuje značilen humor serije z emocijami, ki spremljajo bolj zrela leta. Hugh Grant se ne pojavi, Colin Firth pa.

„Potrebovala sem nekaj lahkotnega po vsem, kar sem gledala, zato sem si zavrtela Bridget Jones 4. Niti tretjega dela nisem gledala, ampak res ni važno. Dvakrat sem jokala. Bila sem čisto v PMS obdobju,“ doda.

Mouchette (1967)

Še en film Roberta Bressona, osredotočen na mlado dekle iz podeželske Francije, ki se sooča z neprijaznim in ravnodušnim svetom okoli sebe. Posnet v prepoznavnem Bressonovem slogu, z neizkušenimi igralci in minimalnim dialogom, film raziskuje teme žalosti, izolacije in nemoči, brez kakršnegakoli patetiziranja.

„Trenutno sem zelo v Bresson fazi. Všeč mi je, kako dela z neizkušenimi igralci. Njegovi filmi so preprosti, a zelo močni, in komaj čakam, da si ogledam še več njegovih del.“