Olivier Saillard nas je popeljal skozi eno največjih modnih razstav, ki je bila nedavno odprta v Parizu

Dan, ko sem se morala sestati z Olivierom Saillardom, se je začel zelo slabo, z milijonom drobnih jutranjih nezgod in neprijetnosti, ki so kulminirale v tem, da mi ni uspelo dobiti vstopnic za koncert sanj. Zato sem prvo jutranjo kavo pila ob razmišljanju, kateri od petih retrogradnih planetov me tokrat sabotira, in skoraj povsem pozabila na pogovor, ki sem se ga večer prej zelo veselila. Na srečo tega klica ni doletela ista neprijetna usoda, ki me je spremljala tisti dan, zato sem z vsako najino izmenjano povedjo skorajda lahko občutila, kako se mi raven dopamina v krvi vrača v normalo. Saillard je kljub temu, da je eden najbolj znanih modnih zgodovinarjev, izjemno prijeten sogovornik, in bodimo realni, težko je biti slabe volje, ko razmišljaš o oblikovalskih opusih Christiana Diora in Azzedina Alaïe.

Povezano: Anthony Vaccarello širi svoj imperij in iz sveta mode vstopa v svet filma

Olivier Saillard je kustos pravkar odprte razstave “Azzedine Alaïa and Christian Dior, two masters of haute couture”, ki postavlja dela dveh uglednih oblikovalcev v dialog. Ob razmišljanju o tej razstavi sem se poskušala spomniti, kdaj sem prvič slišala za modno hišo Dior, in seveda do odgovora nisem prišla. Nisem prepričana, ali sem ime Christian Dior prvič prebrala na mamini steklenički parfuma ali v kateri od revij, ki sem jih kot deklica ure in ure listala (kar je povzročilo nekakšen Pigmalionov učinek), in spoznala sem, da si je s tem zaman beliti glavo. Ta francoska modna hiša je tako kultna, da se je skoraj nemogoče ne srečati z njo že v zgodnjem otroštvu. Ali Azzedine Alaïa je natančno vedel trenutek, ko je prvič videl kreacije Christiana Diora, saj je bilo prav to odkritje odločilnega pomena za nadaljnji razvoj kariere tega tunizijskega oblikovalca. Zgodilo se je, ko je živel še v Tuniziji, kjer so mu stik z evropsko modo omogočale francoske modne revije, ki mu jih je prinašala takratna mentorica Madame Pinault. Tudi Alaïa ni bil imun na Diorjevo pedantno senzibilnost in eleganco, in kot pravi Olivier Saillard, je leta 1956, ko se je preselil v Francijo, “takoj ob prihodu v Pariz potrkal na vrata hiše Dior”. Rezultat je bila kratka praksa, štirje dnevi, ki se jih bo Azzedine Alaïa spominjal do konca življenja. “To ga je uvedlo v svet pariške mode,” pravi Saillard.

Povezano: V Rimu je na ogled edinstvena razstava, ki združuje antiko, mitologijo in sodobni nakit

Zbiratelj večnega navdiha

“Ob neki priložnosti mi je Azzedine Alaïa povedal, da ga je že od začetka navdihovala arhitektura oblek Christiana Diora. Že ko je bil zelo mlad, je poskušal razvozlati skrivnost odličnosti njegovih oblek,” mi je zaupal kustos in poudaril pomen modne hiše Dior pri oblikovanju koncepta “modnih sanj”. Alaïa je vsekakor eden izmed oblikovalcev, katerih modne sanje so postale resničnost, saj ni le sodeloval z nekaterimi največjimi imeni modne industrije – od samega Diora do Thierryja Muglerja –, temveč je ustvaril tudi lastno blagovno znamko, ki je še danes sinonim za eleganco. Poleg številnih lastnih kreacij, ki so definicija krojaškega mojstrstva, je Alaïa za seboj pustil tudi obsežno zbirko del drugih oblikovalcev, ki jih je cenil in zbiral kot navdih. Olivier Saillard trdi, da je prav zaradi obsežnosti te zbirke nemogoče natančno razvozlati, katere so tiste kode, ki so vplivale na delo tega oblikovalca. “V Alaïjevi zbirki imamo okoli 600 kosov Christiana Diora, pa tudi okoli 900 kosov Madame Grès, 500 kosov Cristóbala Balenciage… to je izjemno pomembna zasebna zbirka,” našteva kustos. “Lahko pa rečem, da so Diorjeva dela Alaïa naučila ustvarjati nekaj brezčasnega.”

Povezano: 10 kosov iz novih dizajnerskih kolekcij, ki bodo vaš interier v trenutku dvignili na novo raven

Zajetna zbirka, ki bi ji zavidali tudi številni muzeji, ter neločljiva povezanost del dveh velikih mojstrov so navdihnile odprtje dveh vzporednih razstav v Parizu. V La Galerie Dior je bila že novembra odprta razstava, za katero je fundacija iz Alaïjeve zasebne zbirke izposodila približno sto od omenjenih šeststo legendarnih kreacij Christiana Diorja. Druga razstava, ki se odpira v Fundaciji Alaïa, pa je tista, ki dela obeh oblikovalcev postavlja v kontekst, skorajda secira vsak šiv njunih oblek in v poskusu išče tisto skupno nit, ki ju neločljivo povezuje, morda v upanju, da bomo na koncu odkrili, kako je Azzedine Alaïa iz pripravnika prerasel v oblikovalca, o katerem bo govoril ves svet. “Na začetku je bilo težko kurirati to razstavo, saj smo nekatere najzanimivejše kose posodili La Galerie Dior, kar nam je bilo v čast.” “Vendar sem spoznal, da so pri nas še vedno prisotni tisti močni kosi, ki so kot risbe in skice,” mi je povedal Saillard. Kljub temu se kustos morda najbolj veseli predstavitve obleke, ki še nikoli doslej ni bila razstavljena, saj je bila fundaciji podarjena šele pred kratkim. “Zelo prijetna oseba je podarila vintage obleko svoje matere, ki jo je nosila drugi dan po poroki. Gre za zelo lepo rdečo obleko, najstarejšo kreacijo Azzedina Alaïe, ki jo imamo,” pojasnjuje Olivier Saillard. “Ustvarjena je bila leta 1958, le dve leti po njegovem prihodu v Pariz. Obleka je v celoti izdelana iz rdečega satena, vpliv Christiana Diorja pa je očiten, kot da bi jo oblikoval on sam.”

Lekcije iz (modne) anatomije

Ideja snovalcev razstave je bila, da obiskovalec ob opazovanju oblek Azzedina Alaïe in Christiana Diorja druge ob drugi opazi tudi drobne poteze, po katerih se ujemajo, ter zasluti skupno senzibilnost oblikovalcev. “Ko smo ugotovili, da imamo res lepo selekcijo črnih oblek Azzedina Alaïe, barve, s katero je rad delal, smo se odločili, da pripravimo izbor, zasnovan na barvah, materialih in detajlih, kot so ovratniki ali rokavi. Tako je ta razstava na nek način lekcija iz anatomije,” mi je povedal Olivier. “Gre za zanimiv dialog, vendar je razstava, bolj kot dialog med Christianom Diorjem in Azzedinom Alaïo, lekcija iz visoke mode.”

Primerjava izdelave oblek z anatomijo se morda zdi nenavadna, dokler se ne spomnimo temeljnih načel, po katerih sta ustvarjala Christian Dior in Azzedine Alaïa. Oba oblikovalca sta bila mojstra krojenja in strukture ter sta poznala vsak delček procesa izdelave couture kolekcij. Če želimo razvozlati, kaj je tisto, zaradi česar so njune kreacije postale tako legendarne, moramo pozornost usmeriti v tehniko in bistvo vsake posamezne stvaritve. “Mnogi občudujejo Christiana Diorja, vendar ne vedo, da je gojil strast do arhitekture. Napisal je številna besedila, posvečena arhitekturi in modi, ter je izjemno cenil tehnike izdelave in strukturo,” mi je povedal Olivier. “Kot da lahko vidite okostje Diorjevih oblek.” Njegove besede so me spomnile na mojo navado, da med spletnim nakupovanjem preučujem razporeditev šivov na oblačilih, da bi že zgolj s pomočjo slike na zaslonu ugotovila, ali gre za kos, ki mi bo lepo stal – trik, na katerega sem zelo ponosna, saj se običajno izkaže za uspešnega –, in to je le drobec znanja o strukturi, kakršnega sta imela Dior in Alaïa. “Govoriti o arhitekturi obleke ni nesmiselno. Obleka je konstruirana in oblikovana glede na smer tkanja, smer tkanja pa je skrivnost krojaške umetnosti, in to je skrivnost, ki je odvisna od prvega pravila arhitekture, spoštovanja zakonov gravitacije,” je nekoč dejal sam Monsieur Dior. Čeprav ga je arhitektura manj zanimala, je tudi Alaïa pripisoval izjemen pomen strukturi kreacij. “Azzedine je bil kipar, bil je virtuoz in gojil je enako strast do tehnik. Delila sta ta skupni okus za atelje, znala sta obleke izdelati sama. Tudi Dior, ki je imel okoli sebe številne krojače, je bil vključen v vsak del procesa v ateljeju, medtem ko je bil Azzedine resnični mojster ateljeja,” mi je pojasnil Saillard.

Postavljene druga ob drugo kreacije si Azzedina Alaïe in Christiana Diora niso podobne, vendar ustvarjajo neustavljivo enak učinek in dajejo vtis, da sta ta dva modna mojstra resnično odkrila neko skrivnost, ki si je mi sploh ne znamo predstavljati, saj je s prostim očesom težko zaznavna. Poleg očitne navezanosti na konstrukcijo sta oblikovalca dajala prednost podobnim barvam, ki so ustrezale duhu časa v vsakem desetletju, v katerem so bile obleke ustvarjene. “Njune kreacije so zelo pariške, zelo haute couture. A pri couture kolekcijah ni vedno bistvo ustvariti najbolj moderen kos, temveč kos, ki je večen,” mi je Olivier povedal o tej skupni niti, ki povezuje delo Azzedina Alaïe in Christiana Diora. “Mislim, da je to izjemno pariška lekcija: da skrivnost dobre kreacije tiči v njeni brezčasnosti.” Navdušeno sem kimala z glavo in razmišljala o tem, kako sta oba oblikovalca uspela ustvariti svoja povsem različna svetova, a ju je pri tem vodila ista vodilna zvezda. Zdaj, ko lahko eno ob drugi vidimo kreacije, ki jih je Alaïa občudoval, in tiste, ki jih je ustvaril sam, se je težko upreti občutku, da se vse vedno zgodi z razlogom, tudi takrat, ko nekomu potrkamo na vrata.