Dizajner olimpijskega plakata za Vogue Adria o simboliki in podrobnostih, ki ga krasijo

Olimpijske igre ves svet povezuje s športom. Z najboljšimi športniki. Z nemogočimi dosežki, s premikanjem meja telesnih zmožnosti ter z njegovim metafizičnim delovanjem. Malo ljudi bi olimpijske igre povezalo s kreativnostjo in umetnostjo. Ste vedeli, da je to več tisoč let staro športno tekmovanje v enem trenutku novejše zgodovine imelo tudi umetniške discipline? Od leta 1912 do 1948 so tekmovalci osvojili kar 146 medalj v disciplinah arhitekture, književnosti, glasbe, slikarstva in kiparstva. Dva tekmovalca sta celo osvojila medalje v športnih in umetniških disciplinah; Walter W. Winans in Alfréd Hajós. Winans je osvojil zlato in srebro v strelstvu in kiparstvu, medtem ko je Hajós osvojil medalje v plavanju in arhitekturi. Ja, olimpijske igre so kraj, za katerega lahko legitimno rečemo, da izpostavlja najboljše med nami, ljudi, ki s svojim talentom, vztrajnostjo in predanostjo dokazujejo, da je – le nebo meja.

Ravno zaradi tega nadčloveškega faktorja je pomembno poudariti to, kar je kreativno na olimpijskih igrah. Igre so letos vizualno predstavljene z izjemnim umetniškim delom, plakatom, ki ga podpisuje eden najboljših, umetnik Ugo Gattoni. Ugo Gattoni ni samo likovni umetnik in njegov letošnji plakat ni samo sredstvo vizualne komunikacije olimpijskih iger. Njegova osnovna izobrazba in začetni interesi prihajata iz področja znanosti, natančneje matematike. Vendar so skice, risbe in čečkarije na robovih zveskov prevladale. Vedno je bil očaran nad risanjem, želel je postati arhitekt. Matematika in risanje združena v eno strast. Podal se je na pot umetnosti in njegovi interesi so precej vidni na plakatu letošnjih olimpijskih iger. Plakat prikazuje toliko, da ga je na prvi pogled težko zajeti v celoti. Prikazuje mesto, ljudi, življenje; vsak kvadratni centimeter prikazuje podrobno, narativno sceno, za katero bi lahko rekli, da je plakat zase. Toliko je kompleksen in hkrati hipnotizirajoč, da je bil predstavljen na družbenih omrežjih v delih, od katerih ne morete tako zlahka odvrniti pogleda. Plakat je namenjen večkratnemu gledanju, iz različnih fizičnih in narativnih kotov in prinaša toliko zgodb, da bi ga lahko brali dneve, tedne, celo mesece.

„Kar je pomembno v mojem umetniškem ustvarjanju je to, da se delo lahko gleda in razume z različnih razdalj,“ pojasnjuje Ugo.

„Večino svojih del rišem v velikih dimenzijah. Ta plakat je velik 145 x 110 cm. Ko ga opazujete od daleč, na primer s petih metrov, vidite grandiozen stadion, vidite Pariz, razpoloženje, zabavo in razburjeno mesto. Ko se približujete, začnete prepoznavati spomenike, znamenitosti, specifična mesta, reko… In ko se popolnoma približate, ko se ‘potopite’ vanj, boste preživeli ure in ure v opazovanju prizorov in zgodb… Popolnoma se boste izgubili v njih. Zelo pomembni so mi različni koraki gledanja, branja narativa.“

Ugo Gattoni ni samo likovni umetnik in ilustrator, je tudi pripovedovalec zgodb. Njegova zgodba se začne z veliko skico in jo gradi ne z dodajanjem podrobnosti, temveč z njihovim poudarjanjem. Kot da so že tam, kot da že obstajajo in le čakajo, da jih on ‘zgrabi’ in ‘privleče’. Kot ko igralci čakajo, da jih na avdiciji izberejo za vlogo. In bolj ko izbira podrobnosti, bolj zgodba dobiva smisel in prinaša podrobnosti, za katere morda nismo vedeli ali smo nanje pozabili. Zanj je vse pomembno, vsak majhen detajl zgodbe, tudi tisti, za katerega bi na prvi pogled mislili, da je nepomemben. Rek „Hudič je v podrobnostih“ tukaj popolnoma pride do izraza.

„S tem delom sem poskušal prikazati mitologijo Pariza 2024. Uporabil sem vse simbole in vrednote ter jih s svojim nadrealističnim slogom prelil v nekaj resničnega, realnega,“ opisuje svoj proces Ugo. „Če ne bi risal, bi bil arhitekt,“ nadaljuje, „ker gradim zgodbo. Risanje je samo orodje gradnje. Iz svojega plakata bi lahko naredil gledališko predstavo ali animacijo. Vsi detajli plakata služijo ustvarjanju občutkov, življenja.“ Zanima me, od kod črpa navdih za svoja, tako podrobna, narativna dela. „Ne raziskujem,“ pojasnjuje. „Čeprav moje delo zaznamuje horror vacui, tega ne počnem zavestno ali načrtno. Rad imam arhitekturo, rad imam kompleksno arhitekturo in neskončno zapletene načine gradnje oblik. Opažam, da ta plakat primerjajo s Hieronymusom Boschom, vendar nisem prepričan v to. Verjetneje je, da me navdihuje vsakdan, moje vsakdanje življenje. Ta Pariz in olimpijada sta prišla, tako rekoč, iz – moje roke. Naravno in organsko.“

„Seveda sta,“ sem pomislila, ko sem poslušala njegovo razlago umetniškega procesa, z zavedanjem, da ga je ustvarjal šest mesecev, sedem dni v tednu, 14 ur na dan. Gre za intenzivni trening, opažam. Čeprav so olimpijske igre športni dogodek, imejmo v mislih, da so metafizične, iznad naše človeške izkušnje realnosti. In Ugo Gattoni to čuti in pripoveduje; celo z enim ‘navadnim’ plakatom.