Oktobrski salon je eden najpomembnejših domačih pregledov sodobne umetnosti

Ko je leta 1960 Oktobrski salon ustanovil Svet Moderne galerije, ki je kasneje prerasel v Muzej sodobne umetnosti v Beogradu, je bilo jasno, da se dogaja nekaj velikega pomena, saj je bila njegova glavna naloga vsako leto organizirati razstavo reprezentativnih dosežkov sodobne srbske likovne umetnosti. Z močnim antifašističnim sporočilom je bila zamisel, da se dogodek odpre vsakega 20. oktobra, v čast dneva osvoboditve Beograda. Danes, več kot šest desetletij kasneje, je Oktobrski salon kljub vsem izzivom, s katerimi se sooča, še vedno eden najpomembnejših festivalov sodobne umetnosti, predvsem v domačem in mednarodnem kontekstu, ki v skladu s potrebami današnje družbe še naprej opozarja na pereče probleme sodobnega časa.

V svoji zgodovini je salon spremenil svojo zasnovo in oblike organizacije. Čeprav je bil za prvo izdajo tega dogodka zgrajen začasni objekt, je Umetniški paviljon na Masarikovi ulici, ki je deloval do leta 1974, od takrat pa vse do letošnje, 60. edicije, Oktobrski salon nima lastnega stalnega razstavnega prostora. Zahvaljujoč pobudi dolgoletnega organizatorja, Kulturnega centra Beograda, mesto Beograd kot ustanovitelj leta 2004 sprejme pomembno odločitev, da se dogodku da mednarodni značaj in leta 2014 Oktobrski salon postane bienalni dogodek.

V zadnjih dveh desetletjih so uveljavljeni kustosi predstavili različne koncepte za naslavljanje družbenih, političnih, estetskih in drugih pojavov, ki so utelešeni v praksah umetnikov in kolektivov, ki delujejo na mednarodni sceni. V tem obdobju je občinstvo imelo priložnost spremljati najnovejše tendence na področju vizualnih umetnosti na različnih točkah v Beogradu, od galerij Kulturnega centra Beograda in paviljona Cvijeta Zuzorić, preko Muzeja Jugoslavije, območja nekdanje turške kopeli, hiše Legata, skladišča v Kraljević Marku, stavbe Mestnega muzeja Beograda v Resavski, do Narodnega muzeja, nekaterih fakultet, knjižnic, salonov, zapuščin, pa tudi nekonvencionalne razstavne prostore, kot so garaže, fasade, panoji itd. V skladu s tem bo prihajajoči oktobrski festival predstavljen v galerijah Kulturnega centra Beograda, Paviljonu na Cvetličnem trgu, Galeriji Fakultete za likovno umetnost, prostoru nekdanjega Akademskega kluba, Galeriji Društva likovnih umetnikov Srbije (ULUS), Galeriji SULUJ, Salonu Mestnega muzeja Beograda, Muzeju afriške umetnosti, v oknih Francoskega inštituta in na javnih mestih v mestu.

Photo: Anne Imhof, Youth, 2022.

Ko se neka umetniška manifestacija odvija že 60-ič, je jasno, da so številna, desetletja dolga vprašanja o umetnosti, umetnikih in njihovem položaju v danem trenutku in danih okoliščinah vtisnjena v njeno tkivo. Zato letošnja izdaja, ki bo potekala od 20. oktobra do 1. decembra, v svojem sloganu vsebuje vprašalnik, da bi spodbudila celotno družbo, vključno s strokovnjaki in širšo javnostjo, k razmisleku o vprašanju: “Kaj ostane? / What’s left?”.

“60. edicija se pripravlja in izvaja v duhu in z idejo preizpraševanja možnosti sobivanja različnih konceptov, kuratorskih in umetniških pozicij, glede na to, da se je komisija po razpisu odločila, da bo sprejela vse tri predlagane koncepte. Ta odločitev je motivirana tudi s potrebo po nadaljevanju procesa pregleda delovanja tega dogodka,” pravi Zorana Đaković Minniti, ena od članic upravnega odbora Oktobrskega salona in programska direktorica KCB, in dodaja: “Predloge je poslal Lorenzo Balbi, umetniški vodja Muzeja moderne in sodobne umetnosti v Bologni (Trag Lina Džuverović, višja predavateljica na Chelsea fakulteti za umetnost, Univerze za umetnost v Londonu (Upanje je disciplina), in Matthieu Leli, kustos v Muzeju sodobne umetnosti v Lyonu (Estetika(e) srečanja). Pri razvoju konceptov so se povabljenim kustosom pridružile kolegice Dobrila Denegri, Emilia Epštajn, Ana Knežević, Rafaela Dražić in Maja Kolarić.

Tovrstna navidezno kompromisna odločitev o sprejetju vseh treh predlaganih konceptov dejansko kaže na sodelovanje in preizpraševanje lastnih zmogljivosti, s spraševanjem, kaj ostane?, a tudi z iskanjem odgovora na drug pomen, ki ga ima to vprašanje v angleščini (what’s left?), in to je: kaj je levo?”

Tri mednarodne kuratorske ekipe bodo predstavile dela okoli štiridesetih domačih in tujih umetnikov ter številne spremljevalne programe v obliki delavnic, javnih branj, panelnih razprav, uličnih akcij in performansov. Omenjeni koncept Trag/SledLorenza Balbija in Dobrile Denegri, želi ponovno preučiti obseg mednarodne razstave v luči delovnih pogojev umetnika in prostora za umetnost. Upanje kot osrednji motiv razstave je v središču koncepta Upanje je disciplina Line Džuverović, Ane Knežević in Emilije Epstein, ob podpori Rafaele Dražić. S tem konceptom se aktivisti in samostojne civilne iniciative iz različnih regij vključujejo in povezujejo s podobnimi pobudami iz drugih obdobij, da bi umetnost predstavili kot vezivno tkivo pri ustvarjanju solidarnosti in medsebojno se podpirajočih mrež. Estetika(e) srečanja, koncept MatthieujaLeli èvrea in Maje Kolarić, bo skozi dialog med umetniki raziskoval celo paleto tem in dejavnosti, katerih rezultat naj bi bili potencialno novi prostori za razmislek o umetnosti.

Slavimir Stojanović Futro, grafični oblikovalec in vizualni umetnik, je ime, ki ga še posebej povezujemo z oktobrskim salonom iz leta 1994, ko je ustvaril logotip in vizualno podobo takratne izdaje. Po tridesetih letih, voden z idejo o predstavitvi urbanega gozda, Futro uresničuje novo vizualno podobo. “Uporabil sem simbole, ki so grafično zelo reducirani, vsak od njih pa predstavlja eno od treh posebnih kuratorskih razstav: Trag, Nada je disciplina in Estetika(e) susreta. Takoj, ko izgovorite imena, ti trije koncepti zvenijo kot tri knjige, ki jih morate prebrati. Čista, abstraktna grafična metoda, na ravni piktogramov, kjer puščice določajo smeri, neposredno ponazarjajo same naslove in povezujejo tri zgodbe. Igral sem se še naprej z barvno paleto, ki je na robu grdega, ki deluje celo neskladno in neprimerno, malo boli. Toda brez te bolečine ne more nastati nič dobrega, ker je umetnost vedno tu, da nam postavlja najtežja vprašanja, zato se tudi to vprašanje glasi: Kaj ostane?”

Poleg izrazitega eklekticizma v smislu vedenja, delovanja in komunikacije v javnem prostoru je urbani gozd prizorišče popolnoma novih oblik boja. Zato se pojavlja vprašanje imena letošnjega oktobrskega salona kot odziv na pogosto globalno krepitev desnice na splošno in posledice, ki izhajajo iz tega političnega konteksta. Ob upoštevanju tega, ob različnih občitljivostih, bodo kuratorski koncepti, uokvirjeni z edinstvenim naslovom “Kaj je ostalo?/What’s left?”, beograskemu občinstvu ponudili platformo za kritično obravnavo različnih izzivov in problemov časa, v katerem živimo, tistih, ki so povezani z umetniškim, pa tudi družbenimi, političnimi in ekonomskimi. V tonu omenjenih premislekov je Oktobrski salon zasnovan predvsem kot prostor solidarnosti, razumevanja in združevanja tistih, ki so aktivni na področju umetnosti, pa tudi občinstva, ki razume pomen dogodka, kot je Oktobrski salon, in vsa ta leta predano spremlja njegove preobrazbe.