Ofis arhitekti so me še enkrat prepričali, kako napredno razmišljajo o obstoječi arhitekturi

V podobnem času, ko sem izvedela, da slovenska arhitektka Špela Videčnik iz biroja OFIS arhitekti prihaja v Zagreb (12. decembra), kjer bo v sklopu ciklusa predavanj UHA-ine programske linije Mies v Zagrebu predstavila delo nagrajenega ljubljanskega biroja, prejela sem tudi informacijo o njihovem novem projektu, dokončanem letos, o katerem se vsekakor splača napisati zgodbo.

OFIS arhitekti sicer za pomembno nagrado EUmies Awards 2026 kandidirajo s kar dvema projektoma: prenovo stare tiskarne Mladinske knjige v Ljubljani (2024) in rekonstrukcijo Vile Muhr v Bohinju (2025). Njihov novi projekt, Hiša pod topoli, prihaja kot eleganten nadaljek mojega poznavanja njihovega dela, v sklopu katerega so me že prepričali, kako dobro obvladajo razmislek o nadgradnji legendarnih, obstoječih arhitekturnih primerov. (Poleg omenjene tiskarne Mladinska knjiga je dober primer tudi zapuščena modernistična vila, ki so jo preobrazili v projekt, vreden občudovanja.)

Photo: Tomaž Gregorič

Hiša pod topoli stoji v naselju Murgle, enem najvplivnejših stanovanjskih eksperimentov povojne Slovenije. Zasnovala sta ga arhitekta Ivan in Marta Ivanšek, gradnja pa je potekala v fazah med letoma 1965 in 1982. Murgle so postale tihi, a radikalni model ekološkega bivanja, prilagojenega človeškemu merilu, dolgo preden je trajnost postala disciplina, pravijo arhitekti o naselju, ki je očitno nastalo pred svojim časom. Identiteta naselja ne določa izrazita arhitektura, temveč njegova kolektivna, nizkotehnološka inteligenca: lesene hiše, dvignjene na preprostih pasovnih temeljih v močvirnatih tleh, zračne strehe, porozni robovi ulic in načrtovalska logika, ki sledi geometriji obstoječih dreves. Zanimivo je, da celotno naselje pravzaprav nosi v sebi uvožen nordijski etos. Arhitekti so med bivanjem na Švedskem posvojili skandinavski način razmišljanja in ga nato prilagodili ljubljanskemu podnebju, kulturi in materialom.

Photo: Tomaž Gregorič

Koncept zakoncev Ivanšek je predvideval ohranitev velikih dreves na tem območju. Razporeditev objektov je bila prilagojena tej geometriji, kar je ustvarilo spontano nepravilnost, ulice pa so dobile imena po drevesih (pod hrasti, pod brezami). Hiše so majhne, a dovolj velike za udobno bivanje, pravijo arhitekti in poudarjajo, da so arhitekturno nenapadne, vtkane v zelenje in komaj opazne med drevesi. Murgle so bile prvotno zasnovane kot naselje za delavske družine, a so zaradi izjemnih ambientnih kakovosti hitro postale prestižna lokacija. Danes Murgle ostajajo eno najbolj zaželenih območij za življenje v Ljubljani.

Največji izziv za arhitekte?

Največji izziv naselja Murgle je hkrati njegova največja vrednost. Arhitekti so si morali zastaviti vprašanje, kako obnoviti naselje, ki so ga gradili zasebni lastniki, vsak svojo hišo po enotnih urbanističnih načrtih, ne da bi se pri tem izbrisal ekološki in družbeni DNK, ki ga dela tako posebnega.

Projekt je postal testni primer za prihodnost naselja. Pokazal je, da je mogoče z obnovo izboljšati funkcionalnost, obenem pa zaščititi krhko arhitekturno konsistenco, zaradi katere so Murgle eno najbolj zaželenih bivalnih okolij.

Obnova kot kontinuiteta, ne zamenjava

Hiša pod topoli je bila nekoč zadnja v nizu atrijskih hiš, rahlo umaknjena in obrnjena proti parku, kar je pri prenovi omogočilo edinstveno priložnost za razširitev sicer kompaktnega tlorisa, značilnega za Murgle. A izvorna konstrukcija ni bila več uporabna: fasada in streha sta vsebovali azbest, lesena struktura pa ni ustrezala sodobnim standardom. Arhitekti so zato hišo skrbno razstavili in jo znova zgradili iz križno lepljenega lesa, pri tem pa natančno ohranili prvotne proporcije, obliko in preprostost, značilno za arhitekturo Ivanškovih iz osemdesetih let. Nova hiša je ekološko učinkovita, energijsko zanesljiva in sodobno izvedena, a vizualno ostaja zadržana, skladno z značajem Mugrl. Rezultat je dom, ki izpolnjuje današnje standarde in hkrati ohranja skromnost, jasnost in človeško merilo, ki tvorijo identiteto naselja.

Sodobna razširitev, vodena izvirnimi principi

Ker je zahodna stran hiše obrnjena proti parku, je lahko bila razširitev bolj odprta in svobodneje oblikovana, a še vedno zasidrana v duh Murgel. Novi volumen so zasnovali kot lahek paviljon iz lesa in stekla, pod podaljšano streho, ki mehko povezuje staro in novo. Dva opečnata stebra, enaka tistima z izvorne fasade, delujeta kot diskreten poklon tradiciji naselja. Leseni bočni steni nudita zaščito in zasebnost, medtem ko se steklena fronta popolnoma odpira proti vrtu. Ohranili so tudi veliko brezo, enega ključnih prepoznavnih elementov kraja, in celo prilagodili temelj, da bi zaščitili njeno korenino, s čimer so nadaljevali Murgelsko filozofijo gradnje v dialogu z drevesi.

Rezultat je prostor, ki deluje tako kot bivalna razširitev kot tudi kot vmesni klimatski sloj, sodobna reinterpretacija nizkotehnološke ekološke logike, ki je izvirnim hišam v Murglah prinesla njihov uspeh.