Končno sem našla način, kako ukrotiti svojo odvisnost od nenehnega scrollanja

Dober dan, moje ime je Tina in zasvojena sem s scrollanjem!

Če bi se to res dogajalo na kakšnem srečanju anonimnih zasvojencev (v kakšni seriji, kjer igram samo sebe), moji bi sopotniki zaploskali v znak podpore, nekdo bi me verjetno objel, voditeljica z beležnico v naročju pa bi se mi zahvalila, ker sem se opogumila spregovoriti, in me nato vprašala, kako se je vse skupaj sploh začelo. Verjetno bi ji odgovorila tako kot politiki, ki bi najraje pobegnili od vprašanja – z zgodbo, ki nima nobene zveze s temo. Iskreno, nimam pojma, kdaj se je začelo, vem pa, da me je potapljanje v digitalni vrtinec povsem nesmiselnega scrollanja dolgo časa vodilo naravnost v obup. Potrebovala sem tudi kar precej časa, da sem si priznala, da nimam pojma, kaj naj počnem, ko ostanem sama s sabo in svojimi mislimi. Iz nekega čudnega strahu pred dolgčasom sem se prepuščala hitrim dopaminskim udarcem, v naivnem upanju, da me bodo spravili v dobro voljo. Kar se, seveda, nikoli ni zgodilo.

V svojih večurnih brezciljnih sprehodih po virtualnih pokrajinah sem se “nagrajevala” z videi nerodnih mladičev in pujskov, ki se podijo po travniku, z ženskami, ki iz brisač oblikujejo skulpture, s prigodami ovna Francisa, s politiki, ki se izmikajo vprašanjem, in z globoko analizo Jasininega Instagram profila, da bi ugotovila, kaj se je z njo zgodilo od osnovne šole naprej. Po tisti francoski solati od vsebin sem si na koncu zapomnila samo Francisa, dolgčas pa se je prelevil v obup, šopek najbolj mračnih misli in žalovanje za zapravljenim časom. Poleg tega sem po najbolj divjih doom-scrolling seansah čutila še tisto otopelo meglo v glavi, kot da sem se pravkar prebudila iz nepričakovanega popoldanskega dremeža in nimam pojma, kje sem (in zakaj).

Skratka, v nekem trenutku mi je preprosto prekipelo.

Getty Images

Črna luknja scrollanja in metode, ki niso dale nobenega rezultata

Nimam uradne statistike (nisem niti prepričana, da sploh obstaja), a z zelo veliko gotovostjo bi se stavila, da je zasvojenost s scrollanjem najbolj razširjena zasvojenost današnjega časa. Začela sem se tega zavedati pred leti, ko sem se na delo začela voziti s kolesom. Iz čiste zabave sem na poti do pisarne štela ljudi, ki zaradi pogleda prilepljenega na ekran ne kažejo nobenega nagona za samoohranitev in odločitev, ali bo nekaj treščilo v njih ali jih za las zgrešilo, prepuščajo naključju in drugim udeležencem prometa. Ugotovila sem, da se ljudje preprosto ne morejo odlepiti od telefona in da je skoraj neopazno postal podaljšek naše dlani, nekakšno orodje, ki bo morda čez generacije celo preoblikovalo anatomijo naših prstov, da nam bo lažje z njim upravljati. V družbi, kjer se počutim varno deliti svoje misli (dvome in tegobe), sem pogosto govorila o scrollanju, obupu in metodah, ki bi mi lahko pomagale zmanjšati screen time na raven, ki mi ne bo škodovala. Takrat sem dojela, da sta odpornost in čas, ki je potreben, da te scrollanje potisne v obup, precej individualna. Nekaterih ne pripelje nikamor blizu obupa – in to je, očitno, tudi povsem v redu.

Povezano: Instagram nas je vse prevaral in še vedno ne moremo živeti brez njega

Minilo je veliko let, preden sem našla metodo, ki me (vsaj včasih) uspešno odmakne od zapeljivega klica telefona. Poskusila sem vse mogoče. Puščala sem telefon v najbolj oddaljenem prostoru stanovanja, zvoka obvestil nisem slišala že od leta 2018, nastavljala sem opozorila o preseženem limitu (in jih redno podaljševala), razmišljala o tem, da bi se prijavila v neko skupnost v Italiji, kjer ti za dva tedna odvzamejo telefon, ti pa s preostalimi nesrečniki sadiš vrt in razmišljaš o sporočilih, ki jih ne moreš preveriti. Brala sem tuje izkušnje in poskušala posvojiti kakšne njihove metode. Enkrat mi je, recimo, prijateljica poslala članek o tipu, ki je telefon zaklepal v sef in si na zaslon napisal sporočilo: Zakaj želiš zdaj scrollati?. Sefa nimam, a nič podobnega ni delovalo.

A-ha trenutek in metode, ki so (končno) obrodile sadove

Iskanje hobijev, ki me res osrečujejo

Nato mi je nekje sredi leta prešinilo: brez smisla je odvračati se od scrollanja, če tudi takrat ne vem, kaj naj počnem sama s sabo. Kar v resnici potrebujem niso sporočila Ne scrollaj!, ampak odgovor na to, kako zapolniti svoj čas tako, da se ob tem počutim dobro. Usedla sem se in sestavila seznam aktivnosti, v katerih uživam, so zabavne, me izpolnjujejo in, kar je morda najpomembnejše, zaposlijo moje roke. Na seznamu so pristale tri stvari: telovadnica, knjige in DIY. Ugotovila sem, da gre za kombinacijo hobijev, ki lahko dobro vplivajo na moje psihično in fizično počutje, a me hkrati veselijo, me spodbujajo k učenju in napredku ter me motivirajo, da se k njim vračam. Jasno mi je bilo, da če izberem hobi, ki me v resnici ne zanima, bom ob prvi priložnosti odnehala.

Povezano: Konec leta nam skozi ta trend vrača vero v družbena omrežja

Liz Sunshine

Hobiji, ki so se izkazali za uspešne (ali vsaj do neke mere)

Telovadnica se je izkazala za odlično metodo. Telefon pustim zaklenjen vsaj eno uro, medtem ko vestno treniram bicepse in gluteuse, in nanj sploh ne pomislim. Knjige so nekoliko manj zanesljiv rešitelj. Zmožnost, da obdržim pozornost med obračanjem strani, se je z leti očitno precej zmanjšala, poleg tega je pogosto nekje v bližini tudi tisti generator nepomembnih obvestil, ki ga nismo zaklenili. A to, kar se je do zdaj pokazalo kot najbolj učinkovita metoda, je – do it yourself. Na začetku celotnega procesa sem odšla na nedeljski bolšjak. Od ene gospe sem kupila celotno zbirko gumbov, v lokalni hobi trgovini sem se opremila s setom igel, sukancev in vsemi mogočimi perlami, iz omare pa sem potegnila stare suknjiče, ki jih ne nosim, ter shranila nekaj fotografij s Pinteresta v nov inspo folder. Obljubila sem si, da se ne bom obremenjevala z rezultatom, ker se v to DIY pustolovščino podajam zaradi procesa, odprtega uma in radovednosti, kam me lahko pripelje. Želela sem “projekt”, ki traja. Da našijem dvesto gumbov na reverje plašča, rese na vse tekstile v stanovanju, petsto perl na star, že dolgo nenošen suknjič… Da pozabim na čas.

Povezano: 7 preprostih načinov za osvežitev starih oblačil brez uporabe šivalnega stroja 

Zgodilo se je nekaj res lepega. Ko sem se poglobila v proces, se mi je um “očistil”, podobno kot takrat, ko nekaj časa tečeš in se noge začnejo premikati same od sebe ter te pripeljejo v tisto nepojasnjeno, meditativno spokojnost. En prišit gumb je vodil k naslednjemu, in ko se je zgodba začela sestavljati, moj upcycled blazer pa postajati vse zanimivejši, je bila potreba, da se ustavim, vse manjša.

Acielle/Style Du Monde

Počasni hobiji, ki nas vračajo v sedanji trenutek

Zanimivo je, da mi je to prišlo na misel ravno v času, ko imajo slow hobbies spet svoj trenutek. Ljudje so očitno enako obupani in iščejo podobne rešitve, da bi se izvlekli iz stanj, ki jim ne koristijo. Kvačkanje, izdelava keramike, vrtnarjenje, opazovanje ptic, reševanje križank ali pa preprosto našivanje gumbov na plašče, vse to so načini, kako najti mir v hektičnem svetu in nekaj časa res živeti tukaj in zdaj. Gre tudi za hobije, ki jih z nikomer ne deliš, saj njihov namen ni, da končni izdelek pristane na Instagramu, ampak da kakovostno preživiš čas, da si oddahneš od scrollanja, novic in obvestil in se potopiš v počasen proces ustvarjanja – sproščeno in brez primerjanja, brez potrebe, da denarno ovrednotiš prav vse, kar počneš, ali da je vse, česar se dotakneš, popolno. Če ne veste, kje začeti, je naša kolegica Sonja že pripravila odličen seznam hobijev, ki jih lahko počnete doma.

Čeprav bi bilo čudovito, moji DIY poskusi ne izgledajo tako, kot bi jih oblikovala Elsa Schiaparelli v svojih najboljših časih, a to sploh ni pomembno. Potrebovala sem nekaj poskusov, da sem ugotovila, kako prišiti verižice perl tako, da se ne razpadejo, še preden utripnem. Nisem povsem prepričana, da mi je to že uspelo. Vem pa nekaj drugega, odkrila sem metodo, ki “deluje”, kadar želim ubežati črni luknji brezciljnega scrollanja. Če me boste v prihodnjih mesecih videvali v vintage suknjičih, okrašenih s kupom našitih gumbov (ki bodo morda videti estetsko malo na robu), naj bo jasno, da to ni še en “navaden” DIY projekt – to je terapija.