Od Istre do Manhattna: Zgodba o mednarodnem uspehu istrskega arhitekta

Čeprav je že leta aktiven pri arhitekturnih projektih po vsej Istri, je širša javnost za mladega Porečana Sandra Užilo izvedela lani. Nič čudnega, saj je bila povod njegovo sodelovanje pri prenovi notranjosti legendarne restavracije Delmonico’s na Manhattnu v New Yorku. To je velika stvar v karieri istrskega oblikovalca in arhitekta, ki mu je odprla pot do novih ponudb in priložnosti na svetovnem trgu. Sandro je še vedno prizemljen, trdno prepričan, da se vztrajnost, trud in predano delo na koncu vedno poplačajo.

Ste že od nekdaj vedeli, da bosta arhitektura in notranja oprema vaš poklic?

Želel sem delati nekaj, kar imam rad in kar me izpolnjuje, to pa sta bila vedno risanje in nogomet. Rišem in igram nogomet odkar pomnim, saj je moj oče zelo nadarjen za risanje, mama pa je bila športnica, tako da mislim, da sem podedoval dobre gene.

Pred davnimi časi ste odšli študirat v Italijo. Povej mi več o tem.

Ob koncu šolanja na italijanski osnovni šoli Bernardo Parentin v Poreču sem izvedel za poklic, ki bi mi bil morda všeč, saj vključuje tudi risanje. Že takrat mi je mama vzbudila interes za geodezijo. Začel sem iskati najbližje geodetske šole in našel Pulo in Trst. Ker hrvaški jezik nikoli ni bil moj forte, ker sem obiskoval italijansko šolo, doma pa vedno govorimo italijansko, sem izbral Trst. Prav tako sem mislil, da je v Italiji veliko več možnosti za uspeh v nogometu, saj so bili davnega leta 2006 Italijani svetovni nogometni prvaki. In tako se je začelo, pri 14 letih sem odšel v Trst in mama je jokala vsakič, ko me je odložila pred slovenskim domom Slovenski dijaški dom – Srečko Kosovel. Mislim, da je bila to ena najboljših potez v mojem življenju, saj sem se zelo zgodaj osamosvojil. Sam sem morala opravljati vsakdanje stvari, kot npr. urediti si dovoljenje za bivanje, odpreti bančni račun, naročiti potrebne knjige za šolo, poskrbeti za denar.

Italijanska srednja geodetska šola je precej kompleksnejša od hrvaške in po diplomi se pridobi naziv inženir geodezije in gradbeništva. Moja srednja šola je trajala 5 let, pouk pa je potekal tudi ob sobotah. Šolske ure so trajale eno uro, vsaki 2 uri pa smo imeli 15 minut odmora. Bilo je zelo naporno, vendar lahko rečem, da sem pridobil veliko znanja o arhitekturi, statiki, geodeziji, gradbeništvu, pa tudi o nestrokovnih predmetih, kot sta kazensko pravo in ekonomija. V srednji šoli sem bil vsako leto dijak in športnik leta, nato pa sem se vpisal tudi na Fakulteto za gradbeništvo in visoko gradnjo v Trstu. Po fakulteti sem v Benetkah opravil še dodatni mojstrski tečaj za oblikovanje in 3D vizualizacijo.

Kako je prišlo do tega, da ste postali eden najbolj zaposlenih birojev v Istri za arhitekturo in notranjo opremo?

Zavrtel sem kolesje (smeh). Stavek, ki me vodi in najbolje opiše mojo delovno filozofijo je: ‘Dobro delo je najboljša reklama’. To me nenehno žene k novim projektom in novim izzivom. Delam tisto, kar imam rad in lahko rečem, da v tem zelo uživam. Nimam delovnega časa, delam vsak dan, tudi med vikendi in prazniki. Poleg tega imam veliko podporo družine in ekipe iz WAVE Design Studia, kar je zelo velika prednost.

Omenili ste, da je vaš delovnik kar dolg pa še nogometni trening vam uspe stisniti v urnik. Kako zmorete?

Bolj kot treniram, bolje se počutim in več lahko delam. Na trening grem, ko gredo zaposleni iz službe, torej po prvi izmeni. Po vrnitvi v pisarno, v miru postorim druge stvari in takrat sem najbolj produktiven. Trening jemljem kot nekakšen izpušni ventil. Do nedavnega sem bil tudi trener kategorije U9 poreškega nogometnega kluba Jadran, saj zelo rad delam z otroki in jim prenašam svoje znanje. Tako v nogometu kot v življenju si želim, da postanejo dobri ljudje s pravimi vrednotami, potem pa vse ostalo.

Za vami je velik projekt Delmonico’s, kako je bilo delati na njem?

Z eno besedo – nerealno, a pravzaprav zelo preprosto. Ko so me izbrali in zaposlili pri tem projektu, prvo noč nisem mogel spati od vznemirjenja. Delmonico’s je restavracija z izjemno zgodovino, ena najbogatejših v Ameriki in v gostinstvu nasploh in zdaj sem majhen del te zgodovine. Zaradi časovne razlike sem delal ponoči, z lastnikom in vodilnimi ljudmi, ki sodelujejo pri projektu pa sem komuniciral prek video klicev. Potem ko sem večkrat potoval v New York, na lokacijo kjer je restavracija, se je vse rešilo dokaj enostavno. Američani imajo povsem drugačno filozofijo dela, kar mi ustreza. Poleg tega sem imel polno podporo in veliko zaupanje lastnika Dennisa Turcinoviča, kar mi je dalo dodaten veter v hrbet.

Kakšno je na splošno srečanje z ameriškim trgom dela? Lahko primerjate z našim trgom?

Ameriški način dela je veliko hitrejši in primernejši za posel. Veliko stvari, ki so bistvenega pomena za moje delo, je na voljo še isti dan. Na primer, ko sem pri nas še čakal na ponudbe za notranjo opremo restavracije, sem v tem času že opremil lokal v New Yorku z alternativno opremo, kupljeno v ZDA. V Ameriki resnično velja ni ničesar, česar ne moreš narediti, kot pravi ena pesem.

Kaj se je za vas spremenilo po tem projektu?

Lahko bi rekli, da se je način, kako me ljudje gledajo in poslušajo, spremenil, zdaj vedo, da vem o čem govorim. Cenijo mene in moje delo, na kar sem izjemno ponosen in hvaležen. Poleg tega je projekt prenove restavracije Delmonico odlična referenca v mojem portfelju, ki mi je omogočil veliko novih zanimivih mednarodnih projektov.

Bi zamenjali Istro za New York?

Rad imam Istro in trenutno ne bi ničesar spremenil. Bolj kot potujem, bolj vidim, da je Istra res raj za življenje.

Katere svoje lastnosti bi omenili, da so vas pripeljale točno tja, kjer ste.

Mislim, da je v življenju, pa tudi v poslu, zelo pomembno biti človek v polnem pomenu besede. Na napake gledam kot na nekaj, kar se lahko zgodi, pomembno pa je, da se ne ponavljajo. In če se zgodijo, je pomembno prevzeti odgovornost in rešiti težavo, saj za vsako težavo obstaja rešitev. V poslu ne maram dvakrat ponavljati iste stvari ali delati podobnega projekta. Za vsak projekt poskušam najti nov navdih in nov slog ter s tem zakompliciram življenje sodelavcem (smeh). Poleg vsega tega pa se posvetim vsakemu posameznemu projektu. Delam povprečno 15 ur na dan, zato menim, da je tudi to velik dejavnik, ki me dela drugačnega od drugih.

V Istri delate na veliko projektih in moramo priznati, da se tam veliko gradi. Kako komentirate pozidavo Istre in dejstvo, da kar hitro rastejo vile z bazeni? Kako bi se lahko končalo?

V Istri delam veliko projektov, a vedno s spoštovanjem do istrskega okolja in tradicije. Belo-sivih kock, ki marsikomu pomenijo sodobno arhitekturo, je žal preveč. To vidim kot opustošenje istrskih mest in vasi. Mislim, da ni problem v količini gradnje, ampak da se gradi na neustrezen način. Če bo šlo tako naprej, bo Istra izgubila svoj čar, svojo identiteto. Menim, da bi se morala Istra bolj posvetiti kakovosti in da bi res morala čim bolj ohraniti svojo edinstveno identiteto in tradicijo v arhitekturi, kot to počne na drugih področjih.

Katere vrste projektov najraje počnete?

Navdihujejo me projekti, ki imajo za sabo neko zgodbo. Ali gre za hišo, stanovanje, restavracijo, hotel ali izdelek, ni pomembno. To res daje poseben značaj, ki ga vključim v vsak tak projekt. Skozenj poskušam povedati to zgodbo in jo posredovati gostom oziroma opazovalcem. Menim, da je to lastnost, ki je ne smemo zanemariti, zato poskušam vsako sled zgodovine, na katero naletim v svojih projektih, prenesti in reinterpretirati. Zaradi tega rad delam na projektih, ki vključujejo starine. Stare avtohtone hiše in vile imajo zame poseben čar.

S čim se trenutno ukvarjate in ali nam lahko poveste o zaključku nekaterih projektov v Istri?

S svojo ekipo trenutno delam veliko projektov v Istri in New Yorku, za katere verjamem, da boste kmalu slišali in jih imeli priložnost videti.

Kdaj boste počivali?

Verjetno ne kmalu, vsaj upam. Lahko rečem, da v svojem delu zelo uživam, kar pa ne jemljem kot nekakšno utrujenost. Sicer pa si vzamem kratek oddih za poletne in novoletne počitnice, ko rad z ženo obiščem kakšno toplo destinacijo.