Mathieu Lehanneur, čarobni oblikovalec letošnje olimpijske bakle, nam je zaupal, kaj ga navdihuje in kaj ta ikonični predmet pomeni zanj.
Tina Kovačiček22 julija, 2024
Ob omembi imena Mathieua Lehanneura mnogim na misel pride ena beseda – magija. Poudarjanje čudežev, ki se zgodijo, ko jih najmanj pričakujemo, je za tega francoskega oblikovalca pogosto. Lehanneur je zaslužen za letošnji dizajn olimpijske bakle za Poletne olimpijske igre v Parizu – ikonični predmet, ki s svojo obliko, barvo in navdihom izraža identiteto vsake edicije. Je umetniško delo samo po sebi, letos pa predstavlja velik dogodek tako za svet kot za Francoze, saj bo Pariz, poleg še 16 mest po celinski Franciji in ene dodatne lokacije na Tahitiju, praznoval svojo tretjo kandidaturo. Sto let po zadnjih Olimpijskih igrah v Parizu se olimpijska bakla ponovno vrača na francoska tla. „To je resnično sanjski trenutek, čudovito srečanje s preteklostjo. Lepota in moč Olimpijskih iger izhajata iz dejstva, da daleč presegajo šport. So eden od redkih globalnih dogodkov, ki združujejo skoraj pet milijard ljudi. Med delom na tem projektu sem odkril simbolično moč olimpijskih predmetov,“ razkriva Mathieu svoje prve vtise po potrditvi sodelovanja in nadaljuje: „Ko je Pariz bil izbran za gostitelja iger 2024, sem najprej pomislil, da bom zasnoval bakle za sebe, pa tudi kot intelektualno, kreativno in stilistično vajo. Takrat sem si mislil, da bom ta projekt pokazal le svojim prijateljem, nisem si mogel predstavljati, da me bodo prosili, da oblikujem pravo baklo. Kar me danes še posebej žene, so številne spodbude, ki sem jih prejel od različnih ljudi. Podpora je bila ogromna – od športnikov do otrok, najstnikov, ljubiteljev športa in tistih, ki so to šele postali. Prejel sem navdušena sporočila Francozov in tudi ljudi daleč izven naših meja! Olimpijska bakla zdaj pripada celemu svetu.“
Ritualna in magična, bakla nosi simboličen pomen in dolgo zgodovino. Zgodba o večnem ognju sega daleč nazaj, v grško mitologijo, kjer je Prometej ukradel ogenj iz domovanja boga Zevsa in ga podaril ljudem. Grki so v času starih Olimpijskih iger vedno vzdrževali večni ogenj, danes pa se plamen bakle prižge v grški Olimpiji s pomočjo sončne svetlobe in konkavnega zrcala, v skladu s to dolgo tradicijo, in se nato prenaša preko vseh kontinentov in mest. Po morju čez Sredozemlje je letošnja bakla v maju prispela v Marseille, od koder je začela 68-dnevno potovanje proti Parizu, kjer bo prispela na otvoritveno ceremonijo letošnjih Olimpijskih iger 26. julija. Kot simbol kohezije in deljenja ima ključno vlogo v Olimpijskih igrah. Svetovno podjetje za proizvodnjo jekla ArcelorMittal bo izdelalo 2000 bakel, težkih 1,5 kg, iz recikliranega jekla iz obnovljivih virov, kar je petkrat manj kot prejšnje izdaje iger, da bi zmanjšali vpliv na okolje. V njenem dizajnu je oblikovalec želel doseči „čistost, ikoničnost, poudariti preprostost in predstaviti njeno fluidnost, podobno kot plamen ognja.“
Skice olimpijske bakle
Oblikovalec olimpijske bakle Mathieu Lehanneur je razkril, kaj ga je navdihnilo pri letošnjem dizajnu in kaj ta ikonični predmet pomeni zanj.
Ko govorimo o izhodiščni točki za letošnji dizajn, Mathieu pojasnjuje: „Dizajn in koncept bakle temeljita na treh glavnih stebrih: enakosti, vodi in miru (miroljubnosti). Od samega začetka so mi ti elementi zdeli najboljši prikaz iger v Parizu. So del njihovih vrednot, pa tudi elementi konteksta. Enakost, ki se izraža v absolutni pariteti med športnicami in športniki ter v enakem pomenu, ki ga imata Olimpijske in Paraolimpijske igre, se odraža v popolni simetriji baklje. Po prvič v svoji zgodovini bakla prinaša to dvojnost in ravnotežje. Poleg svojih znamenitosti je Pariz znan tudi po umetnosti življenja ob vodi. Reka Sena je povezava in srce mesta ter bo služila tudi kot „oder“ za otvoritveno ceremonijo. Bakla črpa navdih iz nje, saj se igra z valovi in odsevi v polirani kovini, ki postane tekoča. Končno, ideja o miru se prenaša skozi dizajn, ki je popolnoma zasnovan na krivuljah in kontinuiranih linijah. Čeprav so igre prostor tekmovanja in nastopov, plamen ostaja objekt prenosa in upodabljanje miru. Igre so v tem smislu ustavljen trenutek v času, bratska ambicija, ki jo šport lahko in mora prinašati, ne glede na to, kakšni so aktualni problemi, ki mučijo in delijo svet.“
Ker začetnega načrta ni bilo, sta avtor in njegov tim morala zaobiti nekatere tehnične omejitve, kar jim je omogočilo svobodo raziskovanja novih idej in konceptov, ki bi popolnoma upodobili vrednote Pariza 2024. „Olimpijska bakla je predmet velike tehnične kompleksnosti, ki mora zdržati potencialno ekstremne klimatske pogoje. Daleč je od prižiganja drv v kaminu. Zato smo optimizirali vsak detajl dizajna, vedno z mislijo na mantro: ‘Ogenj se ne sme in ne bo ugasnil!’“ pravi Mathieu, kar je povsem res, saj bo plamen gorel vse do zaključka Paraolimpijskih iger 9. septembra, zamenjalo pa se bo kar 10.000 nosilcev bakle med tem potovanjem ognja. Otvoritveno ceremonijo iger bo zaznamoval prav svečani trenutek, ko bo nosilec bakle prižgal kotel, dom večnega ognja, ki je prav tako del družine simbolov iger. Čeprav mi ni želel razkriti preveč, mi z nasmehom zagotavlja, da nas čaka nekaj posebnega v zadnjem poglavju te zgodbe pred uradnim začetkom Olimpijskih iger 2024. „Vsi simbolni objekti Olimpijskih iger, ki sem jih zasnoval za Pariz 2024, so del iste družine in delijo skupno zgodovino. Ko bo razkrit ceremonijalni kotel, boste videli, da so vsi ti objekti globoko povezani.“
Ko ga vprašam, katero sporočilo je želel prenesti s svojim dizajnom, odgovori: „Ideja enakosti je univerzalni koncept, vendar je tudi globoko zakoreninjena v francoski kulturi in dediščini. To je vrednota, ki mi je posebej pomembna. Nisem želel pustiti svojega podpisa na tej kreaciji. Želel sem, da ta objekt upodobi Olimpijske igre v Parizu, tako da bodo ljudje, ki ga bodo videli v muzeju, zapomnili čustva, ki so jih občutili ob gledanju tekmovanja, ne pa ime oblikovalca.“
Rojen leta 1974, je Mathieu Lehanneur eden redkih oblikovalcev svoje generacije, znan po vsem svetu zaradi svojega talenta pri združevanju tehnologije, umetnosti in dizajna. Njegov pristop je radikalno multidisciplinaren, od objektov do arhitekture, od umetniških del do izdelkov ter od unikatnih ročno izdelanih kosov do vrhunskih tehnoloških projektov. Ko ga vprašam, kako se ta področja prepletajo in sodelujejo, odgovarja: „Menim, da bi dizajn moral preseči konvencionalne meje, in inovacija mora spodbujati globljo povezavo med posamezniki in njihovim okoljem, promovirajoč ne le udobje, temveč tudi globok in usklajen način življenja… Še preden poskušam izboljšati ‘kakovost življenja’, želim skozi svoje delo vnesti ‘občutek življenja’. Statistično gledano, biti živ je pravo čudo! Vsi smo zmagovalci neverjetne loterije. V tem hitrem okolju se je pomembno ponovno povezati s svojimi primarnimi instinkti in priznati dejstvo, da lahko čutimo, dihamo in obstajamo… Biti ali ne biti!“
Kot ključni igralec na francoski dizajnerski sceni je Mathieu osvojil tudi nagrado Grand Prize for Creation mesta Pariz. Njegova dela so vključena v najpomembnejše svetovne javne in zasebne zbirke, vključno s tistimi v Centru Pompidou in Muzeju dekorativnih umetnosti v Parizu (Musée des Arts Décoratifs), pa tudi v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku in SF-MoMA v San Franciscu. Od zasnovanja interierjev za luksuzne blagovne znamke, kot sta Cartier in Veuve Clicquot, preko kreiranja čistilca zraka Andrea v sodelovanju s Harvardom, zbirke aluminijastih skulptur State of The World, ki prikazujejo zgodovinske različice v obliki piramid, pozicije glavnega oblikovalca v Huaweiju do prve samostojne razstave v New Yorku leta 2020, Mathieu v svojih projektih tesno sodeluje z znanstveniki in startupi, združujoč umetnost in obrtništvo. Ko ga vprašam, kaj danes pomeni dober dizajn, odgovori:
„Ljudje pogosto povezujejo dizajn z estetiko, lepoto in usklajenimi proporcijami, vendar to ni moj koncept dela; glavna naloga je ustvariti povezavo med predmetom in človeškim bitjem.“
„Tisto, kar me resnično zanima, je sposobnost objekta, da povzroči, inducira ali spremeni obnašanja ali prepričanja. Želim, da posamezni deli mojega dizajna postanejo živa bitja, da dihajo, čutijo in se nenehno razvijajo… Želim, da postanejo umetniška dela in podpora za razmišljanje ali meditacijo. Prepričan sem, da izziv oblikovalca ni v tem, da oblikuje popolno obliko, temveč objekt, ki – medtem ko potuje skozi ‘bazično jedro’ uporabnika – izpolnjuje funkcijo ali celo rešuje problem. Ko me ravnatelj bolnišnice prosi, naj delam na projektu za enoto za paliativno oskrbo, ko me župnik v vasi prosi, naj ustvarim prostor za pevski zbor romanske cerkve ali ko s Harvardovo univerzo delam na razvoju čistilca zraka, ki uporablja rastline za čiščenje naših notranjih prostorov, razumem, kakšen močan vpliv lahko ima dizajn, tj. kako lahko spremeni naše življenje.“
Mathieu mi razkriva, da je trenutno na pomembni profesionalni prelomnici, saj se je njegov istoimenski brand lani preselil v nove prostore, kjer je nastala tudi nova bakla. „Rekel bi, da zdaj začenjam novo vznemirljivo potovanje. Konec leta 2023 smo slovesno odprli Factory v srcu stoletne industrijske stavbe na obrobju Pariza. Tukaj načrtujemo, razvijamo in prodajamo naše kreacije. Ta nova lokacija predstavlja pomembno prelomnico v širjenju branda, ki smo ga ustanovili leta 2018. Sčasoma se je naše poslovanje postopoma oddaljilo od tradicionalnega modela oblikovalskega studia, Factory pa upodablja to spremembo paradigme. Ideja je, da svojo prakso uveljavimo kot brand ter vse samostojno razvijamo in proizvajamo, ker bo tako stik z uporabniki postal mnogo neposrednejši in osebnejši. Kasneje letos bomo slovesno odprli naš novi Pied-à-terre v New Yorku; prav v tem ekskluzivnem prostoru, ki se nahaja v enem najlepših nebotičnikov v mestu, bomo predstavili najnovejše kreacije branda.“
Med številnimi potovanji, še posebej med dvema kontinentoma, je bilo ujeti Mathieua skoraj nemogoče. Kako pridobiva navdih in energijo za nove projekte? „Začnem tako, da zaprem oči in dovolim idejam, da tečejo in se naravno oblikujejo. Vsaki ideji dam čas, da živi in raste v mojem umu, negovana z vsakodnevno pozornostjo. Sčasoma jih opazujem, kako se razvijajo, pri čemer tiste najmočnejše pridobijo globino in kompleksnost, medtem ko šibkejše izginejo. Ko ideja doseže določeno moč in jasnost, jo oživim s skicami, natančno zajemajoč njeno razvito obliko. Iz teh skic ustvarjam načrte in prototipe, postopoma preoblikujem koncept v otipljivo resničnost. Na koncu te kreacije pridobijo avtonomijo in zaživijo lastno življenje, ki bo trajalo tudi po mojem angažmaju in, upam, tudi po mojem življenju.“
