Kako je strupena pozitivnost uničila naše resnično uživanje v praznikih?

Ne maram ničesar, kar mi vsiljuje določen načrt, program ali misel, ki je sama po sebi pravilna in ki mi bo, če sledim vsem danim, pogosto praznim in nesmiselnim navodilom, prineslo kakšen pozitiven rezultat. Skratka, ne maram rutin in ne maram, ko mi ni dovoljeno ali ni zaželeno, da spremenim svoj prvotni načrt ali mnenje. Torej, poleg dejstva, da nisem oseba, ki bo imela potovanja, večerje ali druženja zapisane v koledarju, tudi nisem oseba, ki se veseli uveljavljenih praks pozitivnih prazničnih zaobljub in načrtov. New year new me , ki so nam vse bližje.

Preprosto ne želim biti nova jaz prav 1. januarja samo zato, ker se je Zemlja vrtela okoli svoje osi, a morda bom do julija recimo že povsem nova jaz, nikoli se ne ve.

Skratka, in nevezano s prazniki, je toksična pozitivnost nekaj, kar me je, še preden sem vedela za uradno ime, zelo motila. Naracije, kot so “kdo ve, zakaj je dobro” ali “vse se zgodi z razlogom”, so mi vedno povzročale nelagodje in nisem mogla razumeti, zakaj ne moremo sprejeti, da nekatere stvari, ki se nam zgodijo, preprosto niso dobre za nič in razlog, da so se zgodile prav nam prav zdaj, je, no, življenje. Moja mama bi rekla, da sem pesimist, toda ne razumite me narobe, mislim, da iz žalostnih, razočaranih, izgubljenih ali travmatičnih stvari ni mogoče izvleči nečesa pozitivnega. Ravno nasprotno, mislim, da je to ravno tisto, kar nas žene naprej in spodbuja ta proces nenehne preobrazbe in spreminjanja odnosov, mnenj ali okolij. Moti me pogosto umetni in agresiven diskurz, da se morate takoj po nečem, kar je porušilo vaše ravnovesje, obrniti na pozitivno in poiskati razloge in opravičila, namesto da si dovolite obdelati negativno situacijo. Proces žalovanja je bistven in sestavni del premagovanja življenjskih ovir in mislim, da je normalno biti žalosten in nezadovoljen z izidom določenih stvari.

Vrstice iz filma “Call Me by Your Name” morda najbolje povzemajo to, kar poskušam povedati tukaj, zato jih bom samo pustila v nadaljevanju:

“We rip out so much of ourselves to be cured of things faster that we go bankrupt by the age of thirty and have less to offer each time we start with someone new. But to make yourself feel nothing so as not to feel anything — what a waste!”

Ko pa gre za praznike, pridemo do nekoliko drugačne vrste toksične pozitivnosti. To je kolektivna, vseobsegajoča praznična evforija, ki vodi v obliko strupene pozitivnosti, ker se večinoma osredotoča na nerealna pričakovanja in perfekcionizem, kar vodi v nepotreben pritisk in samokritičnost. Namesto, da bi ustvarjali sentimentalne kompilacije videoposnetkov iz leta, ki se bo kmalu končalo, gledali, kateri naš izvajalec bo najbolj poslušan na Spotifyju, načrtovali novoletno potovanje ali izbrali nove okraske za božično drevo, obsesivno razmišljamo o tem, kaj nismo naredili to leto in kaj moramo nujno spremeniti, izboljšati ali pustiti za seboj.

Cilji, kot so “vsak dan narediti 20.000 korakov” ali “obleči se v eno velikost manjše hlača” do novega leta pa vse do popolnoma spremenjenih navad, pogosto spregledajo kompleksnost osebnega razvoja, kar ustvarja občutek neuspeha, ko ti cilji niso doseženi. Toksična pozitivnost spodbuja tudi idejo, da mora biti oseba vedno srečna ali v procesu dela na sebi, kar razvrednoti in podcenjuje čustva, kot so frustracija ali izčrpanost, ki so naravni deli življenja. Ta miselnost vas lahko spodbudi, da ste preveč sami in da vsak majhen neuspeh vidite kot popoln neuspeh v življenju, kar še dodatno krepi občutek, da niste dovolj dobri ali da stagnirate v odnosu do drugih. Tudi pretirano siljenje v tempo, s katerim bi se moralo odvijati vaše življenje, prispeva k temu, da ne boste mogli ceniti majhnih uspehov in se nagraditi za premagovanje nečesa, kar je bil korak iz vaše cone udobja ali nov začetek, za katerega ste zbrali pogum, kot je javna predstavitev pred polnim amfiteatrom na fakulteti ali eksperimentiranje na področju mode in osebnega stila.

Kultura novoletnih zaobljub lahko poveča zunanje pritiske na dojemanje uspeha, zlasti prek družbenih medijev. To vodi do prepričanja, da je končni cilj nenehno samoizpopolnjevanje, ki pogosto ignorira samosprejemanje in osebne sposobnosti, pa tudi kritiko teh vsiljenih modelov. Na koncu novoletne zaobljube včasih obljubljajo “hitro rešitev”, ne upoštevajoč dejstva, da pravi, trajni razvoj zahteva čas in postopen trud, če resnično želite narediti nekatere velikih sprememb v svojem življenju. Čeprav včasih potrebujemo motivacijo in vplive okolja za premike, ko le-ti ne pridejo spontano in organsko, lahko to zlahka preide v območje toksične pozitivnosti.

Osebno so mi bili ob koncu leta vedno pomembnejši okraski, prisrčni klobuki in drsanje, svoje življenje pa lahko spremenite, kadar koli hočete, če sploh, no pressure.