Ali modna industrija vstopa v novo dobo?

Ena ključnih resnic o modi je, da gre nenehno naprej. Navsezadnje njena sedanjost ni nikoli prava sedanjost, temveč bolj ideja o tem, kako bi sedanjost lahko izgledala čez šest mesecev. Tisto, kar uspešno zasidra ta stalni ciklus novosti, je, da so njegovi glavni akterji, kreativni direktorji v evropskih modnih hišah z bogato zgodovino, pogosto na svojih položajih že vrsto let. Od leta 2023 pa smo priča ogromnim spremembam v industriji, saj so bili novi kreativni direktorji imenovani – ali bodo kmalu imenovani – pri več kot 10 modnih hišah, vključno z Alessandrom Michelejem pri Valentinu, Seánom McGirrjem pri Alexander McQueenu, Chemeno Kamali pri Chloé, Sabatom de Sarnom pri znamki Gucci, Pharrellom Williamsom v moški liniji Louis Vuittona, Petrom Hawkingsom v Tom Fordu in Adrianom Appiolazom v Moschinu. Naslednik še ni bil imenovan za Bruna Sialellija pri Lanvinu in Matthewa M. Williamsa pri Givenchyju, čigar odhoda sta bila potrjena lani. Morda najbolj presenetljiva novica leta doslej je bila napoved Driesa Van Notena, da zapušča položaj kreativnega direktorja v modni hiši, ki jo je ustanovil leta 1986, naslednik pa bo imenovan še letos. Industrija se je pričakovano odzvala s toplim in rahlo žalostnim pozdravom moškemu, ki je skoraj 40 let pomagal graditi garderobe ponosno neodvisnih žensk, ki so hkrati gojile romantične ideje o oblačenju. Več kot očitno je — vstopamo v novo dobo modne industrije.

Položaji kreativnih direktorjev v velikih modnih hišah se lahko včasih zdijo kot otroška igra vročega stola, v kateri oblikovalec, če kmalu ni imenovan na drugo mesto znotraj industrije, izpade iz igre. Na srečo to ni veljalo za Micheleja, ki je užival v dveletnem premoru, polnem špekulacij, preden je bila objavljena njegova nova služba. Toda ta zadnji krog imenovanj je skoraj v celoti sestavljen iz oblikovalcev, ki prihajajo iz behind-the-scene položajev.

Če pogledamo nazaj, lahko prepoznamo te spremembe fashion vibea — termin, ki ga je 2022 leta skoval Sean Monahan, napovedovalec trendov — kot trenutke, ko se pogledi oblikovalca ali skupine oblikovalcev popolnoma ujemajo s preokupacijami družbe in kulture kot celote. Samo pomislite na mini krila in vroče hlače Mary Quant v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, čas, ko so se mladi uprli statusu quo, ali na poslovne obleke Clauda Montane, ko so ženske v osemdesetih letih prejšnjega stoletja množično vstopile na trg dela. Nazadnje je industrija doživela takšno spremembo pred skoraj desetletjem, ko je Michele pokazal svojo prvo Gucci F/W menswear kolekcijo leta 2015 in nato Demna svojo debitantsko kolekcijo pri Balenciagi naslednje leto. Oba oblikovalca sta bila takrat relativno neznana. Michele je v italijanski modni hiši preživel kar 13 let in se prebijal do položaja kreativnega direktorja modnih dodatkov, ko so ga, zdaj že zloglasno, prosili, naj v petih dneh sestavi kolekcijo moških oblačil, potem ko je kreativna direktorica Guccija Frida Giannini odšla prej s svoje dolžnosti, kot je bilo načrtovano. Rezultat je bila kolekcija svilenih bluz s pentljami in krznenimi mulami, na androgenih modelih z dolgimi lasmi. Povzročila je trend spolno nevtralne mode, ki je postal ena od odločilnih značilnosti sloga 2010. Demna – takrat je uporabljal svoje polno ime, Demna Gvasalia – je bil vodja kolektiva oblikovalcev, odgovornih za Vetements, katerega konceptualni premislek o vsakodnevnih oblačilih in dramatičnih silhuetah je povzročil električni naboj po industriji. Vetements je imel tri kolekcije pod svojim pasom, ko je Kering najel oblikovalca, kar je legitimiziralo njegov anarhični pogled na modo. Demna je dodal nove izraze, kot je pantaboots v naš besednjak, neskončno ponudbo ironičnih logotipov na oblačilih in dodatkih ter idejo, da jakna nikoli ne more biti prevelika niti ramena preširoka.

Zdaj lahko te trenutke opišemo kot začetek nove dobe oblikovalcev, kjer so nove ideje, ki so jih uvedli zunanji akterji, popolnoma spremenile način oblačenja ljudi, – in to vseh ljudi, tudi tistih zunaj modnega sveta – medtem ko so njihova oblačila našla svojo pot ne le do množičnih trgovin na drobno, temveč so se zasidrala tudi v politiki identitete našega časa. Najpomembneje pa je, da so odprli razpravo o samem pomenu oblačil in s tem kot posledico eksplodirali spolne ter razredne etikete v odnosu do družbenih pričakovanj.

Vendar ta sprememba ni vedno odvisna od neznanega oblikovalca, ki se povzpne na kreativni položaj moči. Spomnimo se leta 2010, ko je Phoebe Philo predstavila svojo prvo pravo kolekcijo Céline. S svojim prefinjenim sodobnim minimalizmom je zaznamovala velik premik od boho navdahnjene ženstvenosti, ki jo je ustvarila kot kreativna direktorica pri Chloé v zgodnjih 2000-ih. To je te ista ženstvenost, h kateri se je vrnila Kamali s svojo debitantsko kolekcijo v francoski znamki prejšnji mesec, ki so jo z navdušenjem sprejeli mladi milenijci in starejša generacija Z, ki so nestrpno pričakovali vrnitev videza, ki definira njihovo adolescenco. Še vedno je treba videti, ali bo Michelejeva nova vizija v Valentinu gradila na njegovem prejšnjem opusu ali bo prevetrila pomen “valentinovosti”, da bi našel skupne točke med svojo občutljivostjo in občutljivostjo velikega Valentina Garavanija. Philo sama je tudi eden od glavnih likov te neposredne spremembe, saj v realnem času opazujemo njen poskus, da bi se odtrgala od večne želje industrije po vedno več in več. In to z novoustanovljeno znamko, ki nosi njeno ime.

Komercialni temelji, ki podpirajo industrijo (tj. veleblagovnice in njihove spletne kopije) niso tako stabilni, kot smo nekoč mislili, in čedalje bolj je treba obravnavati vprašanja trajnosti, ki so se nekoč zdela, kot le lepe predpone h kolekcijam. Vse te menjave kreativnih direktorjev ozaveščajo idejo, da je prihodnost modne industrije nenadoma široko odprta. Navsezadnje ni bila samo moda tista, ki je v zadnjem desetletju postavila v ospredje pogovore o spolu in spolnosti, vsekakor pa je bila dobro izhodišče za začetek pogovora. Oblikovalci so zdaj v položaju, da redefinirajo ne le to, kako se oblačimo (zabaven del), ampak tudi, kako lahko živimo boljša, bolj iskrena življenja, tako da se resnično osredotočimo na sodelovanje v ekoloških in družbeno odgovornih poslovnih praksah v celotni dobavni verigi. Ne gre samo za delo z organskimi ali recikliranimi materiali ali pazljivost glede svojega ogljičnega odtisa; gre tudi za to, da ljudje, ki so vpleteni v proces na vsakem koraku, niso izkoriščani in so pravično plačani (resni del). Videti je treba, kam nas bo popeljala nova modna era, a zaenkrat se splača tej novi dobi slediti z dozo optimizma.