The Greatest of All time - Novak Djokovic

Na začetku najprej ena opomba – tenis je moj najljubši šport. In če prvo takoj dopolnim z drugo – Novak je moj najljubši teniški igralec. Morda to v mojem primeru zveni kot evfemizem, ker, če sem popolnoma iskren, sem obseden z Novakom. Ne toliko, da bi se zaradi svoje obsedenosti znašel v težavah z zakonom, bolj na način, da ko igra pomembne turnirje ali tekme, če v sobi ni televizije, prosim za prenos v živo in zgodilo se je, da sem med Australian Open ali US Open turnirji, ki s seboj nosita časovno razliko, klical v službo, da sem bolan (ker bi ostal do konca tekme zgodaj zjutraj ali vstal zgodaj zjutraj, da bi spremljal tekmo). Takšno obsedenost sem negoval le do Monike Seleš (takrat bi bil odsoten pri pouku).

Seveda imam še druge oznake športnega navdušenca – moje vraževerje je vedno prisotno. Odvisno od tega, na katero stopnjo glasnosti je navit zvok na televizorju, na kateri strani postelje sedim, ali se naslanjam na levo ali desno roko, od tega je odvisno, kako bo Novak igral. Jasno vam je, da sem jaz in sedenje na levi strani postelje, medtem ko je zvok pojačan do 37, razlog za njegovo zmago ali poraz. Zato ga takoj vprašam, ali obstaja kakšen ritual ali vraževerje, ki ga naredi pred pomembnimi tekmami. „Pred več kot desetletjem bi enakomerno večkrat zadel žogo v sodem številu na deuce strani, na adventage strani pa liho število. Ampak tega ne počnem več,” pravi z nasmehom. Nasmeh je bil prva stvar, ki sem jo opazil na njem in o tem, kaj je prinesel v sobo takoj, ko se je pojavil in obdržal pri sebi ves čas snemanja. Ko je vstopil, je pozdravil, se rokoval in predstavil vse člane ekipe, ki jih je bilo več kot 10 in takoj sem pomislil – kakšna neverjetna energija, on pa je takoj izrazil navdušenje nad retro kuliso. „Nikoli nisem počel česa podobnega. To je super!” Medtem ko mu je scenograf podal retro lesen lopar, sem ga vprašal, če je shranil svoj prvi lopar, s katerim je igral kot otrok. „Nihče mi ni nikoli postavil tega vprašanja.” Nato je za trenutek pomislil in z istim nasmehom odgovoril: „Ne jaz osebno, ampak upam, da ga hranijo moji starši.”

Zatem nadaljuje s poziranjem in vsi se počutijo olajšani, saj je pred njimi najboljši teniški igralec vseh časov, ki se ves čas trudi, da bi se na setu počutili dobro. Kot da je on vse to organiziral zaradi nas. Nato vzame telefon in začne predvajati glasbo in, navdihnjen z retro konceptom, ki smo si ga izmislili, preletava skozi desetletja glasbe. Priznati morate, da je zelo kul, da je Novak Đoković vaš DJ za nekaj ur. “Vrtim vam moje feel good pesmi. Naslednji je Johnny Nash ‘I can see clearly now’”. Vzame walkman, si natakne slušalke na ušesa, začne igrati in nam daje vse, kar smo želeli od tega snemanja. In še več.

Moja ljubezen do tenisa sega v pozna 80-ta, ko sem bil na počitnicah v Tučepih, v veliki televizijski sobi v našem hotelu, medtem ko sem gledal, kaj počnejo Bruno Orešar, Goran Prpić, Slobodan Živojinović ali Goran Ivanišević na turnirjih ali Davisovem pokalu, nato pa sem pobral lopar in šel igrat tenis z bratom na bližnje igrišče, obdano z borovci. Preden sva zapustila dvorano, sva počakala, da vsi odidejo, nato pa sva šla in prebrskala velike fotelje, v katerih so sedeli in iskala drobiž, ki jim je padel iz žepov. To nama je dalo določeno nerazložljivo srečo, ki jo je bolj povzročilo samo iskanje in manj poljubna količina kovancev, ki sva jih zbrala. Ta TV soba z velikimi fotelji in izgubljenim drobižem je moja prva asociacija na tenis.

In zdaj se pred mano v takšnem retro okolju nahaja Novak Đoković, najuspešnejši teniški igralec vseh časov. O njegovih dosežkih bi bilo treba napisati ločen članek. Je več kot logična izbira za naslovnico te številke Vogue Adria, pa čeprav je moški. Pa vendar so se vsi meseci urejanja, načrtovanja, odločanja v določenem trenutku zdeli jalovi. Ko je bilo objavljeno, da se umika iz Roland Garrosa zaradi poškodbe kolena in nujne operacije, je potrjen datum snemanja nenadoma postal oddaljena želja. Ne gre za to, da smo pesimistične narave, ampak vsakdo bi mislil, da je to konec te ideje. Pa vendar smo dan po operaciji prejeli sporočilo: “Gremo, delamo!”, kot potrditev, da vse ostane tako, kot je bilo dogovorjeno. Je to norost? Morda v primeru nekoga drugega, vendar ne v Novakovem. Njegova motivacija in želja po uspehu in igri je tisto, kar impresionira ljudi že 20 let njegovega tenisa in stvar pisanja članka o tem kako pri 37 letih v istem letu osvoji tri Grand Slame in premaguje nasprotnike, ki so 10 ali več let mlajši od njega. „Moj pokojni dedek je govoril: ‘Vozi počasi, da prideš tja prej.’” To nam pove s skrivnostnim nasmehom na obrazu, za katerega se zdi, da pravi: „I broke the code.” In morda je to tudi storil in nam bo nekega dne razkril skrivnost, toda objektivno gledano je gotovo, da se velika skrivnost njegovega uspeha skriva v tem, da se nenehno spreminja. Ko se je na začetku svoje kariere boril s poškodbami in zdravjem, se je odločil spremeniti prehrano. Ko je, po mnenju nekaterih, dosegel vrh svoje igre, se je odločil, da bo spremenil svoj servis. Sprašujem se na glas, kaj je tisto, kar še lahko spremeni. „Moja supermoč je sposobnost prilagajanja ali adaptacije.” Toda ne mislite si, da gre za stvar, ki jo počne na način, da spoštuje okoliščine ali pravila. Večkrat smo bili priča, ko smo mislili, da je z njim konec na tekmi ali v karieri in spet je našel dovolj moči in zrelosti, da vidi kaj lahko spremeni o sebi, da bi se izboljšal. Kdo bi lahko pozabil vse tiste trenutke, ko smo mislili, da je vse izgubljeno, a on se je vrnil in zmagal? Ženska z dvignjenim prstom se bo zapisala v anale tenisa, ki je Federerju pokazala, da mu je ostala le še ena točka do zmage nad Đokovićem v finalu Wimbledona leta 2019, Roger pa je vodil z 8:7 na tekmah in 40:15 v točkah v petem nizu. Novakov preobrat in zmaga v tem finalu pa je nekaj, o čemer se bo govorilo za vedno.

Snemanje za trenutek ustavimo, ker nas prosi, naj mu prinesemo led, da si ga pritisne na novo operirano koleno, kar nas vrne nazaj v realnost, da pred nami ni le odličen teniški igralec, s katerim je zelo zabavno preživljati čas, ampak profesionalec, ki ima enak pristop do vseh vidikov življenja in ki je kljub bolečinam tukaj z nami. „Nič ne skrbite. V redu sem. To je najboljše snemanje, kar sem jih imel v življenju!” Nato sname gazo, ki je držala led na kolenu in se pripravi na novo spremembo. „Skoraj nikoli ne nosim hlač, vendar moram priznati, da ko se vidim v njih, bi lahko začel. Ne počutim se, niti o sebi nikol nisem razmišljal, da sem modna ikona, vendar ste mi vi danes dali ta občutek.”

Spominjam se njegovih začetkov, ko so ga mediji in občinstvo oboževali zaradi njegovega veselega značaja in zabave, ki jo je prinesel na igrišče in izven le-tega in tako je ostalo vse do danes. Njegove imitacije moških in ženskih kolegov so postale viralne in prenašali so jih vsi športni mediji. Šele ko je začel premagovati Federerja in Nadala, je občinstvo spoznalo, da ima pred seboj resnega igralca in nekako jim to ni bilo všeč, ker je to zmotilo njihovo začrtano idejo o legendarnem rivalstvu. Mislim, da je neodobravanje občinstva, da je zmagal na največjih turnirjih, postalo tisto, zaradi česar sem mu še bolj stal ob strani. Vedno je večji izziv, večji ponos, večja zmaga, ko ste sami proti vsem. Pravi, da se je naučil malega trika – ko je množica na turnirju proti njemu in navijajo za nasprotnika, si zamisli in se nato prepriča, da navijajo zanj, kar mu daje motivacijo, da nadaljuje naprej do zmage.

In zmag ni mogoče prešteti. Ko pozira pred pokalom, pomislim na število osvojenih trofej (24 Grand Slams in 40 Masters turnirjev in kdo ve, koliko še drugih manjših tekmovanj) in ga vprašam, kje jih hrani. „Večina jih je v hiši mojih staršev, nekaj pa jih je v sobi mojega sina.”

Skoči v naslednjo preobleko in omeni, da se ima fenomenalno in da je ostal dlje, kot je bilo načrtovano. „Najboljša stvar, ki sem se je naučil od svojih otrok, je, da sem prisoten v vsakem trenutku,” in vsi na snemanju se strinjajo, da je Novak zelo prisoten, s telesom, srce in duhom. Potem pa razbije našo iluzijo, da bo ta fantastičen dan trajal večno in ugotavlja, da mora kmalu iti po svojega sina.

Malo ljudi ve za to, a z nami deli ekskluzivno o skupini, ki jo je ustanovil s svojimi otroki: „Tara igra violino, Stefan rad igra kitaro, jaz pa saksofon. Včasih naši koncerti trajajo ure in to je moj najljubši del dneva ali potovanja. Da, priznam – na potovanja s seboj vzamemo instrumente. Morda gredo zasluge mojem malem bendu, za mojo zmago na US Openu in 24. Grand Slamu, ki sem ga osvojil.”

Zaključujemo in poslavlja se od vseh, na vratih pa ga čaka več kot 200 otrok z izleta, ki se je slučajno odvil na isti lokaciji in ko so videli, da je vstopil na snemanje so ure in ure na različne načine poskušali pokukati in ugotoviti, kaj se dogaja. „Verjetno bom nocoj spet gledal ‘Cestnega dirkača in kojota’, ker je to naša najljubša risanka, ki jo lahko gledamo skupaj.” V tistem trenutku sem pomislil: kako logično bi bilo, da bi tudi on sam, kot dirkalna ptica, premagal vse kar življenje in šport postavljata predenj in se smejem, ko si predstavljam, kako govori “beep, beep” in preskakuje vse na svoji poti. Ko odhaja, se zavedam, da v njegovem primeru razprava o tem, kdo je največji teniški igralec vseh časov, ni tako pomembna, saj vem vse, kar on in njegova žena Jelena počneta, da bi skupnosti vrnila, kolikor lahko in to veliko govori o tem kako velik človek je. In na koncu je to edino, kar je pomembno.

—-

Novak Djokovic wearing Lacoste for Vogue Adria, Summer 2024

Editor-in-Chief: Milan Djacic
Photographer: Branislav Simoncik
Style by: Milan Djacic
Set Design: Vladimir Ciric
Producers: Strahinja Djurcic, Igor Milakov
Booking: Goran Macura
Photo Assistant: Darko Sretić
Stylist Assistant: Ghazal Farzaneh