Navodila za uporabo Lepe Brene

Lepo bi bilo, če bi se astralno vključili v šamanski proces poslušanja glasbe. Brez tolmačev, prevajalcev, socialnih izenačevalcev in drugih razlagalcev. Žal, v ljubezni (do glasbe) smo vsi grešniki in brez ustreznega ideološkega in čustvenega tutorstva ni mogoče priti do kakovostnega znanja. Na koncu dneva bom kul in moja premium nadgradnja Spotify seznama predvajanja, poudarja namišljene vrline in plemenito muhavost.

Zato smo spet tukaj, da izčrpamo modrost tradicije, jo pomešamo s spoznanji iz kolektivnega nezavednega in začinimo ravno toliko lahkotne pubovske geopolitike, da dobimo pristen ključ, ki nas popelje v samo jedro fenomena Lepe Brene. Upam, da vam bo ta recept pomagal okrepiti vaše mentalne receptorje.

Vsekakor moramo začeti znova. Veliki Siniša Pavić, duhovnik naše sodobne norosti, je tako prav v letu 1982 spremljal način, na katerega moramo razmišljati o Lepi Breni. V kultnem prizoru filma “Uska koža”, nekje na koncu 63. obletnice Poletnega festivala. Srećko Šojić, pogreznjen v vse možne grehe, pokliče natakarja in naroči, naj njegove potrebe po karaševdah in poslovnem marketingu strnejo v obračunsko postavko, ki se glasi: Brena za štiri osebe. O bog, koliko toplih solz smeha je bilo pretočenih ob tej prodorni kritiki dekadentnega samoupravnega socializma, lascivne objektivizacije ženskega telesa in mojstrovine ljudskega humorja. Sam sem slišal za pet socioloških analiz, ki pojasnjujejo večplastnost te družbene kritike. In tu je glasba postala komodificirana, potem pa so na svoj račun prišli tisti divji, Šojića pa nismo razumeli kot lika…

Namesto da se valjamo v takšnih valovih malodušja in jalove fenomenologije, bi bilo bolje, če bi bile naše sposobnosti razmišljanja nekoliko bolj ustvarjalne. Res je, da Pavić Breno spremeni v blago, ki ga je mogoče ceniti po osebi, a kaj, ko ti štirje ljudje niso štirje jezdeci pokvarjene apokalipse, ki sedijo za mizo v kavarni, kot namiguje mizanscena? Je možno, da so štirje ljudje pravzaprav štirje osebnostni arhetipi, ki jih Brena izvaja kot terapijo?

Ne, dragi prijatelji, v delu Siniše Pavića je nekaj pristno legalnega in genialnega, kar mi odpre tretje oko, da »vidim«, da je to natanko takšna homeopatija. Breno kot medicinski pripomoček lahko zaužijejo štirje različni arhetipi, ki vsrkajo tisto, kar potrebujejo, a vsi ti liki so že v nas, kar pomeni, da lahko Breno vsak od nas presnovi kot štirivalentno cepivo.

Prva obrambna linija je zlobna, iskriva, a tudi čutna Brena, ki kot šumeča tableta magnezija prebudi mladostno energijo vsakega, ki ji prisluhne. Prvič sva se spoznala preko igrive trailer pesmi “Mile loves disco” na istoimenskem debitantskem albumu. Tisto živahno harmonikarsko delo je bil namazan tobogan, s katerega smo se potopili v Brenin svet, ki pogumno in zavzeto razmišlja o tem, kaj pomeni biti kmet v mestu, mlad med starimi, živ med utrujenimi. Nikjer ni tako jasno kot pri Breni, kakšna dialektika se razplamti med vasico in disko klubom. Namesto čemernosti in jamranja nam Brena ponudi bojno polje, kjer na koncu zmagajo vsi ali pa vsaj ne izgubijo. Poetična podoba, v kateri harmonika igra disko, torej stanje, v katerem so se kmetje malo raztresli, meščani pa malo sprostili, je res v največji meri opis naše družbe zadnjega pol stoletja. Na to sociološko temo je Brena leta 1987 doktorirala, ko nam je privoščila avdiovizualno ekstravganco z naslovom “Volimo se”. Prej smo vedeli, da mora oder prežeti glasbeno, modno in filmsko industrijo, a šele s tem megaprojektom je narodna glasba odkrila čare razvitega kapitalizma. V gosto tkanem snopu vzvišenih podob, promocijsko prikazovanje izdelkov in drugih filmskih trikov, izstopa pesem “Studenti”, v kateri lahko jasno vidimo neznosno lahkotnost Brennine sociologije. Brena in Marina Tucaković mojstrsko prepletata lahkotno, rahlo iskrivo plat zgodbe, ki na šaljiv način pripoveduje o šolskih bojih, s precej temačnim, preroškim delom, ki priča o koncu ere pridnih učencev. Levji delež Brenninega portfelja pade na takšne pesmi, kjer je humor armatura dela.

Relativno hitro Brena zdrsne iz te mladostne terapije v drug razred nekoliko bolj opojnih ojačevalcev spolne energije. V teh pesmih Brena, kot zeliščna tableta za potenco, praviloma na šaljiv način potipa erogene cone, ki jih ljudje že dolgo niso tako eksplicitno zategovali. Temeljni kamen v tem smislu je postavila Marina Tucaković, ki je skupaj z Breno producirala nekatere klasike srbske lahkomiselnosti. Začnimo z “Janošem”, nenavadno pesmijo, ki širi ljubezen do naših severnih sosedov. Brena vabi Janoša k nekoliko bolj intimnemu angažmaju, ves čas dviguje vložke v igri, tako da na koncu to erotično čardo okrona z malim remake-delom srbskega frivolizma, ki ukazuje: “udari v G struno, požgečkaj vse zame.” Na istem albumu se temperatura še bolj dvigne v po krivici zapostavljeni “Ljubi me Šabane”. Medtem ko v “Janošu” erotika večinoma utripa v stilskih figurah, v “Šabanu” komunikacija postane veliko bolj fizična in Brena ves čas draži Šabana, da bi dal maksimum. Vibrira z vsemi wannabe alfa samci med stokanjem “udari me, udari me, udari do zore”, a Marina spretno napelje tisto malo feministično varovalko, ki “pritegne”, kdo je glavni v tej kombinaciji z besedami: “javi mi, ako postoji bolji, ali večeras me zagrlite”. Nekoliko drugačna dinamika partnerstva se nahaja v “Tinier Chile Smaller”, Bryan ima velik nadzor nad tem, kaj želi početi. Vendar je vrhunec tega termina pesem “My Kitten”, kjer vsi izstopajo. Cornelius Smith se spremeni v Giorgio Moroder , Marina pa daje vse od sebe z zelo spolzkimi aluzijami, ki razkrivajo več kot Brennine vroče hlačke.

Pa vendar, ne glede na to, kako močni in mladi smo, ni vse v seksu. Brena to zelo dobro ve in v tretji farmacevtski diviziji so zdravila za krvni tlak v obliki hipotekarnih pesmi, ki nam pomagajo ohraniti ali najti novo ljubezen do sedanjih republik, nekdanjih domovin, nekdanjih utopij ali celo nadnacionalnih konceptov. Na prvo žogo moramo začeti od tistega, kar ima najmočnejši učinek, to pa je “Jugoslaven”. Najprej kot pesem, a bolj kot to, Brena kot zadnji živčni impulz tega pokojnega stanja. Živahne slike stotine trobojnic z zvezdo, ki letijo naokrog in Brena, ki iz helikopterja blagoslavlja panonsko klasje in jadranske plavalce, je še vedno najbolj živa slika enega izmed njih. terroir Ki počasi polzi v pozabo. Prvi takti te pesmi so za marsikoga še danes povabilo k nostalgičnemu pogledu čez ramo, pogledu ne le na državni sistem in samoupravni socializem, temveč tudi na preteklo mladost. Nekaj ​​epskega in predniškega je v tem, kako Brena poje celo pesmi, ki nominalno nimajo patriotskih ambicij. Marina in Brena v pesmi Sanjam predstavljata nemogoče ljubezensko razmerje, a vse, kar slišim, je ljubezensko pismo imaginarni geografiji polj, morij, hribov in pepela. Apoteoza tega odnosa do vsega, kar je lahko domovina, je himna “Nimam drugega doma”, nastala sredi množičnega razpada vsega, v kar je Brena verjela. V času, ko se tektonske plošče premikajo, nekoč objemajoče gore Ashik pa ločujejo varovalni pasovi, Brena zastavi nevralgično vprašanje: “Kdo ti bo pomagal, ko bodo prišli zli časi?” Čeprav je v naslednji kitici odgovor v obliki ljubezni kot edinega pravega izvora, se mi zdi, da Brena s to pesmijo uspe ujeti Zeitgeist razdeljenega Jugoslavena , ki še vedno išče odgovor na to vprašanje.

Da pa zadeva ne bi ostala le v sferi depresivne nostalgije, je poskrbela nenavadna krivulja skladbe “Crazy for You”. Sredi devetdesetih let, ko je bil izdan, je imela status hita. S svojim pristnim zvokom je v devetdesetih tako odmeval, da je po treh letih pozdravil svojo bolgarsko različico. Skoraj dvajset let pozneje je ta naslovnica ponovno zajela naše obale v obliki soundtracka serije “Južni veter”, v kateri je neuradno postala soundtrack nadnacionalne domovine Južnih Slovanov in tistih, ki se tako čutijo. Ne glede na burno reševanje državnih vprašanj v regiji, se zdi, da se Brena tako počuti ves čas. je ne sais quoi, ki povezuje ljudi od Plovdiva do Neuma.

Končno pridemo do zadnjega predala, v katerem je tableta nitroglicerina. Vsak od nas ima vsaj eno Brennino pesem za oživljanje, intubacijo in duševno okrevanje. To je moja izbira in zato je tu zlata ampula z besedo “Suženj”, vgravirana v plitkem reliefu, bližnjevzhodna poslastica v kateri je shranjena varnost, ki zagotavlja Brennin humor, bogokletje ali bolečino v ušesih za vse. Garantira v smislu, da nam pokaže, da je Brena še vedno ena izmed nas, čustvenih norcev, ki smo pripravljeni brezglavo stopiti skozi carigradski marmorni zid, ko gre za uresničitev htoničnih teženj. Kjer je Mustafa negotovo stopal v smeri Orienta, je zdaj tekel suženj. V tej zlati zvočno-filozofski kletki so zrasli vsi najbolj popularni pevci današnjega časa.

Za tiste, ki ne marajo tega prevladujočega bizantinskega diskurza, obstaja veliko drugih pesmi, ki so brez pritiska, da bi nasmejale, razdražile ali provocirale, ampak ustrelijo naravnost v sobano vašega srca. Zato si privoščite rešilna zdravila, kot so “Poželi sreću drugima”, “Ti si moj grijeh”, “Bijeli biser” ali “Ovdje će doći zima”.

Preden podpišem in zapečatim ta recept, ne bom skrival, da obstajajo veliko močnejša zdravila. Obstajajo glasbeni fentanili, ki vas bodo hitreje razbili na koščke, a le Brena ima tako širok spekter učinkov za povprečnega človeka, ki razume genialnost življenjske fraze. sladki greh. Zato bova vedno za mizo v gostilni, kjer se Brena konzumira za štiri osebe, ker ti ljudje smo mi. Zato vzemite to terapijo in ne preskočite nobene od štirih Bren, ker se najlažje uživajo mešane