Nataša Vojnović je skozi skoraj tri desetletja manekenstva pustila pomemben pečat na naslovnicah revije Vogue. Biti obraz prve izdaje Vogue Adria pa ima za to štiriinštiridesetletno manekenko poseben pomen: priznanje v domovini za njen izjemen uspeh v svetovni modni industriji. V pogovoru z nekdanjim agentom iz Pariza se Nataša spominja začetkov in izzivov, ki jih je premagovala ter kje je danes.
Medtem ko filmska ekipa pripravlja naslednji kader, Nataša Vojnović z močnim naglasom izjavi: “Ali projiciram moč?“ Ta skeč, ki ga je briljantno režirala Nadia Lee Cohen za novo kampanjo Dsquared SS2024, parodira film Boogie Nights. Čeprav mlajša generacija morda ne prepozna referenčnosti in ironije, jo vsak, ki je delal z Natašo, takoj prepozna: za dober strel je pripravljena narediti vse, je perfekcionistka, timska igralka, ima sproščeno in prav nič arogantno energijo. Izžareva čisti užitek do dela pred kamerami. In seveda, moč.
Nataša Vojnović je stara 44 let in se je pojavila na naslovnici prve številke Vogue Adria. “Minilo je skoraj 30 let, odkar sem začel svojo kariero, in vesela sem, da sem lahko del prve številke. Predvidevam, da bo to videlo in prebralo veliko deklet, zato sem raznišljala o tem kaj pomeni biti model. Hvaležna sem, da so me izbrali, lahko bi izbrali nekoga ‘z bolj plastičnim‘ videzom za naslovnico. Zdi se mi, da Balkan zdaj bolje razume in sprejema modo.” A neposredna Nataša odkrito pravi: “V Srbiji so dobri modeli, ki so prišli daleč. Toda nihče ni dosegel kariere, kot je moja.”
“Res nisem imela nobenih pričakovanj”
“Kot najstnica sem želela biti filmska režiserka in želela sem se vpisati na znano filmsko šolo v Łódźu na Poljskem. Veliko ljudi je pristopilo do mene in me spraševalo, če bi postala manekenka. Mislim, da sem imela srečo, ker je moja teta delala na policiji. Preverila jih je in izkazalo se je, da niso čisto … kul.” Ko je Elite organizirala prvo tekmovanje za videz leta v Srbiji, ga je njena teta odobrila. In Nataša je zmagala. “Pravzaprav nisem imela nobenih pričakovanj, razen tega, da bom morala vrniti 50.000 $, ki sem jih prejela vnaprej. Od tistega trenutka sem bila na vseh naslovnicah v Beogradu, a zunaj Srbije pa ne. Pošiljali so me na Dunaj, v Pariz in Milano, kjer sem imela izzive pri delu z drugimi dekleti, težave z agencijo, borila pa sem se tudi sama s seboj. Šla sem snemat male modne editoriale, potem pa sem se vrnila in v intervjujih lagala o tem, kar počnem. Ne le zato, ker sem čutila, da se to od mene pričakuje, ampak ker sem vedela, da to zmorem.ˮ
Nataša je pritegnila mojo pozornost, ko je leta 1997 prvič prišla v Elite Paris, potem ko se je preizkusila na Dunaju in v Milanu. Čeprav ni bila v mojem oddelku, je njeno obnašanje prvo, kar je pritegnilo mojo pozornost. Dobršen del njenih pogovorov je potekal v slogu “ma je*i se, kdo jih je*e in je*eš to”. Prišla je iz kraja, kjer je bilo življenje nevarno in je morala biti močna, morda celo prisiljena skrivati svojo lepoto. Druga stvar, ki sem jo opazila, je popolna višina in postava, graciozno gibanje in simetričen obraz, kar je zelo redko. Modna industrija jo je na vse pretege skušala narediti lepo, a to ni bila ona: “Bala sem se biti lepa, toliko lepih deklet je,” pravi. “Zdaj sem lahko seksi, a takrat sem si rekla, ne, tega ne bom naredila.” Njeni najljubši manekenki sta bili Kristen McMenamy in Milla Jovovich, njeni najljubši čevlji pa so še vedno Marte.
Zaradi podočnjakov in razmršenih las je imela težave z agenti in strankami. Koga to briga? Videla sem igralko s karakterjem. Takih ljudi ne morete nadzorovati,ne morete jim dati le seznama sestankov in zemljevid mesta. Z njimi moraš delati, jim razlagati kaj počneš ter jih spoštovati kot posameznike. Ko sem se preselila v Next Model Management, je ona še vedno živela med Srbijo in preostalo Evropo, zato sem jo prosila, naj se mi pridruži in preživi nekaj časa v Parizu. Okoli dvajsetega leta je končno pristala; in kot se spominja, so ji nekdanji agenti rekli:“Ni možnosti, da boš kdaj delala z velikimi naročniki.” V Italiji je posnela več uspešnih editorialov, a so uspeli prikazati le majhen del njene zgodbe. Kombinacijo njene aristokratske postave in punkovske samozavesti, je bilo treba doživeti osebno. A to so lahko storili le taki ljudje, ki se ob njej niso čutili preobremenjene, temveč so njeno energijo znali izkoristiti in črpati. Imela je tudi izredno dober smisel za humor, ki ji je pomagal v vsakdanjem življenju.
Hitro sem opazila, da kadar koli se je Nataša upirala spremembam, na primer predlogom, kako naj izgleda ali kaj naj obleče za določeno priložnost, je bilo to zato, ker je bila preveč ponosna, da bi vprašala – odraščala je v državi, ki jo je razdejala vojna, niti v prvih letih manekenstva ni imela nikogar, ki bi jo česarkoli naučilinni bilo interneta ali družbenih omrežij, kjer bi lahko dobila informacije. Ostala je z meno v Parizu in dajala sem ji polne torbe lepotnih izdelkov in navodil, kako jih vse preizkusiti. Zatem sem jo spodbudila, da pregleda vse knjige o fotografiji, do tridesetih let prejšnjega stoletja. Izredno hitro se je učila in prepoznala, od kod fotografi črpajo navdih. Ko sem videla, kako zainteresirana in analitična je za tako mlado žensko, je to samo potrdilo, kar sem mislila: ona razume ta posel. In ona si to želi.
“Fascinantno se mi zdi, da me nekako poznaš bolje, kot sem poznala samo sebe. Potem sem pomislila, morda je to ta trenutek, ko bi se morala prepustiti. Spomnim se, da si me peljala po nakupih in mi rekla: “dobro si oblačiš, ampak daj, pusti da ti malo pomagam”. Kupili sva čevlje Martine Sitbon in plašč Burberry, ki ga imam še vedno. Mislim, da mi je dejstvo, da si verjela vame, dalo pogum.ˮ
Za njeno lepoto in oblačila ji ni bilo mar, a je postala ena najbolj profesionalnih manekenk, kar sem jih kadarkoli zastopala. Moja naloga je bila, da jo pokažem vsem, tudi tistim, ki so rekli, da ji bodo vrgli kakšen dinar, ko jo bodo videli na ulici. Poklicala sem fotografe, oblikovalce, igralce, potegnila sem vse svoje filmske veze, ki sem se jih lahko spomnila, in jim poskušal predstaviti zgodbo, s katero bi se lahko povezali. Rekla sem jim, da morajo spet videti Natašo. Ko je končno vstopila v industrijo, je bilo vse ostalo odvisno od nje. In ji je uspelo.
“Spomnim se, da si me enkrat 50.000-krat poslala h Karlu Lagerfeldu. Ves čas sem se spraševala, zakaj grem tolikokratin rekla mi je, naj samo grem.ˮ Dobila je tisto Chanelovo modno revijo, a dan pred tem, so jo povabili na zamenja lookbookpreutrujeno dekle. Natašo je bila odlična izbira, sa zanjo beseda “preutrujena” ne obstaja. Energija, ki jo prinaša, pa je nalezljiva. “V trenutku, ko sem vstopila v Karlov studio, sem vedela, da bo to sodelovanje trajalo zelo dolgo in da me bo ta oseba videla kot odlično manekenko, morda celo prijateljico.ˮ Sledili so Chanelova kampanja za modne dodatke, številne modne revije in nič manj kot sedem let na čelu kampanje Lagerfeld Gallery.
Ustvarjanje nečesa neverjetnega
Dela je bilo vedno več. Nataša je postala fotografski in oblikovalski model, nekoliko manj pa je delala za naročnike. Ti pa so postali njeni najboljši predstavniki, prepričali so stranke, da jo najemajo za modne revije in kampanje. To sta prva spoznala Mario Testino in izjemna urednica Carine Roitfeld, ki sta jo predlagala za kampanjo hiše Sonia Rykiel. Šla sem na njeno snemanje in bila priča navdušenju ekipe, ki je delala s to “novinko”, z dekletom, ki je instinktivno vedelo kako se gibati, kako se nositi, kako loviti svetlobo, ki je bilo pripravljeno delati, kolikor je bilo potrebno in ki se je z vsemi dobro razumela. Želeli so si jo še bolj, kar je vodilo v nove dogovore.
Ko jo vprašate, kdo so bili pomembne osebe v njeni karieri, Nataša najprej omeni Nicka Knighta: ” Bil je fotograf, ki se res ni bal mojega ekscentričnega stila. “Omeni tudi Davida Simsa, “ki je znal ujeti divje trenutek .” Omeni tudi Stevena Meisela, ki jo je fotografiral za kampanjo Valentino leta 2003, Stéphana Sednaouija in njuno delo za italijanski Vogue, zgodbo, ki jo je naredila s Stevenom Kleinom za L’Uomo Vogue in Davida Bowieja – zdaj na ogled v National Portrait Gallery v Londonu . Kaj najbolj obžalujete? Da ni sodelovala z Richardom Avedonom ali Helmutom Newtonom.“Šla sem k Newtonu za kampanjo Louis Vuitton, oblečena, kot da bi stopila z ene od njegovih risb. Izbira je bila med mano in dekletom s kitkami, potem pa mi je rekel, da sem presuha in da lahko grem. Rekla sem mu, da kamera doda osem kilogramov, on pa je bil šokiran, rekel je, ti govoriš! Odgovorila sem, seveda govorim. In to je bilo to. Te kampanje ni nikoli naredil, jaz pa tudi ne.ˮ
V kategoriji oblikovalcev omeni seveda Karla Lagerfelda in Nicolasa Ghesquièra iz Balenciage. “Bil je tako normalen in skromen. Vsak kos je bil kot umetniško delo in jaz to sem razumela, saj smo veliko delali skupaj v studiu.V njenem modnem panteonu ima posebno mesto Tom Ford, ki je bil ” vizionar “ . ki je vrnil seksapilnost zgodnjih 2000-ih in postal zelo cenjen režiser. Danes nekatere hiše, za katere dela, vodijo ljudje, ki jih je spoznala pred leti, na primer Casey Cadwallader pri Thierryju Muglerju: “Bil je pomočnik Narcisa Rodrigueza , “ se spominja Nataša, enega od svojih najbolj zvestih strank v New Yorku.
“Zanima me, kaj se dogaja v zakulisju, ne le končni izdelek. Zelo rada nastopam, zato mi ni bilo težko prehoditi toliko modnih pist. Nisem marala hoditi na zabave in se družiti z znanimi ljudmi, ki me niso zanimali. Zanimalo me je samo ustvariti nekaj neverjetnega. Ko sem snemala, sem se tega lotila, kot bi se filma. Vživela sem se v like in jih odigrala od začetka do konca. Mislim, da jih veliko navdihuje Blade Runner, Monica Vitti v Antonionijevih filmih in Gen Rowlands. Mislim, da je pomembno gledati veliko filmov, brati veliko revij in knjig.ˮ
Dajala je vse od sebe. Ne spomnim se, da bi Nataša kdaj zamudila let, kar je dovolj, da si zasluži spoštovanje v tej industriji. Njena energija je bila vedno na vrhuncu, ko pa je bila prazna, je Devica v njej iskala oporo, nek prostor, kjer se je lahko sprostila in dobila preproste odgovore. Vesela sem, da sem ji lahko zagotovila oboje. “Glede kakršnega koli dvoma ali vprašanja, ki sem ga imela,nisi nikoli veliko filozofirala. Šla sem na snemanja, ti bi mi rekla eno ali dve besedi in jaz bi rekla, v redu.
Selitev v New York
Leta 2002, po vrhuncu kampanj za Calvin Klein in Gucci ter končni pridobitvi vize, je prišel čas, da se Nataša preseli v New York, ki je postal epicenter industrije. Zanjo je bil to težak prehod: “Ko sem prišla tja, sem videla, da se vse vrti okoli denarja, vsi so zelo tekmovalni. Veliko večji pomen imajo agencije kot manekenke.ˮ Bila je v praznem stanovanju in spet se je počutila negotovo in ranljivo. Priletela sem, da jo bodrim in ji pomagam opremiti stanovanje. Nikoli ni rada kupovala novih stvari in vedno se je počutila krivo, ker je zapravljala težko prisluženi denar. Pred mamino smrtjo Nataša nikoli ni hodila na dopust samo zato, da bi se spočila, tudi po njej, je to storila le redko. Še vedno čakam, da pride na Tahiti, kamor sem se preselila pred nekaj leti. Toda najin odnos se samodejno obnovi, kadar se vidiva v Parizu ali ko grem v Beograd.
V New Yorku je začela z igralskimi tečaji. Abel Ferrara si jo je zaželel za filmski projekt, ki ni bil nikoli realiziran, a sta se družila. Ona meni, da je to eden najzanimivejših trenutkov v Velikem jabolku. No, spoznala je, da igralke niso bile obravnavane prav veliko bolje kot manekenke. Nikoli ni izgubila svojega naglasa. Po nekaj letih v New Yorku je začutila, da se mora odseliti, in meni se je to zdela odlična ideja. Odšla je raziskovat vzhodno Afriko. Mislim, da je želela tudi izvedeti, kako zelo jo ima industrija rada. Moda jo je še čakala. Ne glede na to, kako osamljeno se je včasih počutila ali kako se ni znašla v New Yorku, je Amerila in njeni “bolj komercialniˮ posli razkrili še eno dimenzijo njene lepote in talenta. Pojavila se je bolj prefinjena, bolj ženstvena Nataša Vojnović, ki tistim, ki mislijo, da je preveč divja, preglasna ali da je videti kot narkomanka, sporoča, da zmore vse.
“Tako sem se predala delu, da nisem mogla dihati. Morala sem upočasniti.”
Miljana Boškovića je spoznala pred 13 leti, hčerka Gora pa se jima je rodila leta 2018, leta po tem, ko je Nataša opustila idejo o materinstvu. Družina čas preživlja med Beogradom, Kopaonikom in Ado Bojano, kjer Miljan vodi svoje podjetje za deskanje na snegu in kajtanje. “Po mamini smrti sem si zelo želela postati mama, tudi Miljan si je želel punčko. Zdravnik nama je rekel, da tudi z IVF to ne bo mogoče. Tako sem se zakopala v svoje delo, da nisem mogla dihati. Morala sem upočasniti.” Nehala je piti kavo in kaditi, začela je kajtati, odpotovala na Havaje in opravila izobraževanje za inštruktorico joge.“Začela sem se ukvarjati z jogo in meditirati, da sem si povrnila sapo. Miljanu sem rekla, da ga popolnoma razumem, če si želi najti mlajšo. Rekel je samo ne, vedno lahko posvojimo. In potem je prišla Gora.ˮ
Kot vsak starš ima tudi Nataša o svoji hčerki nešteto zgodb. “Neverjetno se mi zdi, kako hitro je zrasla. Pred dnevi me je prekinila sredi pogovora s prijateljico in rekla : ” Mami, ne skrbi, imaš očeta, imaš mene in najpomembnejše pa je, da imaš samega sebe. “ Stara je samo pet let .
Nataša Vojnović je še vedno takšna, kot je bila, ko sem jo prvič srečala: ima staro in modro dušo v telesu najstnice ter pošten pristop do življenja in dela. Redno se pojavlja na prestižnih modnih brveh in v modnih editorialih, modni poznavalci pa njeno vrnitev vedno toplo pozdravijo. Uživa v trenutkih odmora od vloge mame, ki skrbi za družino. Veseli se, da se bo moda ponovno osredotočila na starejše modele, zlasti na tiste ‘ki niso imele nobenih estetskih popravkov na obrazu’. “Kaj bi naredila, če ne bi imel prijateljev, kot so Anne-Catherine, Delphine, Elise ali koga iz starih časov? Samo stala bi v vrsti s kopico mlajših kolegic.ˮ Nataša se je po bivanju v New Yorku med pandemijo končno vrnila v Beograd. Svoj denar je vložila pametno in zdaj lahko svobodno izbira, kaj želi početi. Na snemanju naslovnice revije Vogue Adria nosi obleko, ki jo je leta 2007 ustvaril Albert Elbaz za Lanvin, na tej obleki pa je natisnjen Natašin obraz. Ta obleka je simbol, ki govori o Natašini pomembnosti v svetu mode, pa tudi o ideji trajnosti, ki je eden izmed Vogueovih postulatov. “Všeč mi je, da sem lahko obdržala ekskluzivnost, ne bom delala veliko, a bom naredila nekaj. To je morda moja zadnja naslovnica, vendar je čudovit način, da končam to poglavje svojega življenja.” Nisem prepričana, da ji verjamem. “Srečna sem bolj kot kdaj koli prej “ , reče. Jaz ji verjamem.
Make-up: Saša Joković
Prva edicija je na voljo online. Na prodajnih mestih od 12. marca.