Ogledali smo si nov film oskarjevca Danisa Tanovića

Sinoći je 30. Sarajevo Film Festival odprl težko pričakovani film Nakon ljeta Danisa Tanovića z gromoglasnim aplavzom in ovacijami občinstva. Ta komična drama je pritegnila veliko zanimanja občinstva, kmalu bo v kinematografih in priporočam vam, da si jo ogledate ob pravem času … po poletju.

Že od prvih kadrov film Nakon ljeta Danisa Tanovića, ki je bil premierno prikazan na otvoritvi 30. Sarajevo Film Festivala, postavlja vzdušje v ospredje kot svojo osrednjo točko in glavno umetniško orodje. Uvodni posnetki prikazujejo zmedene podobe potovanja, prepletene s serijo poletnih fotografij, navidezno iz otroštva, v katerih sta tema in nejasnost podrobnosti ladje v ostrem nasprotju z živahnimi upodobitvami neimenovanega dekleta in njene matere. Glavno junakinjo Majo, ki jo igra soscenaristka Anja Matković in otok, na katerega je prišla, najprej srečamo skozi pogovor s senco starca, ki stresa perilo.

V naslednjem pogovoru z odvetnico otoka se razkrije razlog za Majin prihod. Čeprav se hitrost in nekakšna nonšalantnost, s katero Maja pristane, da se bo zaposlila kot natakarica na otoku, morda zdita za lase privlečen pripovedni instrument, glasovna sporočila njene matere, ki v filmu deluje kot nekakšen acousmêtre – nikoli viden na platnu, a katere prisotnost se čuti v vsakem trenutku – postopoma gradijo kontekst situacije, v kateri se nahaja glavni lik.

Dejstvo, da je Anja Matković tudi soscenaristka filma, je razvidno tudi iz njenega nastopa. Od začetnega neskladja lika z okoljem, v katerem se znajde in vprašljivih motivacij, s scenarističnim razvojem lika, postaja izvedba igralke skozi film vse bolj kakovostna. Maya, ženska močne volje s šibko identiteto, se izgubi v otoški pravljici, poletni romanci, podobni tistim iz ljubezenskih romanov, ki jih rada bere in upa, da bo našla kraj, kamor spada. Moč filma je torej v trenutkih, ki to pravljico ilustrirajo, kot je koreografija, ki jo lika izvajata na svojem vrtu, da bi njune rastline marihuane bolje rasle, ali lokalna partizanka, ki vsake toliko časa začne streljati, ko pomisli, da fašisti spet prihajajo.

Duh otoka je v veliki meri poosebljen v liku Ića, župana občine s številnimi stranskimi posli, ki ga samozavestno in izvirno uteleša Goran Navojec, vendar je kamera Miloša Jaćimovića še vedno tista, ki se z občutljivostjo za podrobnosti, kot je igra svetlobe in sence na mehanskem ventilatorju v mraku ali skoraj vermeerovska kakovost neonskih reklamnih napisov kot vir svetlobe, izogiba klišejem, ki so pogosti v filmskih upodobitvah sredozemskega življenja in avtentično ponazarja specifičnost otoškega življenja, ki ustvarja posebne osebnosti njegovih prebivalcev.

Zvok v filmu je subtilna mešanica naturalističnega hrupa obalnega vsakdanjega življenja – trkanja čevljev po tlakovanih ulicah, cerkvenih zvonov, ki prebujajo like, pa tudi vseprisotnega morja – in nevsiljive, a prodorne glasbe Livine Tanović, ki se začne in konča točno takrat, ko se zdi, da bi morala. Režiser skupaj z montažerjem Reginaldom Šimkom zavestno in spretno uporabljata tišino in hrup, kot na primer v ljubezenskih prizorih, kjer šepetanje ljubimcev priduši zvok čričkov, s poudarkom na intimnosti trenutkov med Majo in Sašo, povratnikom iz Amerike v izvedbi očarljivega Ulyssesa Fehmiuja.

Vsako življenje je krog, ki sebe dojema za posebnega, besede Saše Komarova, s katerimi se film začne, so ključ do narativne strukture Tanovićevega filma, ki svoj polni pomen dobi šele na samem koncu. Ta nežen in atmosferski film, ki je očitno sodelovanje številnih različnih ustvarjalnih vizij, je oda poletju, ljubezni, predvsem pa staršem in načinu, kako nas oblikujejo, tudi ko niso fizično prisotni.